Življenjska priložnost ali prevara?

V modnih krogih se danes spodbuja, če tako rečemo, 'izzivalno kulturo', in sicer prek spolnosti, ki pa je seveda v tesni povezavi s človeškim telesom, prek katerega se izraža. V tej perspektivi spodbujajo način oblačenja, ki ne išče neke elegance, kot je bilo to značilno nekoč, temveč ekscentričnost, ki želi slaviti telo kot tako, ne pa upoštevati človeške osebe v celoti, ki pa ni samo telo, samo meso. Telo postane tako orodje moči, ker je z njim mogoče ugodje nuditi ali ga jemati. Moda tako ni več v povezavi z resničnimi potrebami ljudi in jim ne nudi več ustreznih oblačil za različne vremenske razmere in družbene situacije, ampak gre povsem v drugo smer. Napol gole in pogosto anoreksične manekenke ter manekeni z deškim obrazom in videzom razkazujejo takšna oblačila, ki jih seveda nihče v vsakdanjem življenju ne bi nosil. V ozadju vsake modne revije so ure in ure manikur, pedikur, ličenja in friziranja. Telo je torej samo tisto, kar je videti, kar izgleda, zato se z njim vse začne in konča, vse se ustavi le na zunanji podobi, na 'fasadi', osebnost in razum, ki se skrivata zadaj, nista prav nič pomembna. Najbrž je prav zato vse več zelo mladih in lepih manekenov obeh spolov, ki se premikajo kot roboti, kot bi jim napravili lobotomijo.

Povezava sveta mode s homoseksualnim svetom je očitna, sami homoseksualni skupnosti pa je prav ta povezava zagotovila veliko večjo prepoznavnost in moč, kot bi jo sicer bili deležni glede na številčnost modnega fenomena - pri njem gre vendarle za precej maloštevilno elito. Zelo tesne povezave s svetom mode, zabave in medijev so gejevske zahteve pahnile na prve strani časopisov in v vse pomembnejše radiotelevizijske programe, pa čeprav gre za številčno precej omejeno sredino.

Moda in homoseksualci pa gresta z roko v roki tudi, ko govorimo o povsem poslovnih, marketinških potezah. Kdor gre npr. kdaj v Milanu, ki velja za eno od najpomembnejših prestolnic mode (morda je celo najpomembnejša) v katero od modnih trgovin v ulicah Montenapoleone, Bagutta ali Via della Spiga, bo tam našel veliko istospolnih predstavnikov. Razlog je preprost - ti ljudje nimajo dolgotrajnih zvez (statistika to potrjuje), nimajo majhnih otrok, ki bi jih čakali doma, zato so lahko v butikih zaposleni vse do poznih večernih ur, poleg tega pa so zelo zanesljivi in natančni. Kljub vsemu pa tudi tu gre le za interese - dokler je človek koristen in se ga da izkoristiti, da dela nadure na nadure, je vse v redu in prav, ko pa se kaj zalomi, je konec. Dokler si torej mlad, lep, suh, zdrav in ne postavljaš vprašanj, lahko tudi v svetu mode lepo uspevaš, brž ko se pa zalomi na katerem od omenjenih področij, te zavržejo kot staro in uporabljeno (da ne rečemo zlorabljeno) copato. Vezi, ki se spletejo, so samo površinske in navidezne.

Luca di Tolve (njegovo razmišljanje mi služi kot podlaga za to pisanje, op. p.), ki je bil nekoč homoseksualec, je svojo zgodbo lepo in zanimivo opisal v knjigi 'Ero gay - a Medjugorje ho ritrovato me stesso' (Piemme, Milano 2011, 252 str., 15€), kjer o svoji izkušnji s svetom mode pravi takole: "Tudi mene je privlačila moda, kakor že prej televizija in svet zabave, zaradi bleska vitalnosti, pomladne svežine, veselja in sreče, ki jo ti svetovi znajo posredovati, ko si na sceni. Kljub vsemu pa sem v zakulisju odrov, ki sem jih, meni navkljub, želel okusiti in po kateri sem želel hoditi, v vseh letih vsakokrat našel resničnost, ki je bila veliko bolj revna in povprečna. Tako na televiziji kot v svetu zabave so homoseksualci neprostovoljne marionete nekega zunanjega nastopa, ljudi, ki, s tem ko jim laskajo, spretno izrabljajo njihovo čustveno pomanjkanje, ki ga še niso uspeli ponotranjiti, za svoje lastne ambicije, pohlep po denarju, manije, kaprice in nečimrnost. Neposredna izkušnja me je naučila, da tudi tisti svet televizije in mode, ki so 'najbolj zavzeti', špekulirajo s pravicami homoseksualcev, ker ciljajo na to, da bi si pridobili publiko, gledanost ali da bi prišli do novih trgov ... Svet zabave, mode in televizije niso na stežaj razširili svojih rok, da bi me sprejeli takšnega kot sem, ampak so me, potem ko so ocenili moje sposobnosti, pustili vstopiti, da bi me nato izrabili, tako v vlogi igralca, kakor tudi stranke, kot še en člen dobro utečene ekonomsko-prehrambene verige. Z žalostjo gledam na slike iz tistih časov, kjer sem slikan ob znamenitih osebnostih družbene elite, za katere sem tedaj mislil, da so pozorni na moje potrebe. Vsi se zdimo mladi, zapeljivi, oblečeni po zadnji modi. Vendar pa izza povsod navzočih nasmehov prevara pride na dan, ker življenje ni vedno le praznik. Ni bilo tako naključje, da se kasenje, ko sem zbolel, nisem več mogel slikati s tistimi ljudmi."

Kakor torej pravi pregovor: "Ni vse zlato, kar se sveti." Sploh ne v šovbiznisu in modnem svetu. Za zunanjim bliščem se skriva velika človeška in duhovna revščina ter prevara. Človek je samo tisto, kar je po zunanjem izgledu, njegovo telo pa je predmet raznih izrab, zlorab in manipulacij. Zato pa je tako pomembno, da poskrbimo za celosten razvoj človeške osebe - pri sebi in pri drugih.

Objavljeno v 4. številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas)