Na vrsti je prva od Jezusovih prilik v Matejevem evangeliju, tista znana o sejalcu in semenu. Priliko predstavlja pravzaprav samo prvi del evangeljskega odlomka, od 1. do 9. vrstice, to so tudi tiste res Jezusove besede, druga dva dela pa sta potem dodatek Matejeve cerkvene skupnosti. To vidimo zlasti v razlagi prilike, ko motiv ni več seme, ampak zemlja.
Priliko Jezus vzame iz vsakdanjega palestinskega okolja - nam se to sejanje namreč zdi čudno. Pri nas najprej poiščemo primerno zemljo, jo zorjemo in pripravimo, potem pa šele sejemo, tam pa ravno nasprotno - najprej so, govorimo o Jezusovih časih, vrgli po tleh seme, potem pa šele zemljo preorali, da bi se seme prijelo tam, kjer bi našlo kaj dobre zemlje. Tu že lahko nekoliko razumemo, da ne gre toliko za zemljo, ampak za samo seme, ki pada na zemljo.
Če se naslonimo na prvo berilo vidimo, kakšno moč ima v sebi to Božje seme, ki označuje Božjo besedo. Prerok Izaija pravi, da je Bog prepričan, kako bo njegovo seme zagotovo obrodilo sad, v njem je namreč skrita Božja moč, ljubezen, usmiljenje. Če torej nismo usmerjeni v zemljo, temveč v seme, lahko iz prilike razberemo, kakšen je naš krščanski Bog.
Usmerjenost v kakovost zemlje ali terena, bi nas sama po sebi lahko vodila do tega, da bi rekli, kako so na svetu ljudje takšne in drugačne kakokovosti, dobri in slabi, česar pa Jezus noče narediti. Predalčkanje ljudi nima nobenega smisla, ker lahko rečemo, da je v vsakem izmed nas tak in drugačen teren. Če bi Jezus kot sejalec (tako so ga opredelili cerkveni očetje) gledal s takšnim predsodkom, potem ne bi vsem ljudem oznanjal nebeškega kraljestva, ampak bi se usmeril le na dobre - s slabimi se ne bi ukvarjal. Toda, kakšen odrešenik bi to bil?
Zato je res to, da nam prilika govori o krščanskem Bogu, o njegovi dobroti in usmiljenju. To je Bog, ki zaupa in verjame v človeka. Verjame, da se bo njegova beseda prijela v človekovem srcu, da bo v njem našla vsaj malo zemlje. Gotovo je res, da je treba to zemljo v našem srcu preorati in pognojiti, ampak zato, da se to seme, ki je že posejano po zemlji, prime in vzbrsti. Bog pošilja svojo Besedo in ta se daje za nas. Bog naredi vedno prvi korak, potem smo na vrsti mi. Potem je res na vrsti in v središču zemlja, torej človek.
Zaupljiv odnos lahko vzpostavimo samo z nekom, ki v nas zaupa. Takšno izkušnjo imamo v naših vsakdanjih odnosih. Naš Bog v nas popolnoma zaupa, ker je, kakor so označili cerkveni očetje podobo očeta v priliki o izgubljenem sinu (Lk 15), izgubljen v usmiljenju. Odprimo mu vrata svojega srca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar