petek, 04. november 2011

Molitev kot zahvala

Zanimivo se je ustaviti ob velikih mislecih,  da utemeljimo tisto, kar smo zapisali v naslovu. Najprej pri avstrijskem filozofu Ludwigu Wittgensteinu. V svojih zapiskih v letih 1914-1916, pravi: »Molitev je razmišljanje o smislu življenja.« Kadar se namreč človek pogovarja z Bogom, kakor pravimo za molitev, ne skuša zgolj prodreti čim bolj v skrivnost Boga kot njegovega sogovornika, temveč skuša nekako priti čim globlje tudi v skrivnost svojega lastnega bivanja. Skuša najti v svojem življenju - in svojemu življenju - nek smisel in mu dati neko vrednost. 

Sv. Tomaž Akvinski pravi, da je molitev predvsem v izgovarjanju besed, kot sta 'prosim' in 'hvala', ker je zanj molitev enostavno pravi pogled na stvarnost – vse je dar. Prositi Boga tisto, kar želim in zahvaljevati se mu za to, kar sem prejel, je način, kako živeti v resnici. To pomeni, da odpremo oči in vidimo, kako je naš obstoj zastonjski dar, ker smo, kljub temu, da nas lahko tudi ne bi bilo. Zato molitev ni nič drugega kot eno samo zahvaljevanje našemu Stvarniku za vse darove: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna« (Ps 139,14). 

Prav v tej smeri lahko povzamemo besedno igro še enega vélikega filozofa 20. stoletja, Nemca Martina Heideggerja, ki je nekoč dejal: »Denken ist danken,« kar pomeni nekako: »Misliti je zahvaljevati se.« Kadar molimo, mislimo na Boga, torej se mu, na nek način, tudi zahvaljujemo. Po Abrahamu J. Heschelu pa je molitev tudi »vélika nagrada človekovega bivanja«.

Objavljeno v tedniku 'Novi glas'.

Ni komentarjev: