Ni vse tako slabo

Praznik Cerkve bi lahko dejali današnjemu dnevu, ker posebej poudarja povezanost tiste zemeljske Cerkve, tistih Božjih otrok, ki smo na tem svetu, in skupnost tistih, ki so že v Božji slavi, ki ji pravimo nebeška Cerkev. Vse prevečkrat napačno pojmujemo izraz Cerkev, saj pomislimo samo na papeža, škofe in duhovnike, na cerkveno hierarhijo torej. To je le del, majhen del Cerkve, ki ne more obstajati brez tistega ostalega dela, brez Božjega ljudstva in brez 'občestva svetih'. 

To občestvo svetih danes goduje, praznujemo pa tudi mi, ker smo na poti k njim, ker je vsak od nas potencialni svetnik, vsakdo ima to možnost. Z možnostmi pa je tako, da se ponujajo, na nas pa je, da jih izkoristimo ali ne. Vsak dan se nam tako ponuja nova možnost, nov začetek. Vsak dan smo povabljeni, da se odločimo za eno ali drugo pot, o katerih govori že eden od prvih krščanskih spisov, t.i. 'Nauk dvanajsterih apostolov', Didahé: »Dve poti sta: pot življenja in pot smrti.« Evangelij nas vselej vabi na to pot življenja, na pot blagrov, ki smo jih danes spet slišali, pa jih je vedno znova lepo poslušati.

Ob tem poslušanju se namreč v mislih preselimo v nek svet, kjer vlada dobrota, nenasilje, iskrenost, poštenost, solidarnost. Vsak od nas si seveda kmalu reče: »Zbudi se, nehaj sanjati, saj takega sveta sploh ni!«

Res je, če bi gledali samo na to, kar nam vsak dan prinašajo novice, bi se morali popolnoma strinjati s tem, da takega sveta ni. Zdi se, da res živimo v takšnem svetu, kjer vlada načelo, da je 'človek človeku volk'. Če pa je vse okrog nas res takšno, potem res danes obhajamo 'dan mrtvih'.

Vsebina današnjega praznika pa je vendarle drugačna, saj nam pravi, da ni vse tako črno, da obstaja tudi veliko dobrega, vendar pa je treba na zadeve gledati drugače, treba je spremeniti pogled. Praznik vseh svetih nam pravi, da na naši življenjski poti, v naših odločitvah nismo sami. Kot prvo imamo že tu na zemlji mnoge, zaradi katerih je svet lepši, zaradi katerih je lepše naše življenje. Kot v reklami za 'Top shop' pa: »To še ni vse.«

Imamo še prej omenjeno 'nebeško Cerkev', vse svete. To so tisti, ki so tako prijatelji človeštva kot tudi Božji prijatelji, ki jih sicer prevzema večna sreča, pa vendar so tudi zaljubljeni v ta svet, v ta naš čas, ki ni lahek. Podpirajo nas, da nadaljujemo tisto, kar so počeli že sami, da skrbimo za to, da bo svet lepši, plemenitejši, da bo v njem več ljubezni.

Pa naj še kdo reče, da Bog molči. Še kako govori, a to niso tiste običajne besede, saj govori po svojih prijateljih. Njihove dobre, lepe, plemenite besede so tudi Božje besede, po njihovih dobrih, lepih, plemenitih dejanjih deluje Bog. Po nežnostih, ki si jih med seboj izkazujemo, se razodeva Božja nežnost. Vidimo, da je bilo takšnih ljudi pred nami že ogromno, da jih je tudi sedaj na svetu veliko. Navadno jih bomo zastonj iskali po novicah, kar pa ne pomeni, da jih ni.

Naš pogled se mora razširiti, naučiti se moramo 'gledati onstran'. S takšnim pogledom nas bodo vedno znova pomirile evangeljske besede: »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,12).