Tudi na 3. adventno nedeljo, na "nedeljo radosti", če jo prevedemo iz latinščine (lat. Gaudéte) nam sveti podoba Janeza Krstnika, pardon - svetega Janeza Krstnika. Nisem kar tako poudaril te njegove svetosti, ker je osrednjega pomena, saj se tudi zaradi nje, zaradi zgleda svetosti, ljudje spreobračajo. Rekel sem tudi, ker to ni edini razlog. Pomemben razlog spreobračanja so namreč tudi Janezove besede. V bistvu je "finta" v tem, da ta mož ne govori iz sebe, ampak govori po njem Bog, saj vendarle gre za zadnjega starozaveznega preroka (za Luka se torej Nova zaveza začne s Kristusovim rojstvom), po takšnih izrednih možeh pa govori Bog sam. Sporoča tisto "dobro" ali tudi "lepo" novico ali oznanilo, ki je oznanilo odrešenja.
Kaj pa je to "dobra novica"? Ker obstajajo takšne in drugačne dobre novice, zato se moramo malo zaustaviti ob tem. Koliko imamo dandanes teh "lepih" in "dobrih" besed in novic, ki pa so v bistvu dobre in lepe le toliko, kolikor to velja za kepico sladoleda, ki nas osreči za tistih pet minut, ko jo ližemo. Koliko je danes tega, za kar enostavno rečemo, da je "fajn"... Danes je nekaj "fajn", torej tudi "dobro" in "lepo", kolikor je všečno. Kakor je tudi nekaj všečno, zaželjeno, kolikor nudi neko takojšnje zadovoljstvo. To npr. velja tudi za knjige. Le malokdo bo recimo segel po zares dobrih knjigah, to pa zato, ker njihovo branje ni enostavno, ampak je zahtevno in ob njih je treba razmišljati. Podobno moramo reči za filme, pa še za marsikatero drugo področje bi lahko tako rekli. Instant in lahke ter poceni rešitve niso nujno vselej tudi tiste najboljše. Vprašanje je tudi, koliko zares rešijo težavo, saj pogosto njeno rešitev le odložijo za nekaj (ponavadi precej) časa.
Evangeljske besede so "dobra novica" v globljem pomenu, kakor velja tudi za krščanstvo in za cerkveni nauk. Zelo malo krat bomo lahko dejali, da so - v današnjem pomenu - "fajn", "kul" in še kaj podobnega. Za te besede velja podobno kot za dobre knjige, o katerih je spregovoril nekoč Franz Kafka: "Mislim, da bi morali brati samo knjige, ki grizejo in pikajo. Če nas knjiga, ki jo beremo, ne zbudi z udarcem po lobanji, kakšen smisel jo sploh ima brati? Zato, da bi nas naredila srečne, kot ti pišeš? Moj Bog, srečni bi bili tudi, če ne bi imeli knjig, tiste, ki nas osrečujejo, pa bi eventuelno lahko napisali kar sami. Vendar pa potrebujemo takšne knjige, ki bi na nas delovale kot nesreča, ki nas zelo prizadene, kot smrt nekoga, ki nam je bolj drag od nas samih, kot bi bili izgnani iz gozdov, proč od vseh ljudi, kot samomor. Knjiga mora biti sekira za ledeno morje v nas" (F. Kafka, Pismo Oskarju Polláku, 27.1.1904). Strašne besede, a zelo podobne Krstnikovim in Jezusovim, če se le ne bojimo soočiti z njimi in jih vsaj malo naobrniti na svoje življenje.
Današnji kristjani si sicer želimo napredovati v življenju, v veri, a preveč ostajamo pri nekih velikih besedah in dobrih sklepih. Preveč se, kot po domače pravimo, "zdimo sami sebi lepi", kakor se tudi preveč smilimo samim sebi in za svojo nesrečo krivimo druge. Preveč radi se prav tako poslužujemo nekih kratkoročnih rešitev, nekih instantnih sredstev. Preveč se sami sebi opravičujemo in iščemo izgovore.
Vse to nam pa v realnem življenju ne pomaga. Treba je odločitev, katerim sledijo dejanja. Odločitve, vsaj tiste pomembne, pa navadno niso ravno "fajn", vsaj v danem trenutku. Navadno so resnično boleče, ker se zares zgodi nekaj takšnega, kakor je zgoraj opisoval véliki Kafka. Pride torej do nekega reza, do nekega korenitega izseka, kakor nekaj vrstic prej lepo pove tudi sam Janez Krstnik v evangeliju: "Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo torej, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj" (Lk 3,9). Do tega mora priti, ker je to za naš obstoj odločilno.
In naj mi ne spet, prosim, kdo reče, kako živimo zato, da smo srečni. Tudi Marjo Špinel je bil na svoj način srečen. Saj je rekel tisto: "Da sem srečen, ne rabim jaz deklet, jaz skadim en špinel in sem malo zadet." Kaj bom s takšno srečo? Sreča pač ni samo stvar volje in odločitve posameznika, češ: "Zdaj bom pa srečen, ker sem se tako odločil!" Podobno bi lahko rekli za veselje in lepoto. Za slednjo se danes mnogi tudi zares odločijo in zadevo tudi uresničijo pri kakem tozadevnem kirurgu. Pa je to res tista prava lepota?
Evangelij govori o odločitvi za pot proti tisti pravi lepoti, proti pravi sreči, resnici... To so pa resničnosti, ki nas ljudi presegajo, zato jih sami od sebe ne moremo doseči. Lahko pa nam jih nekdo podari. Za tistega "nekoga" se mi pripravljamo, na njegov prihod. To je Jezus Kristus. Želi stopiti v moje življenje. Jaz mu moram pripraviti pot, kot smo rekli zadnjič. Kako?
Janez Krstnik nam pove, da je treba to storiti po majhnih, a konkretnih korakih, ki jih vsakdo lahko naredi v svojem vsakdanu in v svojem stanu, kot je to veljalo za cestninarje in vojake, ki so prišli k njemu. Tudi sveta Cerkev to lepo povzame v svojem nauku, ko pravi da se na Gospodov prihod pripravljamo s postom, molitvijo in dobrimi deli. Pred nami je tista neposredna priprava na letošnje praznovanje Gospodovega rojstva. Kaj pa če jo spet prespimo? Vsak dan, vsako uro, vsako minuto imamo novo priložnost, vse dokler živimo na tem svetu. Advent je celotno moje življenje, če se še spomnite. Vladati morata tista prava in dobra napetost in nemir, ki nas ženeta naprej. Lepo je to izrazil argentinski pisatelj José Luís Borges: "Niti enega samega trenutka ni, ki bi ne bil napet kot kako orožje" ("No hay un instante que no esté cargado como un arma").
Ni komentarjev:
Objavite komentar