Že skoraj osemsto let postavljamo jaslice, da bi videli »tudi
s telesnimi očmi,« v kakšnih razmerah se je rodil naš Odrešenik, kakor je dejal
sv. Frančišek, h kateremu se bomo potem spet vrnili. Tudi evangelist Luka nam
poroča čisto po človeško, kot kak zgodovinar, kdaj in kako je prišlo do tega
odločilnega dogodka v človeški zgodovini.
»Tiste dni je izšel ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves
svet,« smo slišali. Takoj se v središče postavi figura rimskega cesarja Augusta,
ki ima veliko moč, tako da lahko ukaže »vsemu svetu« (ozemlje rimskega
imperija, pač), da nekaj stori, ljudje pa to storijo – so kot neke šahovske
figurice. Izvemo tudi, da je moral vsakdo v svoje izvorno mesto. Za Jožefa, ki
je bil iz Davidovega rodu, je bilo to mesto Betlehem. Zdi se, kot da se vse
skupaj dogaja po nekem naključju, po nekem slučaju, saj morata Jožef in Marija
kot navadna državljana pač ubogati. Avgust seveda zanju ne ve, kakor tudi ne
ve, kaj naj bi se zgodilo v tistem malem kraju, zanemarljivim v primerjavi z
mogočnim Rimom, pa tudi nepomembnim v primerjavi z Jeruzalemom, če ne zato, ker
je od tam izhajal kralj David. Evangelist nam sporoča, da je treba globlje.
Naše »telesne oči« niso vse, kakor tudi naš čas, naša zgodovina ni vse, pa tudi
človeški položaji in oblasti niso vse. Vsak od nas ima tudi duhovne oči, samo
te pa so sposobne opaziti, da obstaja v našem življenju še neka drugačna logika
in nek drugačen čas, kar presega naše pojmovanje in naša obzorja.
Luka nam sporoča, da to rojstvo ni neka ideja, ampak nekaj
resničnega. Je celo zaznamovano v knjigah vélikega imperija.
Težava je, da teh knjig mi danes nimamo na voljo, da bi
preverili. Verjeti moramo nekemu izročilu. To izročilo pa se je začelo z
ubogimi in preprostimi ljudmi, povsem nespektakularno in brez velikih besed, v
preprostih in nič kaj kraljevskih razmerah. Do nas pa je prišlo tako, da so
preprosti ljudje to videli in verovali ter povedali naprej, da bi tudi drugi
verovali.
Pastirji so iz angelovih ust slišali, da je svetu rojen Odrešenik,
Kristus Gospod, a tudi, kako ga bodo videli: »Našli boste dete, povito in
položeno v jasli.« To je vse, kar jim je bilo rečeno. Ti pastirji pa niso imeli
prav nobenih drugih gotovosti, na katere bi se zanašali. Enostavno so verjeli
oznanilu, ki so ga slišali in šli pogledat. Videli so, da je bilo natančno
tako, kot jim je bilo rečeno – Marijo, Jožefa in dete, povito in položeno v
jasli. Niso več dvomili in čeprav niso videli s svojimi telesnimi očmi, da je
tisto tam Bog, so verovali besedam, ki so jim bile rečene in so spoznali z
notranjimi očmi, s srcem, da je tam Bog, in so ga slavili.
Tudi mi v današnjem času smo podobni pastirjem, ko prihajamo
k sv. maši. Tam se namreč vselej dogaja božična skrivnost, kakor je sv.
Frančišek ponavljal svojim bratom: »Vidite, vsak dan se Božji Sin poniža, kot
takrat, ko je s svojega kraljevskega prestola sestopil v maternico device, vsak
dan k nam prihaja v ubogi preobleki. Vsak dan iz Očetovega naročja na vrhu
oltarja sestopi v duhovnikove roke. In kakor se je apostolom nekoč prikazal v
pravem mesu, tako se danes nam razodeva v posvečenem kruhu.« Mi prav tako ne
slišimo nič posebnega pri vsaki sveti maši, pri kateri smo, ampak vedno ene in
iste preproste besede, ki nam govorijo, da je v tisti hostiji sam Božji Sin,
Jezus Kristus. Bolj ali manj je to prišlo do nas po ustih preprostih ljudi, ki
so to skrivnost gledali v soju sveč in jo potrjevali s kapljami znoja in krvi.
Z ustnicami so izpovedovali tisto, kar so nosili v srcu: »Jezus je Gospod«. In
so vselej v ponižni veri pokleknili pred to véliko skrivnostjo.
Ameriški kantavtor Tom Russell je napisal čudovito pesem na
čast Guadalupski Božji Materi, kjer na kolenih v svetišču pravi: »In kdo sem
jaz, da bi dvomil v te skrivnosti, ki so se utrdile skozi stoletja krvi in dima
sveč? Sem zadnji od tvojih otrok tu, a najbolj potreben upanja.«
Pokleknimo tudi mi in povejmo Bogu, kateri so naši strahovi,
naši izgubljeni boji, naše rane… Kaj je vse tisto, kar potrebuje odrešenja.
Morda bomo to danes naredili prvič, a naj postane navada pri vsaki sveti maši.
Da bi od vsake svete maše šli z vsaj malo več luči, z vsaj kančkom upanja več v
svoj vsakdan.
Blagoslovljen Božič vam želim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar