Iskati Boga z vsem srcem

Na nedeljo Svete družine namevangelist Luka še enkrat daje v poslušanje tisti stavek o Mariji, ki je  »vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu«. To je počela skozi vse obdobje Jezusovega odraščanja. Luka nam te zadeve podaja, ker si jih je treba zapomniti. Treba je to brati kot nekaj, kar nam bo koristilo kasneje. Tiste zadeve, ki si jih moram zapomniti, jih memorizirirati, si jih vcepiti v glavo so stvari, ki jih bom še potreboval v življenju. Tisto, kar moram pozabiti je tisto, kar je zaprto, rešeno. Kar si moram zapomniti pa je tisto, kar ostaja odprto, na kar trenutno ne najdem odgovora, kar me – v končni fazi – presega. To moram ohraniti v sebi in se k temu vračati. To so tiste pomembne stvari v življenju, pomembni dogodki, pomembna srečanja, ki morajo biti shranjeno v tisto skrinjo, ki je znotraj vsakega od nas. Sveto pismo za to človekovo notranjost uporabi besedo »srce«, kakor smo slišali. Težava je, da danes takšne besede, kot je »srce«, razumemo preveč površno. Ko rečemo »srce«, pomislimo zlasti na »čustva«. Čustveno pa pojmujemo in doživljamo tudi že druge velike in ključne svetopisemske besede, kakršna je npr. »ljubezen«. Poglejmo zato nekoliko pobliže, kaj je mišljeno pod besedo »srce«.

Srce seveda je tudi simbol čustev in strasti, saj pravi zaljubljenec v Visoki pesmi izvoljenki, da mu je ukradla srce (4,9), a ni samo to. »Za Sveto pismo ta simbol vključuje tudi razum: »Razumno srce si pridobiva spoznanje« (Prg 18,15), saj tudi rečemo »misliti v svojem srcu« ali »ukrasti srce«. Kralj Salomon prosi Boga za »poslušno srce«, da bi znal pravično in pošteno vladati (1 Kr 3,9). »Srce« je torej neka notranja resničnost človeka, ki predstavlja njegovo polno zavest, v Svetem pismu pa ga najdemo skoraj dva tisočkrat ... Srce je torej središče zavestnega življenja, simbolno domovanje razuma in vesti, odločitev in morale: »Človekovo srce načrtuje svojo pot, a Gospod vodi njegove korake«; »srce kuje zle naklepe« (Prg 16,9; 6,18), saj je tudi Jezus rekel, da »iz človekovega srca prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,21-22). Božja milost zato vedno skuša otrdelo človekovo srce narediti spet odprto za dobro (Ezk 11,19) ... Za človeka je zato zelo pomembno, da svoje srce, torej vse svoje bitje v vsej globini, posveti Bogu. Zato je zelo pomenljiva znamenita hebrejska veroizpoved, »Poslušaj« (heb. Shema´): »Poslušaj, Izrael: Gospod je naš Bog, Gospod je edini! Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo« (5 Mz 6,4-5). Tudi Jezus ima ta izrek za največjo zapoved (Mt 22,36-37). Vera, ki ima svoje središče v srcu, tako ne pomeni neke sentimentalne ali osladne duhovnosti, ampak popolno izročitev celotnega človekovega bitja Bogu« (G. Ravasi, 500 curiosità della fede, Mondadori, Milano 2009, 73-74).

Marija je torej, lahko rečemo, imela to »vero srca«, saj se je znala popolnoma izročiti Bogu, četudi oz. še posebej takrat, kadar ni povsem razumela dogodkov, ali pa so jo le-ti presegali. V tem nam je zgled. Vendar pa nam evangelist Luka daje za zgled celotno družino, ki je znala imeti to »vero srca«. To je tisto okolje, v katerem je odraščal Jezus. Imel je v starših zgled življenjske, živete vere, kakor tudi zgled tiste prave pokorščine, kjer je bila Božja postava resnično v Jožefovem in Marijinem srcu, ker je bil tam Bog, zato jima je bilo držanje zapovedi in njihovo izpolnjevanje v veselje (Ps 40,9). Vsakdanja skrb za dober odnos z Bogom je bilo torej nekaj normalnega, nekaj vsakdanjega. K temu vabi Sveta družina tudi nas danes - vsakega kristjana posebej, še zlasti pa krščanske družine. In če hočemo imeti resnično Boga v svojem srcu, potem ga je treba »jesti«. Na to duhovno hrano, ki jo predstavlja vsakdanja molitev, udeležba pri sveti maši in prejem zakramentov, danes radi pozabimo. Treba je v tej smeri napraviti malo reda, se odločiti zanj. Če bi rad imel Boga v svojem življenju, če vendarle v sebi menim, da je pomemben, potem: »Moram biti v tem, kar je mojega Očeta«.

Še eno sporočilo, ki je izrednega pomena za nas je to, da je v Sveti družini bil v središču Jezus. On je tisti, ki je najbolj pomemben in njega je treba imeti v svoji sredi, da je življenje res pravo. On je središče in on je pot do Očeta.

Marija in Jožef sta imela za samo po sebi umevno, da je Jezus znotraj potovalne karavane, torej znotraj tistega »romarskega ljudstva«, pa ga tam ni bilo. Tudi nam se dogaja, da mislimo, kako je nekaj samo po sebi umevnega, da Jezus je v našem življenju, ker smo pač kristjani. Da Jezus je v našem zakonu, ker je bil pač krščansko sklenjen. Mislimo tudi, kako je v našem življenju že samo zato, ker redno hodimo ob nedeljah k maši. To nas rado uspava, da pozabimo, kako smo vse življenje romarji, ki morajo Jezusa iskati. Iskati z vso močjo, z vsem svojim bitjem – kakor Jožef in Marija. A iskati je treba na pravem naslovu – na poseben način ga najdemo v Božji hiši. A mora biti tam naša drža prava. Ne smemo biti tam le fizično in površno pristoni, ampak mora biti naša drža tista prava učenčeva – da sedimo, poslušamo in sprašujemo. Posebej je to pri sveti maši prisotno pri besednem bogoslužju. Zato bi za začetek lahko začeli malo bolj poslušati tisto, kar nam Bog sporoča po berilih in evangeliju. Morda pa tudi mi preko tega pridemo do tistega »tretjega dne«, ko srečamo Vstalega. Do tam pa je še trd boj in iskanje. Prosimo sv. Marijo in sv. Jožefa, da nam onadva, ki sta to sama izkusila, pri tem stojita ob strani in nas podpirata.