Če nadaljujemo... Včeraj smo že zapisali, da ni pomembno, kateri kardinal bo, poimensko, izbran za novega svetega očeta, ampak je zgornje naslovno vprašanje vsebinskega značaja. V zadnjih letih, pa tudi desetletjih je namreč v katoliški Cerkvi bilo kar nekaj težav, ki jih je nujno treba upoštevati, kadar razmišljamo o teh zadevah.
Zadnji pontifikat, ki je trajal slabih osem let, namreč ni bil ravno navdušujoč, pa tu v prvi vrsti ne gre gledati subjektivno, v smislu osebnosti in karizme Benedikta XVI., za katerega smo bili zares hvaležni, da je bil izbran in ga še vedno izredno cenimo in spoštujemo, četudi še vedno tudi težko razumemo in prebavimo tisto abdikacijo. A o tem nima smisla več kot toliko razpredati, tudi zato, ker nimamo globljega vpogleda v razloge, ki so temu botrovali. Treba je reči, da se je v zadnjih desetletjih okoli papeža zgradilo eno zelo komplicirano strukturo, ki bi jo lahko označili kot nevidno kletko, iz katere papež ne more iziti, ampak ostaja njen ujetnik. Prav zanimivo je videti, iz česa je ta kletka izšla, saj je pred nekaj desetletji tisto past, tisto vkleščenost za nekega papeža predstavljajlo vse tisto, kar je bila dediščina preteklih stoletij. Tako so dušili papeža ceremonijal, bogoslužna oblačila, rituali... Vsaj tako so pojmovali vse to - kot balast, ki v svojem primežu stiska in duši "sodobnega" papeža. In tako se je zgodilo - ne takoj, ampak postopoma -, da so se vsega tega "ovirajočega" znebili. Začel je s tem že Janez XXIII., ki so ga naredili za "dobrega papeža" (so ostali torej bili slabi?) in so njegove slike visele celo na sedežih komunistične stranke v Italiji, dokončal pa je to Pavel VI., ki se je znebil vsega, kar je dišalo po monarhičnem. Treba je bilo odstraniti vse ekscese ceremonijala, da bi prišel na dan pravi pomen papeštva in bi slednje resnično zasijalo v luči 2. vatikanskega cerkvenega zbora. Ampak dobro, to je simbolična raven, ki je seveda pomembna, saj je človek simbolno bitje, a to še ni vse.
Pavel VI. je namreč prestrukturiral tudi vatikansko kurijo, torej vodstvene strukture katoliške Cerkve, zlasti je prišlo do popolnega prestrukturiranja Državnega tajništva in Svete inkvizicije. Ne, da je šlo za nekaj slabega - v človeški luči je bilo to nekaj povsem smiselnega in edino pravilnega, a je prišlo žal do uresničitve tistega neusmiljenega pravila, ki krasi človeška dejanja, da se nujno spremenijo, če so zgolj človeška, v popolno nasprotje želenega, kar je neapeljski filozof Giambattista Vico poimenoval heterogeneza ciljev (eterogenesi dei fini). Zahvaljujoč torej vsem pokoncilskim reformam v Cerkvi, imamo na eni strani papeštvo, ki nima več nobene sakralnosti v sebi (v tem oziru se zdi naziv "sveti oče" anahronističen), po drugi strani pa papeštvo tudi nima nekega neposrednega vpliva na življenje Cerkve, v katerega niti ne more neposredno posegati.
Si lahko naslednji papež torej privošči, da se zanese zgolj na človeške kvalitete in dobro voljo svojega državnega tajnika? Mislim, da so časi pretirano optimističnega gledanja na človeka in dobrih namenov minili. Treba je spet na življenje gledati bolj realno in upoštevati, da smo ljudje v svoji globini še kako ranjeni z grehom in torej sposobni čisto vsega - en dan napravimo neverjetno dobro delo do bližnjega, drugi dan ga pa polomimo, da je veselje, tako pač to gre. Potrebno bo napraviti reformo rimske kurije, a ne v "kolegialnem" smislu, ko se ne ve, kdo pije in kdo plača. Papež mora zadeve vzeti v svoje roke in napraviti red v hiši, to pa so značilnosti monarhičnega in ne kolegialnega modela, ki se je izkazal za brezkrvnega in anarhičnega, po katerem se niti ne ve več, zakaj posvečeni obljubljamo pokorščino, če pa jo potem redno in čedno kršimo, neupoštevajoč predstojnike.
Papeška oblast in vlada ni neke vrste "management" Cerkve, ampak mora jasno izražati duhovne korenine papeštva, kakor tudi , kakšni so tisti duhovni cilji, zaradi katerega je bilo postavljeno. Že res, da so tista znamenja, kot recimo ceremonijal in druge reči papeškega dvora, za današnji svet nekaj zastarelega, pa vendar kažejo na to in dokazujejo, da papež ni "kralj" v tistem posvetnem smislu, temveč je predstavnik na tej zemlji Kralja Vesoljstva, Jezusa Kristusa, tistega Kralja, ki je dejal, da "njegovo Kraljestvo ni od tega sveta." Ljudje pač, če si želimo priznati ali ne, potrebujemo ta vidna znamenja, ki kažejo na neko presežno stvarnost. Dovolj je tistega sociologističnega pojmovanja Cerkve kot "mi tukaj zbrani", saj je Cerkev v resnici veliko večja stvarnost, zemeljska in nebeška, od tega in onega sveta. Naj se to kaže tudi v vidnih simbolih in znamenjih.
V tej perspektivi, ki je tudi, pa ne samo, duhovne narave, nihče od papeža ne zahteva, da bi deloval kot eden od svetovnih državnih liderjev, kakor tudi ni papež poklican, da zbira množice kot kaka medijska zvezda. Kaj pomaga tam skakati in skandirati ime papeža, če pa potem prideš domov in ne upoštevaš tistega, kar govori, pod pogojem, da si sploh slišal, kaj je povedal? V tem je bil papež Benedikt precej jasen. On ni nikdar klical po tem, ljudje so se sami odzvali, in sicer v velikem številu. Papež tudi ni poklican k potovanjem za vsako ceno, tudi zato, ker potem kurija ni v njegovih rokah. Dobro, množice so vse zadovoljne, da jih počasti papež s svojim obiskom, tudi njemu je lepo, toda pregovor pravi, da kadar mačke ni doma... No, saj veste, kako gre.
V tej luči moramo dejati tudi, kako je bistveno preveč vseh govorov, ki jih mora papež imeti, kakor tudi vse gore dokumentov, ki izidejo. 90% teh govorov ne zraste na papeževem zeljniku, temveč mu jih pripravijo v pisarnah kurije. Ne bi bilo bolje zmanjšati te gore govorov in dokumentov? Niso govorili, kako se bo po koncilu zmanjšala birokracija? Ne, zadeva je eksponentno narasla. In zakaj bi nekdo v kuriji potreboval papežev podpis za samopotrditev? To je treba zaustaviti. Bolje, da ima papež malo govorov, le-te pa pripravi sam. Danes tudi ni potrebno več, da papež pozdravlja v vseh svetovnih jezikih, saj lahko vsi prevedejo njegove besede, glede na to, da imajo prevajalske službe. To je bila predvsem neka lastnost Janeza Pavla II., njegova res značilna navada, po katerem si ga bomo zapomnili. Pa saj ima vsak svoje kvalitete.
Jasno je torej, da ne gre toliko za to, ali bo papež progresist ali tradicionalist, kakor tudi ni pomemben njegov izvor, njegova predhodna kariera. Potrebujemo pokončnega moža, očetovsko figuro, avtoriteto. Predvsem ne potrebujemo moaž, ki bi gledal na "politično korektnost", ki bi bil kompromisarski ali političen. Ni treba, da "spremeni" Cerkev, da bi dokazal, kako je "fajn" in všečen za ljudi tega sveta ali zato, da bi ga mediji bolj cenili. Papeštvu mora spet povrniti tisti sijaj in avtoriteto ki mu pripadata, za to pa potrebuje seveda veliko moralno in duhovno podlago, ne le dobrih sklepov, saj vemo, kam vodi pot, posejana z njimi.
- povzeto po: Francesco Colafemmina - Pensando al nuovo papa. Temu je dodano vmes tudi osebno razmišljanje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar