Prišli smo do 15. poglavja Lukovega evangelija, v katerem najprej na 4. postno nedeljo poslušamo tisto najbolj znano priliko. To najbrž poznamo vsi ali skoraj vsi po imenu "Prilika o izgubljenem sinu", v zadnjega pol stoletja pa se je zelo razširilo tudi poimenovanje "Prilika o usmiljenem Očetu". Seveda je pomemben "usmiljeni Oče", a ta je pomemben skozi celoten evangelij, kakor tudi skozi vse Sveto pismo. Poudarek v tem 15. poglavju je namreč na tistem starejšem sinu in njegovem nerazumevanju dogajanja, posledično tudi življenja, kar je lepo nakazano s tem, kako se poglavje začne in konča. Najprej pridejo farizeji in pismouki, ki Jezusu očitajo, da se druži z grešniki in z njimi celo jé, na koncu starejši sin, ki se ni sposoben veseliti vrnitve svojega izgubljenega brata. Kaj je njihova težava? Ne razumejo in ne vejo, kaj je to greh. Mislijo, da njih to ne zadeva.
To je tudi naša težava, da ne vemo, kaj je to greh. Farizeji, pismouki in mi ne vemo, da je to smrt, da je to blodenje po tuji deželi, da je to osamljenost najhujše sorte. Zato pa nas tudi ta velika reč, kakršna je vrnitev izgubljenega domov, kar je lepa podoba za ponazoritev spreobrnjenja nekoga, ne gane kaj preveč. Saj vendar moje življenje ni tako zanič. Saj ne delam nič posebej slabega. Nikomur nočem nič hudega, nikogar nisem ubil... Saj sem v redu. Tudi moje življenje je kar v redu? Je res? Potem mi pa povej, zakaj je vse tako sivo in zakaj nisva kaj preveč zadovoljna s svojim življenjem, kjer je dan podoben dnevu in živiva iz dneva v dan.
To naše pojmovanje greha je izredno problematična zadeva. Grešna so pravzaprav postala samo tista res očitna ali vnebovpijoča dejanja, kakor da so naši odnosi sestavljeni samo iz njih. Ker teh dejanj tako pogosto ne počnemo, nismo grešniki. "Saj nimam grehov," pravimo. Ravno zaradi tega mišljenja se postavljamo višje od drugih, ki ga vseskozi "lomijo". Mi smo enostavno dobri, boljši, le tu in tam pride do kakega "spodrsljajčka" ali "napakice", a kaj bi to sploh omenjali, saj kaj zares slabega res ne naredimo.
In vendar je to razmišljanje napačno. Sam lahko rečem, da poznam samo dva človeka brez greha - Jezusa in Marijo, njegovo mater. Ostali smo, kot nam lepo pove v svojem odličnem Pismu Rimljanom Pavel, vsi postali grešniki, vsi smo grešili (Rim 5,19; 3,23). Noben od nas ni sam po sebi pravičen in ne jaz ne ti si ne zasluživa ničesar, še najmanj nagrado - najvišja je večno življenje. Nasprotno, zasluživa si kazen in smrt, kar bi nama Bog imel vso pravico nakloniti. In, dragi bratje in sestre, ni ga med nami, ki bi ne grešil - vsak dan in večkrat na dan.
Kako? Kakor nam lepo pove obrazec kesanja, ki ga molimo v začetku maše, grešimo v mislih, besedah, dejanjih in opustitvah. Kadar hodimo k spovedi, navadno pregledamo samo dejanja, še ta pa tako, kot bi pisali listek za v trgovino. Morali pa bi, nasprotno, pregledati, kakšni so bili naši odnosi, in sicer na vseh ravneh - do Boga, bližnjega in sebe. Tu niso pomembna samo dejanja, ampak vse našteto. Predstavljamo si lahko, da smo ljudje kakor lesena koliba. Veliki grehi so kakor udarci v lesene stene z ostro sekiro, katerih poškodbe so zelo velike. Majhni grehi pa so kakor lesni črvi. Teh sploh ne vidimo, pa vendar vztrajno in odločno razjedajo leseno hišo.
Torej ni pomembno, kako živimo svoje odnose? To je izredno pomembno. In mi se ne zavedamo tega, da smo pravzaprav ves čas življenja, vsak izmed nas, najprej v odnosu z Bogom - smo otroci nebeškega Očeta; smo bratje, prijatelji in učenci Sina Jezusa Kristusa; smo svetišča in posode Svetega Duha. V Bogu živimo, se gibljemo in smo, kakor pove apostol Pavel Atencem (Apd 17,28). Don Giussani je lepo opisal, kdo pravzaprav je vsak izmed nas: "Jaz sem Ti, ki me oblikuješ." Bog me neprestano oblikuje. Bog me neprestano tudi odrešuje in mi odpušča, pa če sem mlajši ali starejši sin. V tem oziru vidimo, kako tisto, kar se je zgodilo v Jeruzalemu Jezusu, ni zaključena zadeva, ampak se neprestano dogaja. S svojimi slabimi mislimi, besedami, dejanji, s svojimi opustitvami (da imam priložnost narediti dobro, pa ga ne naredim) v vsakem trenutku svojega življenja, svojega bivanja, Jezusa tepem, bičam, zbadam, pljuvam, ga križam. V vsakem trenutku življenja silim v grob in osamljenost.
Kako v polnosti namreč zares živim ta odnos? Je vse to jeruzalemsko dogajanje nekaj, kar se je zgodilo enkrat v preteklosti in se me sedaj več ne dotakne? Pravimo, kako je Jezus trpel in umrl tam nekje v preteklosti. Pa kaj potem? Pomembno je vprašanje, če sedaj, v tem trenutku zame, zate in za vsakega človeka, trpi in umira? Podobno velja tudi za vstajenje. Ali se zavedam, da me sedaj, v tem trenutku, kakor Adama in Evo na ikonski upodobitvi, vleče iz groba?
Velika težava je namreč to, da v Jezusovo dejansko navzočnost ne verujemo več. Pride med nas in je med nami - dejansko in ne zgolj duhovno, pa nas to ne gane. Trpi in umira - spet dejansko in ne zgolj duhovno, pa nas to ne gane. Premaguje greh in smrt v nas, pa nas tudi to kaj preveč ne zanima. Govorimo sicer o nekem Bogu in o nekem očetu, ki pa sta bolj kot ne plod naših predstav. Tu sem bos tudi sam.
Spreobrnjenje pomeni najprej pravi korak v odnos z Božjim Sinom, Jezusom Kristusom, da bi potem lahko zares spoznali, kakšen je Oče. Jezus namreč pravi: "Kdor vidi mene, vidi tistega, ki me je poslal." (Jn 12,45).
Ni komentarjev:
Objavite komentar