Vsak dan znova na poti križa

Zadnjič smo se že ukvarjali, namreč pri tisti grešnici, z ljudskim mnenjem. Tokrat spet pride na dan to mnenje ljudi, saj Jezus učence vpraša po tem, kdo pravijo ljudje, da je. Kot da bi učence vprašal, če ga sploh poznajo, ali pa je zanje isti, kakršen je tudi za množice. Te množice pa si še zdaleč niso enotne med sabo, ampak nekateri menijo tako, drugi drugače, nobeno od prepričanj pa ni pravo. Pa ne, da je mnenje ljudi popolnoma zgrešeno. Gre za deloma resnično mnenje, ampak zgolj deloma, ne gre za vso resnico. Samo delna resnica pa je enaka laži. Zato takoj poizvedba o tem, kakšno je njihovo osebno mnenje.

V današnjem svetu nam tale poduk zelo koristi. Vabi nas namreč k temu, da se v zadeve v življenju bolj

poglobimo. Namesto tega, precej nekritično sprejemamo tisto splošno mnenje za naše mnenje, ne potrudimo pa se, da bi si pridobili osebno mnenje o neki stvari. To lahko tudi deluje, ko govorimo o stvareh, nas ne zadevajo tako zelo neposredno. Če se recimo zgodi nekaj na drugem koncu Slovenije ali sveta, je normalno, da bomo pogledali, kaj pravi recimo ta ali oni medij o dogodku. Ni pa normalno, če se ne poglobimo v naše osebne odnose in se potrudimo ugotoviti, kdo je oseba ob nas. Če se nekdo v odnosu z nekom ne bo pošteno potrudil in dal samega sebe v projekt, da bi ugotovil, kdo je tista druga oseba, ne bo nikdar prišlo do tistega res pravega odnosa, ampak bo vse skupaj ostalo precej na površju.

Treba se je torej potruditi, da res osebno v globini spoznamo, kdo je tista oseba ob nas, ker je sicer bolje, da molčimo, četudi bi bilo naše mnenje še tako blizu resnice. Zunanje prepričanje ni dovolj, treba je stopiti v odnos, da bi zares razumeli, kdo je tista oseba, ki je ob nas. Če želimo nekomu predstaviti prijatelja, ga moramo sami presneto dobro poznati, sicer je bolje molčati. Četudi pa sami določeno osebo zelo dobro poznamo, naše mnenje za drugega še ne bo dovolj, da bi osebo spoznal, ampak se bo moral še sam potruditi in stopiti s tisto osebo v odnos.

Evangelij nas kristjane osebno nagovarja, da bi odgovorili, vsak zase najprej, kdo je Jezus. Ni dovolj to in ono mnenje, da bi vedel, kdo je. Tudi ni dovolj samo nauk Cerkve, da bi izvedel, kdo je, četudi bi bil ta nauk še tako dober in prepričljiv. Peter je tisti, ki predstavlja ta nauk Cerkve v evangeliju. Da ne bo pomote – zelo pomembno je dobro poznati nauk Cerkve na tej poti spoznavanja Jezusa, a to samo po sebi še ni dovolj. Treba se je tudi osebno potruditi, da bi ga spoznali. Treba je z njim stopiti v odnos. Sicer bo naše krščanstvo zgolj neka teorija, ki bo sicer lahko tudi zelo dobra in prepričljiva, a bo vselej zgolj in samo teorija. Že stari latinci pa so rekli, kako je teorija brez prakse kot voz brez osi. Osebni angažma je torej nujen.

O tem, kdo ta naš Jezus je, mora vsak od nas pričevati s svojim življenjem. Slednje naj bi se upodabljalo po Jezusovem, ki pa je pot križa. In če je res, da pravega prijatelja spoznamo šele v stiski, bo očitno držalo, da tudi pravega kristjana spoznamo samo v stiski. To pomeni, v tem, kako sprejema tisto, kar v življenju z eno besedo označimo kot križ. Torej je zelo pomembno, kako nekdo, ki se ima za kristjana, sprejema trpljenje, bolezen in smrt. Seveda, najprej na teoretični ravni, saj danes mnogi zavračajo že samo misel na te reči. Vendar pa je zgolj teorija premalo in je zelo pomembno, kako to živimo, kako se z življenjskimi preizkušnjami spopadamo konkretno vsak dan. Je tu upodabljanje po križu našega Gospoda Jezusa Kristusa ali ne? Križ lahko namreč nosimo tudi povsem tako, kot bi Jezusa in njegovega križevega pota sploh ne bilo, pa četudi se imamo za kristjane. Namreč, rečemo, kako bomo sami nekako že rešili. Nasprotno pa smo povabljeni k nenehnemu upodabljanju po Kristusovem križu. Spustiti je treba Gospoda v svoje pomanjkljivosti, bolečine, bolezni, trpljenje. Z njegovo pomočjo lahko vsak dan vzamemo križ na svoje rame in z njegovo pomočjo lahko čedalje bolj vstopamo v skrivnost njegovega križa.