Sprejeti Božje kraljestvo in ga uresničiti

Misel na 3. nedeljo med letom

Čudovita berila so nam dana na to 3. nedeljo med letom. Razmišljamo lahko o življenjskih »velikih« vprašanjih ter o poslednjih človekovih rečeh, če gledamo odlomek iz 1. Pisma Korinčanom sv. apostola Pavla. Evangelist Marko se ne preveč ustavlja pri podrobnostih, ampak hitro prehaja med tistimi temeljnimi dogodki, da bi povedal bistveno. Tako imamo začetek javnega delovanja, kjer nam je povedano, ne da se je nekaj izpolnilo ali samo dopolnilo, temveč da je prišla polnost časov, zato pa vse od Gospodovega prihoda »v mesu«, kot temu pravijo sveti očetje, živimo v poslednjih časih. In res vlada tista napetost med že in še ne. Božje kraljestvo se namreč ni samo približalo, če gledamo izvirnik, ampak se je prav pričelo uresničevati, rasti, pač odvisno od odgovora poklicanih, ni pa seveda še njegove polnosti, ki bo nastopila ob koncu časov. 

Če torej stvar tako pogledamo, Kristusovo kraljevanje nikakor ni nekje drugje, v neki drugi dimenziji, samo v nebesih in samo v prihodnosti – sv. Marko nam jasno sporoča tisto, kar sv. Luka tudi ubesedi, da je Božje kraljestvo med nami. Kristus je torej kralj nad vsem, kar je, torej ima oblast tudi nad celotno družbo in nad vsakim posameznikom, vprašanje pa je, koliko se mu to priznava. Vsekakor ta post-krščanska družba tega dejstva ne priznava, saj je Kristusa in Boga nasploh pahnila karseda na obrobje, v zasebno sfero, če že ne ljudi prepričuje, da sploh ne obstajata. Oni dan sem poslušal čudovito okroglo mizo o t.i. srednjem veku, ki se mu seveda lepše in bolj upravičeno reče »kristjanstvo« iz latinske »Christianitas«, kakor nam je na fakulteti govoril tudi prof. dr. Ocvirk.  Jacques Le Goff, pred nekaj leti preminuli strokovnjak za to obdobje, je lepo dejal, kako bi takrat brez uspeha iskali, vsaj na splošno, eno moderno kategorijo človeka, med številnimi, ki so še danes navzoče, od prostitutk, morilcev itd. – ateista. Takratni človek je bil prepričan v to Božje kraljestvo, kakor tudi v obstoj pekla, zato ni bilo malo takšnih, ki so se kasneje v življenju, ko so obudili »Memento mori«, spreobrnili in spokorili, prav kakor vabi naš Gospod. 

Vabi pa še k nečemu, da se to namreč vidi. Da moramo verovati tako, če gledamo izvirnik, da temeljimo na evangeliju. Torej ne smemo imeti neke t.i. »osebne« vere, kakor se to razume danes, da si vse razlagamo malo po svoje in si tako prilagajamo, ampak sprejmemo vero tako, kakor nam je bila izročena. To nam je rečeno pravzaprav že na samem začetku Svetega pisma, da namreč ne začenjamo od sebe in pri sebi in postavimo sebe za središče, temveč je glavni Drugi, torej Bog, ki pa se nam je razodel v Jezusu Kristusu, slednji pa je postavil Sveto Cerkev. Cerkveni oče, sv. Vincencij Lerinški, je lepo dejal, da moramo verovati tisto, kar so »vedno, povsod in vsi verovali«. Sprejeti je torej treba cečotni paket, če temu tako rečemo, ne pa vzeti zadeve »a la carte«, kakor je tudi papež opozoril. Spreobrnjenje je to, da se odpremo Božjemu predlogu, ki se imenuje Božje kraljestvo, in ga v polnosti sprejmemo, ne pa da skušamo zadevo obrniti na glavo po svojih željah. Že res, da je treba z Bogom sodelovati in mora vsakdo dati tudi svoj doprinos, vendar so bili okviri že od vekomaj postavljeni in so meje, ki jih ne gre prestopiti, če si ne želimo škoditi.

Objavljeno v tedniku Novi glas.