Kaj naj storim, da dosežem večno življenje?

15. nedelja med letom nam prinaša tisto tako znano priliko, ki jo najdemo samo v Lukovem evangeliju, to pa je zgodba o “usmiljenem Samarijanu”. Tako znana se nam zdi tale zgodba, da jo večkrat zelo površno odpravimo, češ da vemo že vse, kar je o njej vedeti treba. Druga napaka, ki jo napravimo, je ta, da navadno z levo roko preberemo tisti uvodni del evangelija, ki vsebuje besedni dvoboj med učiteljem postave in Jezusom, da bi hitro prešli na samo priliko. Vendar je to tako, kakor bi sedaj, ko hodimo na dopuste, ne vzeli čip kartice ali ključa naše hotelske sobe ali apartmaja – uvodni del je namreč ključ za razumevanje same prilike. Mi bomo torej začeli pri tem besednem dvoboju, da bi videli tudi, kje smo danes.

Judovski svetopisemski strokovnjak najprej sprašuje po tem, kako bi prišel do večnega življenja. Kdo bi pa danes še vprašal kaj takega? To sploh ni več v naši miselnosti, pa bi moralo biti. Kristjane bi nas moralo skrbeti in bi se morali spraševati, kako bi večnost, torej ne samo možnost večnega življenja, temveč na drugi strani tudi možnost večnega pogubljenja, spet dobila tisto mesto, ki ji gre. Žal s tem več ne računamo, zato se je naše pojmovanje osnovnih dobrin, kakršni sta recimo srečnost in ljubezen, zelo spremenilo. Lahko rečemo, da je vse to v krizi. Pa to govorijo vsi večji misleci današnjega časa.

Zasledil sem npr. besede danes zelo aktualnega korejskega filozofa Byung-Chul Hana, ki predava pretežno v Nemčiji. Pravi, da je danes ljubezen v krizi zato, ker je izginil Drugi – ker je torej izginil iz našega obzorja Bog. Pridemo torej prav do te t.i. “največje zapovedi”, ki najprej pravi, da je treba z vsem svojim bitjem ljubiti Boga, potem je šele omenjen bližnji. Tako se tudi mi danes sprašujemo: “In kdo je moj bližnji?” Težava je, da tega zares ne vemo, da tega bližnjega zares ne zaznavamo. Prej omenjeni filozof govori v en glas s papežem Frančiškom, saj oba težavo enako poimenujeta: “avtoreferenčnost”. Kaj to pomeni? Han odgovarja, da družba postaja vse bolj narcistična. Vsak od nas je tako obseden sam s sabo, da ni več sposoben vzpostaviti pravega odnosa z drugimi. Današnji človek pravzaprav ni več sposoben drugega prepoznati kot zares drugega, kot različnega od sebe, ampak “gleda samo tisto, v čemer na neki način lahko prepozna samega sebe”.

Kako torej danes doseči večno življenje? Kaj je to? Če naj bi za vedno bili v Bogu, potem naj bi to pomenilo večno blaženost, večno srečo. Torej bi se lahko vprašali tudi: “Kaj moram storiti, da bi bil srečen?” Saj se danes sicer marsikdo sprašuje, kaj mora storiti, da bi bil srečen, a je današnje pojmovanje tega “biti srečen” precej drugače zastavljeno, saj ne pozna obzorja večnosti. Radi bi bili srečni tukaj in sedaj. Če imamo neko željo, jo moramo tudi hitro zadovoljiti. To kaže na to, da takšne in drugačne večnosti za nas ni, jo izključujemo, torej tudi izključujemo Boga.

Pred časom je na sredstvih javnega prevoza po nekaterih velemestih visel napis: “Bog najbrž ne obstaja, zato si nehaj delati skrbi in uživaj svoje življenje.” (“There’s probably no God. Now stop worrying and enjoy your life.”). Pa ni treba, da ta citat potrjujemo tako, da ga na vse grlo skandiramo. Dovolj je, da ga potrjujemo s svojim konkretnim življenjem, ki pravi, da za nas Bog ne obstaja, kakor tudi večnost ne. Vsak dan namreč lahko živim, kakor bi Boga in večnosti ne bilo, pa četudi grem vsako nedeljo k maši, četudi sem na zunaj zgleden kristjan. Biti kristjan “na papirju” ni tako težko. Težko je krščanstvo živeti.

V evangeliju pa nam Jezus zagotavlja, da do tega “biti srečen” prideš tako, da se trudiš čim globlje živeti svoje krščanstvo, za kar je treba ljubiti Boga in bližnjega. To se sicer sliši zelo enostavno, a seveda enostavno ni. Pravi korak učitelja postave in nas kristjanov bi moral biti v priznanju, da tega pravzaprav ne znamo in ne zmoremo. Nihče od nas namreč ni Bog, ampak le človek. Vsi bi sicer radi bili usmiljeni Samarijani in nekoliko tudi smo. Predvsem pa smo tisti pretepeni človek, ki leži ob poti in potrebuje pomoč tistega pravega usmiljenega Samarijana, ki je Jezus sam. Potrebujemo, da nam zlije olja in vina na naše rane, da jih ozdravi. To počne preko zakramentov, ki pa jih moramo prejemati res z odprtim srcem in ne avtomatsko, iz neke navade. Vsak od nas se mora statusa tistega, ki leži v obcestnem jarku še kako dobro zavedati, pa četudi ima ne vem kako veliko materialno bogastvo. Pred Bogom smo vsi enaki reveži in smo, kakor pravi Psalm 62, “lažji kakor dih”. Vsi ležimo v bolečinah in smrtni stiski, edini, ki nas tega lahko reši je tisti, ki je vse to na križu premagal. Zato se zatekajmo h Križanemu po pomoč, obenem pa dajajmo prostor v krčmi vsem ranjenim bratom in sestram, da bi vsi skupaj prišli do večnega življenja.