Ob največjem Marijinem prazniku, za kar velja Marijino vnebovzetje, prebiramo tako znani evangeljski odlomek, da bi se kaj lahko zgodilo, kakor smo dejali zadnjič, da preslišimo kako pomembno malenkost. Znotraj še kar dolgega odlomka je namrečstavek, ki morda najlepše in najbolje pove, kdo je Marija, istočasno pa nam pove tudi, za kaj se moramo kot kristjani najbolj truditi na naši življenjski poti. Mariji sorodnica Elizabeta zakliče: “Blagor ji, ki je verovala.”
 |
| Tiziano - Vnebovzeta |
Za vsakega kristjana je Marija najsvetlejši zgled življenja in je tudi svetilnik vere, po kateri se lahko najprej zgleduje, potem pa se mora k njej tudi obračati vsak dan v veliki in iskreni prošnji, da njegova vera ne bi opešala v vseh preizkušnjah, ki ga v življenju doletijo, temveč bi ostala podobno močna, kakor je bila vera Nebeške Matere Marije. Naš cilj so nebesa, morajo biti naš cilj, če niso, morajo to postati. Če pa hočemo tja priti, se moramo v življenju pošteno truditi, da bo nekega dne rečeno tudi vsakemu od nas: “Blagor mu/ji, ki je veroval/a.”
Marija je do nebeške slave prišla z “velikonočno vero”, kakršna mora biti tudi vera vsakega od nas, današnji praznik pa je vrhunec praznovanja te vere in kaže, kako do potankosti natančno je Brezmadežna sledila nebeškemu sadu svojega telesa, Jezusu Kristusu, da se je tudi z njo ob smrti zgodilo podobno, kakor z njim. Tudi njeno telo ni bilo prepuščeno trohnjenju, ampak je bilo že hitro vzeto v nebesa, skupaj z njeno dušo. To vse kaže na to, kaj čaka tistega, ki bo veroval – ne bo pozabljen, ampak ga čaka večna slava v nebesih, skupaj z Devico Marijo, angeli in svetniki.
Poglejmo sedaj, kaj pomeni ta “velikonočna vera”, ki se je moramo naučiti od Marije in po katero se moramo vsak dan k njej tudi zatekati. Velikonočna skrivnost je Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje. Ko je takrat Brezmadežna Devica v Nazaretu Božjemu angelu dejala, naj se zgodi po Gospodovi volji, je že potrdila, da bo sprejela Božjo voljo, karšnakoli že bo, četudi bo težka in kruta. Takrat se seveda še ni mogla zavedati, na kakšni preizkušnji bo v Jeruzalemu njena vera, a je vendar privolila. Zaupala je v Božjo previdnost. V svoji veri je bila prepričana, da je tudi v najhujših preizkušnjah Bog ne bo zapustil, kar je sporočilo tudi za nas.
Do tega, kar danes praznujemo, je Marija prišla skozi številne preizkušnje, kakor je tudi njen in Božji sin, Jezus Kristus, moral najprej trpeti in umreti, da je lahko potem vstal in šel v nebesa. Mi prevečkrat trpljenje in smrt odrivamo daleč od sebe, radi bi imeli samo vse tisto lepo. Kako malo nam je potrebno, da tarnamo in se pritožujemo. Kakor nam pa poroča bl. Ana Katarina Emmerick, po videnjih katere je bil posnet film Kristusov pasijon, je Marija z vsem srcem sprejela tisto, kar se je moralo zgoditi v Jeruzalemu in je zaupala v Boga. Na podoben način moramo tudi mi sprejemati vse križe in težave, ki pridejo v našem življenju, zavedajoč se, da je to zares le prehod, kar pomeni beseda Pasha, do boljšega in lepšega, kar nas čaka. Ko rečemo v težavah svobodno svoj “zgodi se”, potrdimo našo vero in vdanost Bogu in izbrisujemo tisto neubogljivost in upornost prvega človeka. Vedno, ko smo sposobni sprejeti breme svojega življenja, se upodabljamo po Mariji, ki je “nova Eva”, tista, ki je v nasprotju s prvo Evo, ki je rekla, da ne bo služila, sama sebe dala popolnoma na razpolago, prav kakor je storil novi Adam, Kristus.
Na Marijin največji praznik smo zato povabljeni, da se po njenem zgledu skušamo obnašati, ko pridejo nad nas takšni in drugačni križi življenja. Vedno pa se moramo na Nebeško Mater tudi obračati v naših molitvah, saj nam podarja moč in pogum za naše vsakdanje boje, kakor molimo v tisti znani molitvi: “Ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena Devica.” Da bi lažje hodili po poti življenja, se vselej izročajmo Materi Mariji, saj bomo, kakor je dejal včerajšnji svetnik Maksimilijan Kolbe: “Po tej poti mnogo lažje hodili s pomočjo Brezmadežne, kajti njej je predobri Bog zaupal oskrbništvo svojega usmiljenja. Brez dvoma je Marijina volja za nas božja volja. Kadarkoli se ji posvetimo, postanemo v njenih rokah, kakor je ona v božjih, orodje božjega usmiljenja. Prepustimo se njenemu vodstvu, prepustimo se njeni materinski roki! Če nas bo ona vodila, bomo lahko varni in mirni.”
Ni komentarjev:
Objavite komentar