Včasih je treba prisluhniti nekoliko daljšim evangeljskim odlomkom, kar ni vselej za nas lahka stvar, zlasti ne v tem poletnem času, ko je vroče. In vendar je dobro, da verni ljudstvo čim več krat slišimo Božjo besedo, jo tudi sami prebiramo in premišljujemo. Malo se velja potruditi.
Evangeljski odlomek nam ponuja pomembno življenjsko modrost. V času, ko se marsikdo trudi, da se
Ta večnost pa je lahko takšna in drugačna. Lahko je namreč neprimerno boljša od sedanje stvarnosti in je takšna, kakršno opisuje knjiga Razodetja, da tam ni več smrti, bolezni, bolečine in žalosti (Raz 21,4), lahko pa je tudi vse skupaj še precej slabše od najslabše možne sedanjosti, pač odvisno od tega, za kaj se v svoji svobodi, ki nam je bila dana, odločimo. Vsak dan se odločamo tudi za svoje posmrtno življenje, pa če si to hočemo priznati ali ne. Marsikdo se namreč odloči, da se z vprašanjem večnosti sploh ne bo ukvarjal, pa na ta način seveda ničesar ne razreši. Marsikdo pa hoče vprašanje smrti, tega, da se bo to naše zemeljsko bivanje nekega dne končalo, potisniti čim bolj daleč, v neko ne natančno določeno prihodnost, češ da bo tako živel bolje, a se pogosto izkaže, da tisti, ki se svoje minljivosti, krhkosti in umrljivosti noče zavedati, svoje življenje živi slabše od tistih, ki to imajo vedno pred seboj.
Takšne modrosti nas torej uči evangelij, da bi naš pogled vselej šel še naprej, onkraj te samo zemeljske stvarnosti in bi vključeval tudi večnost. Želi, da bi naš pogled bil “večnostni pogled”, da bi imeli t.i. “perspektivo večnosti”. Želi, da bi na svoje in drugih življenje gledali s tega zornega kota, da bi lahko življenje zares lahko cenili. Obstaja drobna knjižica, ki ste jo morda že brali, nosi pa naslov “Oskar in gospa v rožnatem”, kjer je opisan tudi razvoj našega pogleda na življenje. V knjigi, kjer mali bolnik za levkemijo piše pisma Bogu in je vsak dan v mislih star po nekaj let več, piše na svoj namišljeni stoti rojstni dan takole: “Dragi Bog, danes imam sto let … Staršema sem skušal pojasniti, da je življenje takšno hecno darilo. Sprva ga precenjujemo: prepričani smo, da nam je bilo dano večno življenje. Potem ga podcenjujemo, zdi se nam gnilo, prekratko, skoraj bi ga bili pripravljeni zavreči. Nazadnje se zavemo, da sploh ni dar, ampak zgolj posojilo. Tedaj se trudimo, da bi ga bili vredni … Starejši ko smo, bolj moramo življenje okušati, da bi ga cenili. Prefinjeni moramo postati, umetniki.”
Te modrosti se moramo v življenju naučiti. Če se je je bil sposoben naučiti desetletnik, potem se je lahko tudi mi. Kaj je ta modrost? Da moje življenje sploh v resnici ni moje življenje, da ni moja izključna last, ampak nekomu odgovarjam. Da je v rokah nekoga drugega. To nam pove tudi evangelij, da bo nekega dne pač treba za svoje zemeljsko bivanje položiti račune. Poklicani bomo, če rečemo z dečkom Oskarjem iz prej omenjene knjižice, da vrnemo svoje posojilo. Pomeni, da nam je bilo marsikaj danega v življenju, da bi to izkoristili in namenili za druge, da bi tako oplemenitili njihovo, pa tudi naše bivanje na tem svetu, ki je pogostoma zelo težko. Človek z večnostnim pogledom na življenje se zaveda tega, da se bo nekega dne treba posloviti in odpotovati drugam, kakor nam sporoča evangelij: “Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane” (Lk 12,35).
Seveda se bo kdo vprašal, kakšno navodilo neki je to. Priklicuje v spomin judovsko Pasho, Izhod iz Egipta. A to je tudi drža vsakega kristjana, če noče zamuditi trenutka, ko bo prišel mimo Gospod. Ljudje smo pač tako narejeni, da rečemo, da če Bog je, naj to vendarle že enkrat pokaže.
Prijatelj mi je enkrat pravil, kako v Međugorje, kamor je gotovo šel že marsikdo od vas, gre tudi veliko število naših sosedov Italijanov, v čemer sem se seveda moral strinjati, saj tako je. Si je pa enkrat drznil eno skupinico tudi vprašati, zakaj prihajajo dol, pa so mu povedali, da hodijo zlasti zato, da bi videli čudeže. Tudi mi pogosto tako živimo. Pred Bogom bi živeli odgovorno le, če se nam bo zgodilo neko veliko razodetje, ker sicer mislimo, da je gluh za nas. Naše oči in ušesa so postala tako megalomanska, da ne znamo opaziti več majhnih stvari, drobnih odgovorov in pričevanj o Božjem delovanju v našem življenju. Francoski katoliški pisatelj François Mauriac, avtor čudovite knjižice “Jezusovo življenje” je nekoč zapisal: “Preveč pogosto mislimo, kako Bog ne posluša naših prošenj, medtem ko smo mi tisti, ki ne poslušamo njegovih odgovorov.” Kako resnične so te besede.
Že en primer je dovolj zgovoren. Pravimo, kako Bog noče spregovoriti, ne opazimo pa, kako je že spregovoril, še kako je spregovoril. Ti odgovori so zapisani v eni knjigi, ki se imenuje Sveto pismo in ji upravičeno rečemo tudi “knjiga življenja”, saj nam nudi številne odgovore na naša življenjska vprašanja. Dovolj bi bilo prebirati že samo evangelije, da bi dobili Božje odgovore na naša vprašanja, pa tega ne počnemo prav pogosto. Podobni smo tistemu južnemu Italijanu, ki se je odpravil za kruhom v Ameriko. Stara mama mu je poklonila Sveto pismo in mu dejala, da četudi se zgodi karkoli, naj nikdar ne pozabi na Boga. Čez čas je fant pisal stari mami, češ kako težko je v ZDA, pa da mu je tudi denar pošel. Stara mama mu je seveda prijazno odpisala: “Dejala sem ti, da nikdar ne pozabi na Boga. Če bi bil odprl Sveto pismo, bi tam našel tudi denar, ki sem ga tam skrila.”
Malo za šalo, ampak še kako res je, da so v tej knjigi življenja skriti številni zakladi za nas, pravi biseri, da se ne bi pred Pravičnim sodnikom nekega dne znašli nepripravljeni. Nabirajmo si tako zakladov v nebesih z molitvijo, telesnimi in duhvnimi dobrimi deli, z rednim prejemanjem zakramentom, z branjem in poslušanjem Božje besede. Če je namreč naš zaklad v nebesih, potem bo naše srce po njih hrepenelo, sicer po priklenjeno zlasti na zemeljske stvarnosti, ki pa nam pri polaganju računov ne bodo prav nič pomagale.
Ni komentarjev:
Objavite komentar