Ste že kdaj slišali za maronite? Še ne? Naj vam povem, da so to kristjani, ki živijo v današnjem Libanonu. So katoličani vzhodnega obreda, ki pa je nekoliko specifičen. Ta prispevek sem sicer pripravil za liturgiko, vendar bi morda zanimal tudi koga izmed vas. Zato ga objavljam tu. Sicer pa je maronit tudi bivši nuncij v Sloveniji msgr. Farhat.
Preden lahko verniki prejmejo Zakrament, jih Cerkev na to pripravi s pomočjo molitev, hvalospevov in Božje besede. Še posebej to velja za vernike, ki se udeležijo svete maše. Ta je tako sestavljena iz treh posameznih delov:
II. Posvetitev kruha in vina (daritev)
III. Sveto obhajilo, delitev žrtve svete maše
I. Prvi del: Priprava
Ta del se še dalje razdeli na tri dele:
a. Priprava darov
b. Priprava celebranta (duhovnika)
c. Priprava vernikov
a) Priprava darov
Sveta maša je obnovitev daritve Gospoda Jezusa Kristusa na križu, čeprav ne vsebuje prelivanja krvi. Maša je daritev celega človeštva tukaj in sedaj. Stara zaveza nam pripoveduje o Abelovi daritvi in tekmovanje zahteva, da Bogu darujemo le najboljšo, kar imamo.
Nekoč so maronitski kristjani, ki so prihajali v cerkev k maši, prinašali s seboj najizvrstnejši kruh in najboljše vino, da bi duhovnik od tega spet izbral najboljše za sveto daritev. Iz tega običaja izhaja beseda »BOURSHANA« (gostitelj), ki v izvirni aramejščini pomeni »najizvrstnejši dar«. Kruh, vino in ostale darove, ki jih niso uporabili pri maši, pa so verniki uporabili za vzdrževanje duhovnika, za reveže in potrebne.
Na pobudo nedavnih eksperimentalnih oblik svete maše, so se v Maronitski Cerkvi vrnili k starodavnemu običaju priprave darov pred pripravo vernikov. Kadar je v cerkvi več kot en oltar, se na desni strani glavnega oltarja ponavadi nahaja manjši, imenovan tudi »miza priprave«, to pa se uporablja za pripravo darov.
b) Duhovnikova priprava
Duhovnikova priprava se začne pred oltarjem, kjer spozna svoje grehe, moli za odpuščanje in za molitveno podporo, da bi sveto mašo lahko daroval častitljivo in ponižno.
Duhovnik prosi tudi vernike, da zanj molijo, da bi bogoslužje obhajal v veri, resnici in pobožnosti, kakor Kristus želi od njega in kakor predpisuje sveta Mati Cerkev.
c) Priprava vernikov
Tudi pripravo vernikov sestavljajo trije deli:
1. Vstopne molitve in blagoslov kadila
2. Molitev k Devici Mariji, Božji Materi in naši Materi, hvalospev ali psalm ali eden od hvalospevov sv. Efrema Sirskega; to se spreminja glede na mašni namen. Temu sledi petje Trisagiona (Qadishat)
3. Berila in navodila
Potem ko so se verniki pripravili s priznanjem grehov, hvalospevi in molitvami k preblaženi Materi in k svetnikom za pomoč, je na vrsti Božja beseda, temelj krščanske vere, ki pomaga k rasti le-te.
Iz svetih spisov se učimo slediti Gospodu, živeti dobro krščansko življenje, rasti v veri, upanju in ljubezni do Boga, naših bližnjih in vseh članov krščanskega občestva.
Po berilu iz pisem apostola Pavla ali drugih apostolov, ki mu sledi Evangelij, duhovnik v pridigi ali homiliji razloži pomen našega krščanskega verovanja in, kako si moramo vsak dan prizadevati živeti po krščansko.
Temu sledi izpoved vere, med katero obnovimo naše krščanske obljube in našo vero v eno sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.
II. Drugi del: Posvetitev
a) Anafora
Beseda »anafora« prihaja iz grščine in pomeni ponovitev besed in dejanj. V skladu z maronitsko interpretacijo, ima beseda dvojni pomen. Prvi pomen se nanaša na ponovitev Kristusovih besed in dejanj, kakor je On to storil na prvi Veliki četrtek, ko je zapovedal, naj se sveta Daritev ponavlja. Rekel je: »To deljate v moj spomin, dokler ne pridem v slavi.«
S temi besedami je Kristus mislil to, da moramo kristjani obhajati mašo, vse do njegovega drugega prihoda.
Drugi pomen besede »anafora« pa je Maronitska tradicija, da morajo biti te besede izrečene v istem jeziku, kakor ga je Kristus sam uporabljal v svojem zemeljskem življenju, to pa zato, da je povezava z ustanovitvijo svete Evharistije še neposrednejša.
Liturgija Antiohijske Maronitske katoliške Cerkve ima izredno bogat, če že ne najbogatejši, zaklad anafor. Teh je vsaj dvainsedemdeset. V današnji reformirani maronitski maši se uporablja »Anafora dvanajsterih apostolov«. Maronitska sinoda je izbrala to anaforo in upa, da bo lahko prenovila tudi ostalih enainsedemdeset, tako da bi maronitski duhovniki imeli pri obhajanju svete maše večjo izbiro.
b) Prenos darov na glavni oltar in Poljub miru
Če je v cerkvi več kot samo en oltar, potem se darove prenese na glavni oltar v slovesni procesiji in se tako, strogo rečeno, resnično začne maša.
Takoj zatem je obred miru, kjer se verniki spomnijo Kristusovih besed: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar.« (Mt 5,23-24).
Zatem se duhovnik dotakne oltarja, da bo od njega dobil blagoslov, v sklenjenih rokah, kakor pri molitvi, simbolično zadrži blagoslov, ki ga preda članu občestva, medtem ko ta član ponavlja duhovnikove besede. Član občestva nato ponovi drugemu verniku isti postopek, tako se obred miru izvrši po celotnem občestvu.
Evharistično bogoslužje, ki sledi, je sestavljeno iz treh delov:
1) Zahvala Bogu Očetu
2) Spomin na Boga Sina
3) Prošnja za prihod Svetega Duha (epikleza)
1. Zahvala Bogu Očetu
Bogu se zahvalimo, da nam je poslal svojega edinorojenega Sina, da je človeštvo rešil vezi greha in nam zagotovil, da smo Božji otroci, zato se na Boga lahko tudi obračamo z besedami »Oče naš«.
2. Spomin na Boga Sina (anamneza)
Ta najbistvenejši del maše se spominja besed in dejanj Jezusa Kristusa in nam omogoča, da izpolnimo, kar nam je Gospod zapovedal, to je, da posvečujemo kruh in vino v Telo in Kri Jezusa Kristusa. Temu tudi pravimo mašni kanon. Kanon je ponavljanje besed in dejanj Jezusa Kristusa, ki je, da bi odrešil človeštvo, umrl na križu in vstal od mrtvih.
3. Prošnja za prihod Svetega Duha (epikleza)
Tu duhovnik poklekne na obe koleni, to potem stori tudi celotno občestvo vernih. Duhovnik kliče Svetega duha, da bi posvetil Daritev vseh vernikov, še posebej tistih, ki so navzoči pri daritvi. Duhovnik epiklezo zaključi z molitvijo za pomoč za svoje ljudstvo, za rajne, za potrebe Cerkve in celotnega sveta.
III. Tretji del: Obhajilo
a) Obhajilo se začne z duhovnikovim lomljenjem posvečene hostije, to potem pomeša s Kristusovo krvjo. Kelih nato povzdigne pred očmi vernih, da bi tako ponovno potrdili svojo vero v navzočnost našega Gopoda Jezusa Kristusa, pod podobama kruha in vina.
b) Duhovnik nato povabi občestvo, da zmoli »Oče naš«, kakor nas je naučil Kristus.
c) Po Gospodovi molitvi duhovnik verne povabi k obhajilu, rekoč: »Sancta sanctis.« To pomeni, da lahko vsak, ki ima sebe za vrednega, pride in v veri in ljubezni okusi Kristusovo Telo in Kri.
d) Duhovnik zaključi mašo z besedami zahvale in blagoslova. Na koncu so še oznanila, ki se tičejo dogodkov v župniji. Vsak član občestva zapušča cerkev z obnovljenimi močmi, tolažbo in vzpodbudo, da bo lahko živel kaor je Kristus živel in z upanjem, da bo izpolnil besede apostola Pavla: »Vsak kristjan mora biti drugi Kristus v družbi in v okolju, v katerem živi in dela.«
VIR: URL = http://www. stgeorgesa.org/explanation_of_the_maronite_divi.htm
Ni komentarjev:
Objavite komentar