Prilika o Zaheju je izredno sporočilno bogata, predvsem pa
je to tista zgodba, ki nam lahko pomaga pri iskanju svoje identitete, kakor
tudi identitete cerkvene skupnosti, kjer lahko vsakdo najde svoje mesto. Drži
tista trditev pokojnega zamejskega duhovnika, da smo “skupnost spreobrnjenih
grešnikov”, čeprav je to spreobračanje za kristjana kar celoživljenjska naloga
in nikdar končani proces, tako da je zares spreobrnjeni grešnik šele takrat,
kadar je v nebesih, saj mu v nebeški slavi zares ne zmanjka družbe pri vseh
spreobrnjenih grešnikih, ki so že tam.
Etikete, ki si jih ljudje med seboj nadevamo, lahko naredijo
izredno škodo, predvsem pa zanje drži, da same po sebi ne prinesejo nobene
spremembe in rasti. Kaj mi pomaga ugotavljati, kdo nekdo je, ko pa ne vemo
niti, kdo smo sami. To primerjanje, ki smog a obdelovali že zadnjič v priliki o
farizeju in cestninarju, ne pelje nikamor. Pelje pa lahko daleč tista vrsta
primerjanja, ki ga uporabi Zahej.
Da je ta možakar nizke postave navajen boriti se zase, nam
je jasno iz evangelija, saj kar tako ni mogel postati “šef” med cestninarji –
potrebnega je bilo kar nekaj komolčarstva. Obenem se je tudi navadil, da ga
niso zanimale sodbe vseh tistih “dobrih” ljudi, ki so ga sicer označevali za
grešnika, a so mu po drugi strani to njegovo posebno grešnost, ki je prinašala
denar, zavidali. Tako kot je danes kar
lepa skupina ljudi, ki so si izborili lepo kariero, z bogato službo in veliko
finančnimi sredstvi, tako je veljalo tudi za našega Zaheja. Vendar to ni bilo
dovolj, ker ni vedel, kdo pravzaprav je. Vedel je, kaj si drugi mislijo o njem,
ni pa on sam vedel, kdo je.
Tu se za nas postavlja podobno vprašanja – ali pri tem, ko
sodim in presojam druge, jih kritiziram in opravljam (to je človeško početje,
ki nas kar povečini krasi, izjeme so zares redke), sploh vem, kdo sem jaz sam?
Mi to početje kaj koristi pri tem? Iz evangelija izvemo, da če hočemo zares
spoznati, kdo smo, moramo najprej spoznati Jezusa. Mi si mislimo, da to za nas
že drži, saj pravimo, da Jezusov nauk poznamo in je dober. Vendar potem pride
do konkretnih življenjskih položajev, ko ta dobri Jezusov nauk odpove, ker je
bi lena sama teorija, v praksi pa zame bolj kot Jezusov, zame drži moj lastni
nauk. Ta moj lastni nauk mi pa ne prinaša ničesar novega v življenje.
Iz evangelija tako izvemo, da se je primerjati treba z
Jezusom Kristusom, izpeljali pa bi lahko še tisto, kar smo zadnjič dejali, da
se moramo primerjati še z Devico Marijo in svetniki. Kakor Zahej mora namreč
vsakdo od nas zase ugotoviti, da je grešnik, kar pomeni tudi, da je njegov
pogled na življenje napačen. Potem pa je tu tista pot spreobrnjenja, ki gre po
petih korakih: izpraševanje vesti, kesanje, trden sklep, izpoved grehov in
pokora. Teh pet korakov je kristjanu potrebnih tudi za dobro spoved, kjer – kot
verujemo – se izbrišejo naši grehi in prejmemo Božje odpuščanje, ostane pa za
nas še naloga, da po najboljših močeh popravimo krivico.
Vse to pa je mogoče zato, ker naš Gospod Jezus na nas gleda
drugače, kakor mi ljudje gledamo nase. Čeprav je na našem srcu še tako velika
plast pepela, pa je vendarle mogoče, da se ta plast očisti in bo spet zažarela
žerjavica, ki se skriva spodaj. Vsak od nas je namreč Božji otrok, ki lahko vse
dokler živi, pride do spreobrnjenja in Božjega odpuščanja. Tiste besede Male
Terezije, da je vsak od nas potencialni svetnik, niso iz trte izvite, ampak še
kako držijo. Zato pa bi bilo veliko bolj koristno, če bi si med sabo raje
pomagali, da bi bolj spoznali Jezusa, Marijo, svetnike in svetnice, kot pa, da
se stalno obkladamo z ne preveč lepimi sodbami. Če smo mi tisti, ki hočemo
uničenje nasprotnika, je Bog tisti, ki tega noče, ampak želi, da se človek
spreobrne in zveliča. Ljudje, “dobri” in “grešniki”, smo ustvarjeni po Božji
podobi, a ni samo tisto javna grešnost, ki zamegli to podobo, temveč tudi tista
“privatna” grešnost, ki se odvija navadno le v manjšem krogu ljudi, ko imamo
nekoga po zobeh. Spreobrnjenja in odrešenja pa potrebujemo eni in drugi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar