Duhovna vera

Med psihološko in duhovno vero (3)

V nasprotju s psihološko vero ima duhovna vera čisto drugačno usmeritev. Kot prva stvar zanjo velja, da se opira na realne, življenjske stvari, na položaj, v katerem se nahaja človeška oseba, kakor se tudi zaveda, kakšen je svet, ki človeško osebo obdaja. Kdor resnično vstopi v življenje Cerkve, ima vse to vedno pred očmi. Neki pravoslavni duhovnik, ki deluje v Angliji, to takole opiše: Življenje Cerkve ima opraviti z naslednjimi stvarmi: Kdo bo pripravil kavo? Kdo bo pomil posodo? Kdo bo poskrbel za cvetje? Kdo bo pokosil travo? Kdo bo poskrbel za prosfore (t. j. kruh za evharistično daritev)? Kdo bo počistil stranišča? Sveti Nektarij je počel ravno to, kadar je poučeval v Atenah, pa četudi je nosil naziv ‘Metropolit Peteromestja’. Zakaj bi se torej morali pritoževati? Med drugim je to prva pokorščina, ki je zaukazana novincem po samostanih … Življenje Cerkve ima opraviti z naslednjimi stvarmi: Kdo se bo naučil peti? Kdo se bo udeleževal celotnega bogoslužja v cerkvi? Kdo se bo držal vseh postov? Kdo bo vsak dan molil jutranjo in večerno molitev? Kdo se bo primerno pripravil na spovedovanje in obhajanje svetega bogoslužja? Kdo bo vsak dan bral dnevni evangelij in berila?" (o. Andrew Phillips). 

Zelo jasne besede o življenju v skupnosti, ki jih brez težav lahko naobrnemo tudi na vsakdanje zakonsko in družinsko življenje. Danes toliko govorimo o ljubezni, a se nazadnje le-ta kaže prav v teh vsakdanjih rečeh in opravkih, v – če rečemo z besedami našega urednika – prozaičnosti. Če govorimo o delu pri našem časniku, potem se tudi v tej skupnosti sprašuje po zelo konkretnih rečeh, da izide številka: Kdo bo napisal članke? Kdo bo priskrbel fotografije? Kdo bo postavil stvari skupaj? Kdo bo dal na splet … Življenje v Cerkvi pomeni duhovno napredovanje, a je treba biti vselej trdno zasidrani v resničnosti, v kateri živimo, ne pa živeti v fantazijah ali od klepetanja o tem, kaj dela ta ali oni duhovnik, ta ali oni vernik, kakor tudi ne moremo živeti od nostalgije po časih, ki so minili, zlasti v smislu tistega, kar smo dejali zadnjič, da kot odrasli ne moremo več živeti v mladosti. Tako pridemo do zares duhovne in ne psihološke vere, saj se najprej učimo ponižnosti. 

Kdor stopi v cerkev, tega ne naredi zato, da bi vsiljeval svoj posvetni pogled na svet in življenje, temveč zato, da bi se naučil hoditi po poti osebnega posvečevanja. Imeti dovoljšno mero ponižnosti – velja tako za duhovščino (= klerike) kakor tudi za vernike (= laike) – pomeni, da zaradi trenutnih mod ne zavračamo cerkvenega izročila. Treba je biti pokorni razodeti veri, ki je v Svetem pismu in Izročilu, črpati iz tega, sicer nimamo nikakršne podlage, da bi kogarkoli lahko učili krščanstva. Imamo celo ljudi, ki postavljajo pogoje, pod katerimi bi se odločili vstopiti v Cerkev, tem pogojem pa se ne mislijo odreči. Pravijo, recimo: “Vstopil bom v Cerkev, če bo ta končno stopila v korak s časom, če se bo pomladila …” Žal je takšna miselnost prav množično vstopila v zahodno krščanstvo, kjer večina katoličanov ne mara svojih korenin in svojega lastnega izročila, saj podlega kompleksu manjvrednosti pred svetom, ki nas verne obdaja. 

Duhovna vera se zelo zanima, kako so pretekli rodovi znali živeti svojo krščansko vero, pa ni nujno, da govorimo o tistih, ki jih je Cerkev uradno razglasila za blažene in svetnike. Mode določenega časa niso cilj Cerkve, ker ne odrešujejo ali zveličujejo, treba je svoj pogled obrniti na to, kako bom živel v Kristusu, kako se bom posvečeval. Tako se namreč tudi odpiram navzven, ne pa zapiram vase. Cilj cerkvenega življenja niso neki človeški ali socialni projekti ali, kot je velikokrat slišati, “graditi občestvo”, cilj Cerkve je “rešitev duš”. Vsi psihološki in čustveni razlogi človeku pomagajo le, da se zapira vase in da se zapira duhovni razsežnosti, presežnemu. Ne more postati mož (ali žena), ki je zrel v Kristusu, kakor nas uči apostol Pavel (1 Kor 13,11). Vse skupaj pred nas spet postavi evangeljske besede: “Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje” (Jn 12,25). Gre torej za vprašanje večnega življenja, ki naj bi bilo dragocenejše od tistega minljivega in posvetnega, vsaj za vernega kristjana naj bi bilo tako.

Objavljeno v Novem glasu.