Spet je pred nami dogodek, vzet iz življenja, o dveh bratih, ki sta povabljena na delo v vinogradu, pa se tako besedn kot tudi v dejanjih različno odzoveta. Gre za vprašanje volje, želje, tega, kar čutita. Moramo reči, da sta sprva oba brata enakega srca, saj nočeta iti delat v vinograd, nimata volje, ne želita, ne čutita, da bi delala. Razlika je najprej v jasnosti besed, saj prvi jasno pove, da ne bo šel, drugi pa reče, da bo šel. V dejanjih se potem zgodi ravno obratno od besed, a pri drugem opazimo tisto prikrivanje, hinavščino, tisto “biti všeč” za vsako ceno. Opazimo prevelik poudarek na tem, kako bi izpadel pred drugimi, medtem ko vidimo pri prvem bratu iskrenost. Ta iskrenost na koncu pripelje do spreobrnjenja, ki je v tem, da prvi sin naredi po očetovi, namesto po svoji volji.
Prvi nauk za nas je v jasnosti besed, kar tolikokrat pogrešamo med nami. Velikokrat nismo jasni v
svojih besedah zato, ker ne želimo izpasti slabi, grdi, hudobni… Velikokrat je bolje jasno povedati stvari in izpasti tudi grdi, da vsaj bližnji nima nekih lažnih pričakovanj in upanj. Osebno se mi je to večkrat dogajalo v Ljubljani na študiju, ko je kdo od sošolcev in prijateljev rekel, kako bomo šli na kavo, pa potem iz tega ni bilo nič. Pa je to seveda še malo pomembno, je mimo, človeka pa marsikaj nauči, pa tudi pokaže na to, kako se obnašamo.
V življenju delamo, če se vrnemo k naši priliki, veliko reči proti svoji volji in je prav, da je tako, ker bi se sicer svet ustavil. Začne se že zjutraj, ko je navadno treba proti svoji volji vstati, se proti svoji volji umiti… Proti svoji volji se je treba učiti. Če se ne bi vsaj minimalno učili, potem ne bi bilo uspeha. Morda bi še šlo v osnovni šoli, v določeni meri tudi še v srednji šoli, ne pa na fakulteti. Koliko je študentov, ki delajo kot drugi sin, ko rečejo, da gredo študirat, pa potem ne študirajo, ker so potem druge reči v študijskih mestih bolj mamljive. Kaj bi bilo, če bi vsi delali samo tedaj, ko jih je volja in samo tisto, kar jih je volja? Kaj bi bilo, če bi učitelji, kaj bi bilo, če bi starši vzgajali otroke le takrat, ko bi se jim vzljubilo?
V vsakdanjem življenju tako delamo marsikaj proti svoji volji. Včasih tudi potožimo, kako nam to ni nič kaj všeč, pa vendarle naredimo. Zakaj? Ker je treba, ker je to naša dolžnost, ker bi se sicer stvari ustavile. Če neka stvar v našem telesu ne dela, kot bi morala zbolimo. No, tudi tisto telo, katerega del smo v vsakdanjem življenju, zboli, če ne naredimo, kar je naša dolžnost. Zlasti so nevarne naše medsebojne vezi, naši odnosi, ker se radi skrhajo, radi zbolijo, če vanje ne vložimo svojega deleža, če ne storimo tistega, kar smo dolžni, kar moramo.
Zanimivo je, kako se zadeve spremenijo, ko preidemo na “verske reči”. Na tem področju smo obljubili, najprej pri krstu po starših, potem p apri birmi tudi sami, kako bomo delali na tem področju – če rečemo s priliko, da bomo delali v Gospodovem vinogradu. Potem pa peša naše zakramentalno, zlasti pa molitveno življenje. Saj k nedeljski maši še kaj pridemo, a se nam tudi to ne zdi nujno, ne zdi se nam, da je naša dolžnost tja priti. Svoje vere ne poglabljamo kaj dosti, v njej se ne niti izobražujemo. Naša dejavna ljubezen do bližnjega je tudi precej šibka, ker čutimo, da je treba predvsem poskrbeti zase. Da niti ne govorimo, kakšen doprinos dajemo svoji župniji. V tem oziru se obnašamo nekako takole: “Pustite me pri miru, vera je moja osebna stvar. Bom že kaj naredil ali dal, če se mi bo zdelo, kadar se mi bo zdelo in kolikor se mi bo zdelo.”
Prava vernost in prava duhovnost nista v tem, da delamo samo tisto, kar želimo, kar se nam da, kar čutimo, ampak je v čisto konkretnih zadevah, kakor je tudi sicer naše življenje v čisto konkretnih stvareh. Če se pa vprašamo, koliko časa in truda bi morali nameniti svoji družini, svojemu sozakoncu (ženi ali možu), svojim otrokom, svojim prijateljem, potem bi se morali isto vprašati tudi v odnosu do Boga in do Cerkve. Tudi moje krščanstvo se kaže v zelo konkretnih rečeh, moja pripadnost Cerkvi, moja vera. Kot je lepo rekel John Donne, anglikanski duhovnik (1573-1631): “Noben človek ni otok sam zase, temveč je del celine” (Meditacija XVII). Vsak kristjan je del Cerkve, del skrivnostnega Kristusovega telesa. Če ne naredi, kar je dolžan, če ne da svojega doprinosa, se to pozna. Morda se ne vidi s prostim očesom, a se pozna.
Poklicani smo tako k odgovorni veri, k odgovorni pripadnosti Gospodu in Cerkvi, kjer se vsakdo trudi, da izpolni svojo dolžnost in še kaj več. Da naredi, kar je v njegovi moči za Boga in za Cerkev. Mišljeno je seveda v vseh ozirih, tako v duhovnem smislu, kjer smo dolžni živeti po zakramentih, četudi se nam ne da. Smo dolžni moliti in se poglabljati v vero, četudi se nam ne da. Smo dolžni pomagati v župniji s svojimi talenti in darovi, četudi se nam ne zdi. Ni veren tisti, ki se zdi veren, ker tako govori in se kaže na zunaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar