Kdor resnično želi živeti po veri, je zanj posebej važno, da ima zelo stvaren pogled na resničnost, ki ga obdaja, kakor tudi na življenje samo. Ob začetku javnega delovanja Gospod Jezus ljudi poziva k hoji za njim s posebnim povabilom: »Spreobrnite se in verujte evangeliju« (Mr 1,15). Če bi pogledali dobesedno zlasti drugi del povabila, potem bi se pravi prevod glasil nekako takole: »Verujte tako, da temeljite na evangeliju,« kakor pojasnjuje kard. Ravasi še kot profesor Svetega pisma v Milanu. Kdor resno gleda na vero, jo ceni, se jo trudi živeti, ta ve, da omenjeno »spreobrnjenje« pomeni, svoje življenje oblikovati po evangeljskih zahtevah, kjer je kot »evangelij« mišljena celotna Nova zaveza.
Prav tako se bo tak človek zavedal, kako gre pri tem prizadevanju za neprestani trud, za celoživljenjsko delo, za – kot je dejala sv. Terezija Avilska – pot popolnosti, ki se ne sme nikdar zadovoljiti s povprečjem in opravičevanjem samega sebe, češ: »Dober sem, saj nikdar nikogar nisem ubil, kar dobro počnem, kar delam…« V nasprotju s tem je že v 3. stoletju sv. Klemen Aleksandrijski dejal: »Če človek ni dosegel mučeniške krone, naj skrbi, da ne bo daleč od tistega, ki jo je dosegel«. Pomeni, da se je treba truditi za krščansko življenje, življenje po evangeljskih zahtevah – nauk Cerkve nam pomaga ravno k temu.
Danes »krščanski« položaj, če gledamo v smislu vere, ni nič kaj rožnat. Marsikdo se sicer zanima za verske ali religiozne reči, vendar je to še precej daleč od verskega spreobrnjenja. Veliko je tega iskanja zaradi neke čustvene ali psihološke zadovoljitve, vendar pa spreobrnjenje zadeva neko drugo razsežnost – zadeva duhovnost. V tem oziru pa je le-to zelo konkretno, ker gre za duhovno prakso, ne le za teorijo. V zahodnem svetu se za to prakso uporablja beseda »religioznost«, pri nas je nekoliko drugače, saj raje za verske reči uporabljamo besedo »vernost«. V zadnjem času se je začelo celo uporabljati »religioznost« kot nasprotje »vernosti« oz. kot bolj pozunanjena, bolj plitva verska praksa, ki ji manjka duh, zato pa ni zares duhovna.
Ker je moja podlaga odličen zapis na nekem blogu, se bom tudi sam poslužil približno enakih dveh kategorij, kakršnih se poslužuje avtor, le da ju bom prilagodil slovenskemu svetu. Govorili bomo tako o »psihološki veri« in o »duhovni veri«. Gre seveda za dve popolnoma različni zadevi, kot bomo, upam, opazili.
Psihološka vera
V življenju je moč opaziti številne ljudi, ki so se podali v razno-razna verstva, a je hkrati možno tudi opaziti, kako številni med njimi ne pridejo do prave duhovne inteligence. Zaradi nekih osebnih interesov in okusov se poslužujejo takšnih in drugačnih verskih oblik (dobesedno!). Nekateri te oblike menjujejo, jih mešajo, kakor tisti, ki neprestano menjujejo obleko, da bi sledili trenutni modi. Nekateri to počno, da bi bili drugačni od množice, od »mase«. Nekaterim to prinaša celo materialno korist. Gre torej za čisto psihološke oz. bolj zunanje kriterije.
Kot denimo lastnica prodajalne s predmeti verstev daljnega Vzhoda, zlasti gre seveda za budistične in hinduistične predmete, ki ima pred majhnim tempeljčkom v trgovini tudi prižgano svečko. Najbrž je budistka, a se vidi od daleč, da gre za zahodno »spreobrnjenko«, saj je oblečena zelo etnično, vselej v oranžnem, s številnimi zapestnicami in zvončki. Ko človek hodi po svetu, sreča mnogo ljudi, različnih verskih prepričanj, a navadno so bili avtentični budisti, ki sem jih srečeval, veliko manj vpadljivo oblečeni, da ne rečem, da so bili v bistvu čisto normalno oblečeni. Teh primerov pa je veliko in bi lahko naštevali v nedogled, kako srečamo številne prav anahronistične ljudi, ki s trudijo biti marsikaj – od tradicionalnih katolikov, ki so oblečeni kot v 30-ih letih prejšnjega stoletja in imajo takšno hišo.
Primerov je veliko, radi pa bi pokazali, kako so bolj važni od zunanjih tisti notranji kriteriji, saj mora priti vera do srca. Tako denimo katoliški duhovnik Michel-Marie Zanotti-Sorkine ni prav nič anahronističen ali pozunanjen, čeprav po Marseillu hodi v talarju. Njegovi someščani bodo potrdili, da gre za moža na mestu, ki resnično živi to, kar govori, njegove besede in zgled pa prihajajo iz srca ter ljudi nagovarjajo. V katoliškem svetu je pravzaprav največja težava v iskanju zunanjih in psiholoških aspektov, da bi privabili ljudi. V tako sekularizirani družbi, kot je naša, duhovnik v duhovniški srajci ali talarju v bistvu ne predstavlja nevarnosti, da bi privabljal ljudi samo z zunanjostjo – prej nasprotno. Tak duhovnik je danes prej kamen spotike (gr.skàndalon), znamenje, ki se mu nasprotuje.
Imamo pa po drugi strani take, ki se morajo nujno oblačiti kot najstniki, govoriti kot najstniki, delati vse bolj sekularizirane maše, kjer je treba skrbno paziti, da bo vse po zadnji modi, katerim morda sledijo celo banketi, aperitivi in plesi kar v cerkvi… Mar ni to danes večji anahronizem? Drugi spet vse stavijo le na čustva in na sentimentalizem – vse počnejo, da bi dosegli pri ljudeh »emocije«, kot rečemo. Vendar prav to vse pomeni ne truditi se, da bi odrinili na globoko, v duhovni boj. V oljskem vrtu je Gospod Jezus, če vzamemo dobesedno, učence pozval ne le k navadni molitvi, ampak v molitveni smrtni boj. Tudi v pismu Hebrejcem je rečeno, kako nič ne pomagajo emocije, ampak se je treba »do krvi upreti v boju zoper greh« (Heb 12,4).
Morda pa tudi v Cerkvi še vedno iščemo bolj zunanje reči, kot recimo to, da napolnimo blagajno ali še naprej gojimo iluzijo, da imamo še vedno neki družbeni vpliv. Nekateri pa še vedno iščejo številke, mase. Je to to? Mislim, da je naša naloga bolj v tem, da pomagamo ljudem, da svojo vero poglobijo.
Se nadaljuje!
Objavljeno v Novem glasu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar