S posebnim praznikom želimo kristjani, tako na vzhodu kot na zahodu počastiti znamenje svetega križa, »na katerem je Zveličanje sveta viselo,« če rečemo z besedami Vélikega petka. Lepa priložnost, da razmišljamo o tem, kako sprejemamo v življenju vse tisto, kar z eno besedo imenujemo »križ«, to pa je bolečina, bolezen, žalost, trpljenje in smrt. Bodimo pošteni – v našem življenju, vsaj po našem prepričanju, ne bi smelo biti prostora za križ. Po našem človeškem prepričanju se to ne poda Bogu, ker pač nima prostora v naši človeški logiki. Res je, križ je za človeka na splošno norost, nespamet in pohujšanje, kakor nam potrjuje tudi apostol Pavel. Ne bi pa, po besedah istega apostola tako smelo biti za kristjane.
Vendar smo velikokrat prav kristjani tisti, ki drugim – če so kristjani ali ne – svetujemo, kako se križu lahko ognemo in da vse to ne more biti Božja volja. To predlagamo, ker v svoji omejeni človeški pameti in logiki križa ne moremo doumeti. Bog vendar ne more hoteti bolečine in trpljenja – kakšen Bog je vendar to, če je Bog ljubezni… Vprašajmo se, kakšno krščanstvo s tem predlagamo in oznanjamo ter tudi, ali je to res pravo krščanstvo? Gre za krščanstvo, ki je omejeno na samo našo človeško pamet, ki pa je vendarle zelo omejena. Toliko reči je, ki to našo pamet presegajo.
Poglejmo nekoliko, kam pelje takšne vrste človeška logika danes. Veliko se propagira to, da bomo srečni in zadovoljni, če zadovoljimo naše čute in čustva. Čustva morajo seveda biti v tem oziru samo dobra, zato križ v ta sistem ne spada, torej se o tem ne govori in/ali razmišlja. Veliko je danes tudi tega, da je treba samo »pozitivno misliti«, pa je v življenju bolje. Temu se reče optimizem, za katerega pa v krščanstvu ni prostora, kot bomo videli, tako kot po drugi strani v »pozitivnem mišljenju« in optimizmu ni prostora za križ.
Največja težava »pozitivne misli« in optimizma je realnost. Albert Einstein je rekel, da vidi pesimist povsod rdečo luč in optimist povsod vidi zeleno luč, modri pa da je barvno slep. Ni dobro videti povsod vse samo slabo, kakor tudi ne povsod in v vsem samo dobrega, temveč je treba gledati na stvari v življenju realno in jih poimenovati z njihovim pravim imenom – če so dobre, so dobre, če so slabe, so slabe. Einsteinov zaključek je seveda relativizem, ker postane relativno, če so stvari dobre ali slabe, a ne bomo modrovali naprej v tej smeri. Bomo kar z Alessandrom D'Avenio dejali, da ima vsaka stvar v življenju svojo barvo, tako je.
Ko govorimo glede križa, je realno dejstvo v tem, da je v svetu veliko bolečine, bolezni in trpljenja. Tega nihče ne želi in išče, pa se priplazi, kot so se priplazile tiste strupene kače. Krščanstvo ne more biti neka »zavarovalnica« proti tem rečem – dejstvo je, da vsakega to doleti v življenju in se temu ne more izogniti. Tudi je dejstvo, da se tega sami ne moremo znebiti, sploh ne tako, da to skušamo izkoreniniti iz svojega govora, mišljenja, kakor tudi ne tako, da skušamo samo čim več uživati. Križ je treba vključiti v svoje življenje in ga z Božjo pomočjo sprejeti, na to odgovoriti, proti zlu pa se je tudi potrebno boriti.
Za vse to pa je najprej treba, kakor ljudstvo v puščavi, »povzdigniti svoj pogled«. Samo vera to stori, kajti njen pogled je sposoben iti preko tega, kar ljudje spoznavamo s svojimi čuti, čustvi in s svojo pametjo. Moramo verjeti v to, da Bog že ve, kaj dela, da bo v svoji prečudoviti modrosti vse slabo znal obrniti v dobro, pa čeprav morda tega sadu sami nikdar ne bomo zaužili. Treba je zaupati in upati, da bo tako. Sv. Frančišek Asiški je brate vselej opozarjal, naj verujejo v smisel trpljenja. Alessandro Manzoni, veliki italijanski pisatelj in kristjan, pa je dejal, da Bog »nikdar ne moti sreče svojih, če ne zato, da bi jim pripravil kaj večjega.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar