Gospod Jezus, dobri pastir, nam danes namenja zelo lepe in tolažilne besede, takšne, ki nam zbujajo upanje in vero: »Jaz jim dajem večno življenje: in nikoli se ne bodo pogubili in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke« (Jn 10,28). To so zelo lepe in močne obljube, namenjene nam vsem.
Biti ovca danes nosi povsem drugačen, pravzaprav slab pomen, ki pa vendarle ni tako zgrešen. Pri
apostolu Janezu namreč Jezus velikokrat govori o življenju, ki pa ni mišljeno predvsem kot biološki obstoj, saj bi bila sicer uporabljena beseda bios v izvirniku, temveč je mnogo več od tega, saj je mišljeno polno življenje, zato se uporablja beseda zoé. Lahko namreč sprejmemo življenje le kot biološki obstoj in smo potem dejansko res kot ovce ali kaka druga žival ali drugo živo bitje, tudi rastline, ko živimo predvsem za to, da zadovoljimo svoje biološke potrebe, svoj zemeljski obstoj. Tako poskrbimo predvsem za telesno hrano in razmnoževanje, čeprav nam to drugo niti ne gre tako dobro od rok, kot kažejo demografski pokazatelji. Če tako pogledamo, bi k tem biološkim potrebam spadale še druge reči, druga področja, vsaj za nas ljudi. Človeško bitje namreč na zemlji potrebuje tudi čustvovanje, razumsko udejstvovanje in medčloveške odnose, ker se človek uresničuje kot bitje skupnosti in intelektualno bitje. Tudi to pa ni dovolj. Potrebujemo še življenje na drugačni ravni, to pa je duhovna raven.
Za to raven pa je potrebna zlasti ena kvaliteta oz. drža ovce, kot je tu mišljena, to pa je poslušnost. Jezus jasno pravi: »Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in hodijo za menoj« (Jn 10,27). Če zato hočemo še več od življenja in ga želimo živeti v polnosti, potrebujemo tudi mi to držo poslušnosti. Največja zapoved izraelskemu ljudstvu je pravzaprav ta, da bi gojilo držo poslušnosti, saj se začne s: »Poslušaj, Izrael!« Če želi otrok lepo živeti, goji držo poslušnosti – v prvi vrsti do svojih staršev, potem pa tudi do vzgojiteljev, trenerjev in vseh drugih, ki so že nekaj dali skozi v življenju, pa mu želijo posredovati nekaj dobrega. Otrok tako vztraja in raste v dobrem, pa tudi sicer se lahko lepo razvija. Priden otrok ni tisti, ki ne bo nikdar napravil nič narobe, temveč tisti, ki živi v drži poslušnosti. Tako živi v odnosu s svojimi starši, vzgojitelji, prijatelji in drugimi ter si prizadeva, da se ta odnos vedno lepo obnavlja, četudi ga kdaj polomi. Podobno velja za kristjane, da poslušamo Gospodov glas. Gojiti držo poslušnosti do Božje besede in svete navdihe, je naša potreba, naša nuja. Božjo besedo pa najdemo v Svetem pismu in svetem izročilu.
Poglejmo še malo praktično, kako lahko to držo gojimo vsak dan. Najprej tako, da vsak dan beremo Sveto pismo, zlasti sveti evangelij. Ni nujno, da veliko, lahko si vzamemo kak majhen odlomek. Najprimernejši so tisti odlomki, ki se berejo pri sveti maši in jih danes ni težko najti na internetu. Sveto pismo je namreč vselej v službi svetega bogoslužja oz. liturgije. Kot nam pravi sv. Hieronim, pomeni nepoznavanje Svetega pisma tudi nepoznavanje Kristusa. Sv. Anton padovanski je poznal zaradi neprestanega branja in premišljevanja bolj ali manj vse Sveto pismo na pamet. Vzemimo listek in si izpišimo svetopisemski stavek, ki ga potem premišljujmo čez dan. Četudi bi imeli veliko dela, je to mogoče, saj si človek potem stavek zapomni, ko pa ga večkrat ponavlja in premišljuje, se mu usede v notranjost, prodre v srce. Morda pa lahko potem preberemo ves evangelij kot en tak prvi večji projekt, kot nam naroča sveti oče Frančišek… Če začnemo z majhnimi koraki, je vse mogoče. Začnimo od danes s temi koraki.
Druga možna zadeva je to, da se skušamo vsak dan za nekaj minut umiriti in poiskati tišino ter v njej tudi ostati. Najboljše je, če se za nekaj minut ustavimo v cerkvi, kjer je Jezus vedno navzoč v sveti hostiji v tabernaklju. Morda, ko se peljemo iz službe ali gremo iz šole. Da iz hrupa tega sveta stopimo v svet prostor, se je treba tudi odločiti. Tam, v tišini, prisluhnimo notranjim navdihom. Sledimo dobrim in odvrnimo slabe, kakor nas uči lepo sv. Ignacij Lojolski. Nekoč so bili jutranji trenutki najlepši v dnevu za družine, da bi premišljevale v tišini in molile, ko je kraj še spal. Prijatelj mnoga jutra preživi sam ob morju, ko drugi še spimo. Če nismo toliko jutranji, lahko izkoristimo kadarkoli v dnevu, da smo malo sami v tišini in premišljujemo ter sledimo navdihom. Gospod je tisti, ki spregovori v tišini kot rahla sapica, v hrupu pa ga ne najdemo.
Če pustimo prostor v naših srcih, če poslušamo, potem se bo lahko zgodilo veliko lepega in bomo živeli veliko bolj polno svoje življenje. Izziv, da živimo, kot nas je povabil papež Benedikt XVI. tako, kot da Bog obstaja, je pravzaprav ravno v tej drži poslušnosti. Potrudimo se, ker se resnično splača. Hvaležna nam ne bo le naša duša, temveč tudi vsi naši najbližji, ker se bomo začeli spreminjati tudi navzven. Svete besede in navdihi od zgoraj namreč človeka spreminjajo, ker »seme raste samo od sebe« (Mr 4,27).
Poglejmo še malo praktično, kako lahko to držo gojimo vsak dan. Najprej tako, da vsak dan beremo Sveto pismo, zlasti sveti evangelij. Ni nujno, da veliko, lahko si vzamemo kak majhen odlomek. Najprimernejši so tisti odlomki, ki se berejo pri sveti maši in jih danes ni težko najti na internetu. Sveto pismo je namreč vselej v službi svetega bogoslužja oz. liturgije. Kot nam pravi sv. Hieronim, pomeni nepoznavanje Svetega pisma tudi nepoznavanje Kristusa. Sv. Anton padovanski je poznal zaradi neprestanega branja in premišljevanja bolj ali manj vse Sveto pismo na pamet. Vzemimo listek in si izpišimo svetopisemski stavek, ki ga potem premišljujmo čez dan. Četudi bi imeli veliko dela, je to mogoče, saj si človek potem stavek zapomni, ko pa ga večkrat ponavlja in premišljuje, se mu usede v notranjost, prodre v srce. Morda pa lahko potem preberemo ves evangelij kot en tak prvi večji projekt, kot nam naroča sveti oče Frančišek… Če začnemo z majhnimi koraki, je vse mogoče. Začnimo od danes s temi koraki.
Druga možna zadeva je to, da se skušamo vsak dan za nekaj minut umiriti in poiskati tišino ter v njej tudi ostati. Najboljše je, če se za nekaj minut ustavimo v cerkvi, kjer je Jezus vedno navzoč v sveti hostiji v tabernaklju. Morda, ko se peljemo iz službe ali gremo iz šole. Da iz hrupa tega sveta stopimo v svet prostor, se je treba tudi odločiti. Tam, v tišini, prisluhnimo notranjim navdihom. Sledimo dobrim in odvrnimo slabe, kakor nas uči lepo sv. Ignacij Lojolski. Nekoč so bili jutranji trenutki najlepši v dnevu za družine, da bi premišljevale v tišini in molile, ko je kraj še spal. Prijatelj mnoga jutra preživi sam ob morju, ko drugi še spimo. Če nismo toliko jutranji, lahko izkoristimo kadarkoli v dnevu, da smo malo sami v tišini in premišljujemo ter sledimo navdihom. Gospod je tisti, ki spregovori v tišini kot rahla sapica, v hrupu pa ga ne najdemo.
Če pustimo prostor v naših srcih, če poslušamo, potem se bo lahko zgodilo veliko lepega in bomo živeli veliko bolj polno svoje življenje. Izziv, da živimo, kot nas je povabil papež Benedikt XVI. tako, kot da Bog obstaja, je pravzaprav ravno v tej drži poslušnosti. Potrudimo se, ker se resnično splača. Hvaležna nam ne bo le naša duša, temveč tudi vsi naši najbližji, ker se bomo začeli spreminjati tudi navzven. Svete besede in navdihi od zgoraj namreč človeka spreminjajo, ker »seme raste samo od sebe« (Mr 4,27).
Ni komentarjev:
Objavite komentar