Čeprav sta tako Nova Gorica kot Gorica precej na obrobju, pa to še ne pomeni, da ne bi bili ti mali mesti kdaj tudi “avantgardni” v čem. Tako je izšla že druga izdaja izredne knjige francoskega zgodovinarja Michela De Jaeghereja kar pri goriški Libreria Editrice Goriziana, ki obravnava zadnje dni rimskega imperija, kot označuje tudi njen naslov (Gli ultimi giorni dell'Impero Romano, LEG, 624 str., 34 evrov). Naj tu povem še nekaj, kar zgodovinarji in drugi zgodovinski navdušenci že vedo, da založba LEG izdaja res dobre zgodovinske knjige, še zlasti bi lahko izpostavili tiste o obeh svetovnih vojnah. Ravno na dan mojega nakupa knjige – dobil sem ponatis le-te, saj so prvotisk dobesedno razgrabili! – so v knjigarni omenjene goriške založbe predstavljali knjigo o tolminskem bojišču v 1. svetovni vojni.
Omenjena knjiga o zadnjih dneh rimskega cesarstva je sicer izšla v Franciji pred dvema letoma, za nas pa je zanimiva tudi zato, ker je sprožila pravi val prahu. Zakaj? Četudi je zelo umirjena in mestoma precej “korektna”, pa De Jaeghere dokazuje nekaj politično nekorektnih dejstev propada rimskega imperija, ki že sami posebej pokažejo na določene podobnosti s težavami časa, v katerem živimo. Avtor ni kar nekdo, saj je urednik dvomesečnika Le Figaro Histoire.
A pojdimo na razloge padca rimskega imperija, kot jih navaja De Jaeghere. Razlogi so štirje - demografski padec je prvi; da bi se z njim spopadli, so pričeli pravo davčno gonjo, kar je drugi razlog propada, ki je privedel do tretjega, namreč do uničenja gospodarstva in ekonomije, kar se je skušalo rešiti s četrtim razlogom za propad imperija, namreč z množičnim priseljevanjem, ki se ga pa niso niti potrudili vladati in obvladati.
Ni torej težko ugotoviti, zakaj so vzrojili in se dvignili v Franciji. Lahko so sicer že Rodney Stark in tovariši pokazali, da je teza Edwarda Gibbona, da je za propad imperija krivo krščanstvo, iz trte izvita, težava je, da je zdaj to zatrdil Francoz, povrhu pa še urednik tako ugledne revije. Kako le bi lahko bilo krščanstvo vzrok propada, ko pa je še dolgo po vladanju cesarja Konstantina predstavljalo samo manjšinsko religijo, tudi v 5. stoletju, ko je zahodni del rimskega cesarstva prenehal obstajati, pa kristjanov ni bilo niti deset odstotkov prebivalstva – večina so bili kristjani v vzhodnem delu, ki pa je obstal še kar tisoč let, tudi zato, ker so bili njegovi branitelji kristjani. Naš strokovnjak dokazuje nasprotno, kako je vse pričelo z demografskim padcem. V močno militaristični družbi so se legionarji ob upokojitvi le stežka privadili delavskim razmeram, četudi bi se, bi bili po zaslužku skoraj na ravni služabnikov. Raje so tako okrepili mestno prebivalstvo, kateremu seveda ni manjkalo zastonjskih kruha in iger.
Že ob prelomu časov, torej ob Kristusovem rojstvu, niso več kaj prida veljale stoične vrline, zlasti vrlini podložnosti in zvestobe državi. Elite so prve pričele hedonizem, ki se je nato hitro razširil, po tej filozofiji oziroma načinu razmišljanja (če lahko temu rečemo “razmišljanje”) pa so otroci velikanska ovira, ne pa nekaj močno zaželenega. Preko elit so se razširile helenistične navade, ki jih najdemo nekoliko opisane, recimo v svetopisemski knjigi Makabejcev, kar je pomenilo množično kontracepcijo, priležništvo in ločevanje zakoncev, kar je cesarja Avgusta privedlo celo do tega, da je izdal zakone proti neporočenosti. Ti zakoni so bili neučinkoviti, ker se je razširila še ena helenistična zadeva, eksponentno je namreč narasla homoseksualnost. Posledice vsega tega? V času Cezarja je Rim štel milijon prebivalcev, pod zadnjim cesarjem Romulom Avgustulom pa le še dvajset tisoč. Isto tematiko nadaljujemo še v enem zapisu.
Ojavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar