C kot CESARSTVO (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (28b)

Nadaljujemo tam, kjer smo končali zadnjič, ko smo skupaj z eminentnim zgodovinarjem De Jaegherejem lahko zatrdili, na podlagi empiričnih dokazov, da padca rimskega imperija ni povzročilo krščanstvo, ker ga zaradi majhne številčnosti niti ni moglo, temveč so razlogi zlasti demografski padec, prevelika davčna obremenitev in prava gonja, nazadnje pa še propad gospodarstva in ekonomije.

Če nadaljujemo pri demografiji rimskega imperija, lahko navedemo še eno zadevo, ki so se je začeli

množično posluževati, to pa je splav. Ta je najprej služil kot zadnja možnost, da bi lahko prikrili nedovoljena razmerja, ko so torej zakonci varali drug drugega. Glede tega velja še povedati, kako je v klasični dobi zakon imel zelo veliko vlogo in je bil močno spoštovan ter podkrepljen z ustreznimi državnimi zakoni. Lahko torej rečemo, da je bila družina tudi zakonsko spodbujena in zaščitena, kasneje pa se je zadeva izrodila. Tudi za to obstajajo resni zgodovinski dokazi, se pa rado gleda samo enostransko in propagandistično, zlasti pa z današnjimi propagandističnimi očmi na zgodovinska obdobja. Potem se vzame le tisto, kar ustreza, da bi podkrepili določeno tezo ali celo določene deviacije družbe. Vrnimo se torej k množični uporabi splava, ki je postal kar neko zadnje kontracepcijsko sredstvo, ki so se mu upirali le še kristjani, ki pa so bili v zahodnem delu imperija, ki je tudi propadel, le manjšina, kot smo že zadnjič dejali, še tisti, ki so bili, pa so bili od časa do časa zdesetkani s preganjanji.

Vse to privede do drugega razloga za propad zahodnega rimskega imperija, namreč davčnega razloga. Ljudi, ki bi jih lahko obdavčili, je bilo čedalje manj, prav tako pa je bilo čedalje manj tudi ljudi, ki bi jih lahko poslali varovat meje cesarstva. Teža davkov je bila tako čedalje večja, obmejna ozemlja pa so s svojo zapuščenostjo kar sama vabila barbare, da jih obiščejo. Da bi le-te odvrnili od skušnjave, ki se je tako lepo ponujala, so Rimljani pomislili, da bi jih povabili v svoje vojaške vrste. Pomislili so na to, da, ko bodo barbari deležni vseh dobrin rimske civilizacije, bodo radovoljno poskrbeli za obrambo meja. Tako so sestavili po cele legije samih barbarov, ki pa so se kmalu začeli spraševati, zakaj le bi morali ubogati rimske generale, ne pa raje svojih naravnih poglavarjev. Polovica jih je bilo Germanov, pa so se počutili bližje kot Rimljanom tistim, proti katerim so se morali bojevati. Ekspanzionistična sla Rimljanov se je končala, ko so se zavedeli, da razen tega, da bi lahko dobili sužnje, v Evropi niso imeli več kaj dosti opleniti, medtem ko so barbari videli trgovce, ki so šli pred vojaškimi legijami in vselej nosili zanimive reči, ki jih sami niso imeli, pa so jih hoteli imeti - vemo, kako se je končalo.

Tako se finančna služba mora spopasti z umanjkanjem prihodka zaradi denatalitete, vojaških pohodov, izropanosti Evrope... Posluži se najlažje in, če nas vprašate, najbolj neumne rešitve tega sveta, tudi zato, ker to ni in ne more biti dolgoročna rešitev - povečajo davke. Težava, ki nastane, je v tem, da sužnji ne plačujejo davkov, predstavljajo pa 35 odstotkov vsega prebivalstva. Sužnji niti ne služijo v vojaških vrstah. Posledice so katastrofalne, saj mali zemljiški posestniki pustijo polja neobdelana, ker se jim to ne splača delati, mnogi pa postanejo “latrones”, torej razbojniki, kar pa spet potegne za sabo, da je za vzdrževanje reda potrebnih še več vojakov. Povprečni Rimljan tako ne ljubi več države, ki ga tlači in mu povzroča tesnobo, ne vidi niti smisla, da bi jo branil. V 4. stoletju so krščanski vladarji skušali rešiti, kar bi se rešiti dalo, z zakoni proti moralni razuzdanosti, tako da so ukrepali proti ločitvam in prešuštvom, tako da so tudi denarno kaznovali tistega, ki bi prelomil zakonske obljube. Bilo je po eni strani prepozno, po drugi pa se je nasprotna mentaliteta že tako usidrala v ljudeh, da so se temu močno upirali. Že v času cesarja Konstantina so stare aristokratske rodbine že praktično izumrle, edina, ki je še ostala, je bila “gens Acilia”, ki je bila krščanska rodbina.

Kot je dejal Arnold Toynbee, lahko samo ena stvar uniči neko civilizacijo - samomor, ko nihče več ne verjame v tisto, kar so temelji neke družbe, ko se na le-teh ne gradi več in se nanje ne naslanja. Do neke mere se sicer lahko tudi delajo vzporednice z današnjim položajem na Zahodu, vendar pa je v svojem komentarju knjige De Jaeghereja sociolog religije Introvigne opozoril na nekaj pomembnega in s tem pravzaprav še dolil bencina na ogenj. Barbari, ki so se polastili imperija, niso imeli neke svoje “močne kulture”, temveč so priznavali superiornost rimske kulture. Ohranili so nostalgijo po rimski kulturi in so ob prvi priložnosti spet postavili na noge (sveti) rimski imperij. Da sami ne verjamemo v svojo kulturo in civilizacijo, je jasno, toda vprašanje je, ali v superiornost naše kulture verjamejo zlasti muslimanski priseljenci, ki mislijo, nasprotno, da je tista superiorna kultura njihova.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas