Oseba, o kateri bomo nekaj napisali, je pravzaprav zdaj že nekdanji
dirkač, a nič ne de. Govorimo seveda o novem svetovnem prvaku Formule 1,
Nicu Rosbergu, ki pa svojega naslova v prihodnji sezoni tega elitnega
dirkalnega športa ne bo branil, saj se je takoj po osvojitvi le-tega
upokojil kot dirkalni voznik. To je storil pri 31 letih, le dan po
osvojitvi prestižnega naziva, o katerem mnogi le sanjajo. Zagotovo se v
zgodovino športa ne bo zapisal kot “najtrofejnejši” športnik, kjer še
vedno, za zdaj, kraljuje nesrečni Michael Schumacher, brez katerega je
ta šport izgubil precej svojega čara, prav tako se ne bo vpisal med
legende, kamor spadajo takšni, kot je bil prav tako nesrečni Ayrton
Senna in še kdo. Zakaj potem sploh pisati o tem fantu, ki je le dve leti
mlajši od tistega, ki piše? Ravno zato, ker ne gre za fanta, temveč
resnično gre za moža. Uvrstimo pa ga lahko, če ga nekam že moramo
uvrstiti, v kategorijo modrih mož.
Kako neslavno lahko konča kak športnik, je najbrž znano vsem. Videli smo številne vrhunske športnike,
Kako neslavno lahko konča kak športnik, je najbrž znano vsem. Videli smo številne vrhunske športnike,
ki so morda bili celo legende svojega športa, kako so tudi kariero samo
neslavno končali. Saj vemo, da še kako drži pregovor kdor visoko leta,
nizko pade, zlasti pa so lahko takšni padci zelo boleči. Vemo tudi, kako
številne športnike, pa ne samo športnike, temveč kar vse, ki jahajo na
visokih valovih slave, še kako mika, če ne celo skuša, da bi imeli
neskončne kariere, še zlasti pa, da se njihova slava ne bi nikdar
končala. Nekateri pa vendarle gredo proti toku in se odločijo, da se
umaknejo pravzaprav na vrhuncu kariere.
Lahko bi rekli, da je to modra odločitev, čeprav se zdi močno nerazumljiva, še zlasti, če si imel v žepu pogodbo, vredno 18,3 milijona evrov za prihodnje leto. Kot vladajoči svetovni prvak se je upokojil pred njim le še Alain Prost leta 1993, vendar je takrat osvojil že četrti naslov. Nekdo je dejanje primerjal s svetovnimi boksarskimi prvaki, ki so se umaknili takoj po osvojitvi naslova, tako da jih nihče več ni mogel izzivati za slednjega, kakor da bi pravzaprav iskali tisto slavo, ki je večna. Vendar pa gre najbrž za več kot to, ker je resnica ta, da slava sama po sebi nič ne koristi, če ni nekega večjega in višjega cilja. Kaj pomaga športniku nadaljevati kariero in imeti milijonske pogodbe, če bo pa enkrat vendarle moral reči besedo “konec”? Po tebi bodo drugi nosili tvoje našitke, drugi bodo zmagovali, najbrž bodo tudi podrli tvoje rekorde, pa tudi spomin nate bo postal bled, dokler ne bo popolnoma izginil.
Zato je tako pomembno opozarjati, kako krhko je vse človeško, tudi naš spomin, ki je živ le toliko, kolikor smo živi sami, potem ga ni več. Samo večni spomin, ki pa ni nekaj človeškega, je tisti, ki zares velja, vse drugo izgine, se uniči, če o denarju, slavi, karieri in podobnih rečeh ne rečemo nič. Ko sem že prej omenil Prosta, se ga sam ne spomnim več, ker sem imel takrat še niti ne deset let. Pa čeprav sem “formule”, kot po domače rečemo športu, redno spremljal, skupaj z očetom in starejšim bratom. Kdo se, recimo, spomni slave Sostrata, ki je Ahajcem prinesel zmago na olimpijskih igrah po kar 300 letih? V Olimpiji so mu sicer postavili spomenik, ki pa raztresenim turistom nič ne pove - sploh ne vedo, kdo je tisti možakar. Ravno tako lahko normalno živimo, ne da bi videli igrati Peleja ali Wayna Gretzkega, če omenimo najvišjo raven hokeja. Prav tako se lahko brez težav pogovarjamo še naprej o nogometu, pa čeprav ima človek številne bridke spomine, ko so igralci zaradi poškodb prekinili kariero, nekateri pa so jo, kot, recimo, kapetan takrat svežega slovenskega prvaka Gorice, Blagoje “Rašo” Radovanović, končali hkrati s svojim zemeljskim življenjem.
Kot smo dejali, je namreč lepota slave kratkotrajna in minljiva; z leti izgubi svoj lesk. Tisto, kar je lepo, mora klicati po večji in pravzaprav večni lepoti, sicer nima nikakršnega pomena. Če pa velja tako, potem je lahko vsak bleščeč trenutek predokus tiste slave in lepote, ki se ne bo nikdar končala. Morda je skrivnost za dosego tega prav to, kar je počel Nico Rosberg, da dirkaš in se maksimalno trudiš, da se boriš kot lev zato, da dosežeš le en cilj, ne pa zato, da bi pridobil še več privilegijev, ki jih nekega dne tako ali tako ne bo več, že tako pa jih je dovolj že zato, ker si na takšno raven prišel. Danes smo izgubili tisto sporočilo, ki ga lahko damo otrokom s pomočjo športa, ki pa ni samo v tem, da je pomembno sodelovati. Lahko sodeluješ in sodeluješ, je to tvoj edini cilj v življenju, potem pa pri 40 letih sklepaš brezvezne pogodbe na periferiji. Važno je igrati in sodelovati, a zato, da zmagamo, tako da se pomerimo z lastnimi omejitvami in sencami ter jih premagamo, da pripeljemo neko tekmo do konca.
Ta upokojitev pa uči tudi vse nas, ker je metafora dobrega boja v luči neke še večje slave. Zdaj mora Rosberg doseči krono pravega moža, družinskega očeta, ki je tista trenutna večja slava, katero je modro in pravočasno sprevidel in se zanjo odločil, v brk tistim, ki merijo uspehe z drugačnimi vatli. S to bitko lahko dosežemo tudi tisto neminljivo slavo, a mnogi se ne zavedajo, kako pomembno se je posvečevati v svojem stanu in k temu peljati tudi tiste, ki so ti zaupani. To je tudi evangeljsko sporočilo - ena sama tekma, polna napora, težav in preprek, na koncu pa ena sama zmaga, ki ne predvideva nobenih ponovitev, ker je ta zmaga pač večna.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Lahko bi rekli, da je to modra odločitev, čeprav se zdi močno nerazumljiva, še zlasti, če si imel v žepu pogodbo, vredno 18,3 milijona evrov za prihodnje leto. Kot vladajoči svetovni prvak se je upokojil pred njim le še Alain Prost leta 1993, vendar je takrat osvojil že četrti naslov. Nekdo je dejanje primerjal s svetovnimi boksarskimi prvaki, ki so se umaknili takoj po osvojitvi naslova, tako da jih nihče več ni mogel izzivati za slednjega, kakor da bi pravzaprav iskali tisto slavo, ki je večna. Vendar pa gre najbrž za več kot to, ker je resnica ta, da slava sama po sebi nič ne koristi, če ni nekega večjega in višjega cilja. Kaj pomaga športniku nadaljevati kariero in imeti milijonske pogodbe, če bo pa enkrat vendarle moral reči besedo “konec”? Po tebi bodo drugi nosili tvoje našitke, drugi bodo zmagovali, najbrž bodo tudi podrli tvoje rekorde, pa tudi spomin nate bo postal bled, dokler ne bo popolnoma izginil.
Zato je tako pomembno opozarjati, kako krhko je vse človeško, tudi naš spomin, ki je živ le toliko, kolikor smo živi sami, potem ga ni več. Samo večni spomin, ki pa ni nekaj človeškega, je tisti, ki zares velja, vse drugo izgine, se uniči, če o denarju, slavi, karieri in podobnih rečeh ne rečemo nič. Ko sem že prej omenil Prosta, se ga sam ne spomnim več, ker sem imel takrat še niti ne deset let. Pa čeprav sem “formule”, kot po domače rečemo športu, redno spremljal, skupaj z očetom in starejšim bratom. Kdo se, recimo, spomni slave Sostrata, ki je Ahajcem prinesel zmago na olimpijskih igrah po kar 300 letih? V Olimpiji so mu sicer postavili spomenik, ki pa raztresenim turistom nič ne pove - sploh ne vedo, kdo je tisti možakar. Ravno tako lahko normalno živimo, ne da bi videli igrati Peleja ali Wayna Gretzkega, če omenimo najvišjo raven hokeja. Prav tako se lahko brez težav pogovarjamo še naprej o nogometu, pa čeprav ima človek številne bridke spomine, ko so igralci zaradi poškodb prekinili kariero, nekateri pa so jo, kot, recimo, kapetan takrat svežega slovenskega prvaka Gorice, Blagoje “Rašo” Radovanović, končali hkrati s svojim zemeljskim življenjem.
Kot smo dejali, je namreč lepota slave kratkotrajna in minljiva; z leti izgubi svoj lesk. Tisto, kar je lepo, mora klicati po večji in pravzaprav večni lepoti, sicer nima nikakršnega pomena. Če pa velja tako, potem je lahko vsak bleščeč trenutek predokus tiste slave in lepote, ki se ne bo nikdar končala. Morda je skrivnost za dosego tega prav to, kar je počel Nico Rosberg, da dirkaš in se maksimalno trudiš, da se boriš kot lev zato, da dosežeš le en cilj, ne pa zato, da bi pridobil še več privilegijev, ki jih nekega dne tako ali tako ne bo več, že tako pa jih je dovolj že zato, ker si na takšno raven prišel. Danes smo izgubili tisto sporočilo, ki ga lahko damo otrokom s pomočjo športa, ki pa ni samo v tem, da je pomembno sodelovati. Lahko sodeluješ in sodeluješ, je to tvoj edini cilj v življenju, potem pa pri 40 letih sklepaš brezvezne pogodbe na periferiji. Važno je igrati in sodelovati, a zato, da zmagamo, tako da se pomerimo z lastnimi omejitvami in sencami ter jih premagamo, da pripeljemo neko tekmo do konca.
Ta upokojitev pa uči tudi vse nas, ker je metafora dobrega boja v luči neke še večje slave. Zdaj mora Rosberg doseči krono pravega moža, družinskega očeta, ki je tista trenutna večja slava, katero je modro in pravočasno sprevidel in se zanjo odločil, v brk tistim, ki merijo uspehe z drugačnimi vatli. S to bitko lahko dosežemo tudi tisto neminljivo slavo, a mnogi se ne zavedajo, kako pomembno se je posvečevati v svojem stanu in k temu peljati tudi tiste, ki so ti zaupani. To je tudi evangeljsko sporočilo - ena sama tekma, polna napora, težav in preprek, na koncu pa ena sama zmaga, ki ne predvideva nobenih ponovitev, ker je ta zmaga pač večna.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar