Božično praznovanje začenjamo sredi noči, da tudi mi, skupaj z angeli, zapojemo slavo Gospodu, ki je s svojo Lučjo razsvetlil našo človeško temo. Je tudi naša hvaležnost Njemu, ki je edina prava Luč sveta. Kot je namreč lepo povedal prerok Izaija, je na tiste, ki so prebivali v »deželi smrtne sence«, posvetila luč.
Osrednji simbol adventa in božičnih praznikov je luč, nasproti njej pa stoji tema. Že v naravi pa vidimo, kako je vse kaj drugega tista naravna luč, ki je sončna svetloba, kaj pa umetna luč, to je tista, ki si jo naredimo ljudje sami. Tudi za Božič imamo tako na eni strani Kristusa, ki predstavlja tisto naravno luč, saj je tudi imenovan »Vzhajajoči« ali »Sonce pravičnosti«, na drugi pa tiste luči in lučke, ki si jih sami postavimo. Ob tem se postavi kar sama primerjava, koga oz. kaj si izbiramo kot svojo luč, torej kot tisto, kar naj bi nam svetilo na naši poti.
Dejstvo je, da si vsi želimo neke luči, da po njej hrepenimo. Hrepenimo torej po miru, sreči, ljubezni, veselju... Kot pa si sami postavljamo neke lučke sedaj pred prazniki in okrog njih plešemo, kakor so Izraelci okoli zlatega teleta, tako se tudi sicer zatekamo k razno-raznim umetnim lučem, za katere mislimo, da bodo pa vseeno svetile v našem življenju. Te umetne luči seveda ne zares svetijo in grejejo, zlasti ne svetijo v našo notranjost in ne ogrejejo našega srca. Mi se s tem, vsaj čez leto in v našem vsakdanu, ne kaj preveč ukvarjamo, temveč vztrajamo v absurdnosti tega početja in v teh umetnih lučeh.
Da živimo v temi, potrebujemo žal takšnih dogodkov, ki nas stresejo - ne pravimo jim zastonj, da so »temni« ali »črni«. Zaradi tega, ker pa smo svoje upe polagali na tiste umetne, torej lažne luči, pa v takšnih primerih tudi svoje življenje in bivanje označujemo za »temno« in »črno«. Seveda je resničnost, kot vedno. Predvsem resničnost ni nikdar samo črna ali samo bela, temveč nas uči, da je tako črna kot bela. Pravzaprav nas uči, da je bolj bela kot črna, da je luč vedno tista, ki premaga temo, prav tako, kot sonce vsako jutro vzide, pa če je noč še tako temna. Sonce razsvetli prav vsak dan. Res je, da razsvetli enega bolj, drugega manj, vendarle pa razsvetli prav vsak dan.
Zato smo veseli in polni upanja na božični praznik, ker se zavedamo, črpajoč iz resničnega življenja, da je luč močnejša od vsake teme. To pomeni, da je tudi življenje vselej močnejše od smrti. Tega si nisem izmislil jaz, temveč je logika narave takšna, če jo želimo videti. Le poglejmo, kako vedno spet vzklije življenje, četudi se zdi, da se je slednje končalo.
Umetnim lučem se je treba tako vsak dan, vsaj za nekaj časa, prostovoljno odpovedati, da bi lahko v nas posijala tista prava luč, tista, ki ne prihaja le od nas ljudi in se z grobom konča. To je luč, ki prihaja »od zgoraj«. Če se naslonimo le na umetne luči, torej le na materialne dobrine, na telesno hrano, na človeške odnose, na svoje zdravje in lepoto, na naša čustva, ne pa tudi na duhovne dobrine in odnose, bo šla prava luč, z njo pa pravi Božič, torej Bog sam, mimo nas. To nam sporoča evangelij: »In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora«. Vsak od nas je namreč tisto prenočišče, kjer za Gospoda in njegovo Mater ni prostora, vendar je lahko po drugi strani tudi jasli, kjer pa je prostor, da Sveta Mati položi tja Božjega Sina.
Lahko smo seveda podobni raznim osebnostim tega sveta, ki iščejo blišč na napačnem naslovu, lahko pa se upodobimo po pastirjih, ki s čistim srcem bdijo v noči in pričakujejo Božjo zoro. Takšen je kristjan, ki s pomočjo tišine, premišljevanja, molitve in svetih zakramentov pričakuje Gospoda, ki prihaja. Slava tega sveta mine, tista, ki pa prihaja od zgoraj, ostaja. Pastirje je Gospodova slava odela v luč (Lk 2,9), ker niso imeli nobene svoje lastne slave, na katero bi se sklicevali ali jo morali braniti. Naj bo tako tudi z nami.
Blagoslovljen Božič!
Ni komentarjev:
Objavite komentar