M kot MORALA (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (40b)

Že zadnjič smo začeli s to posebno obliko morale, ki je danes pri delu prebivalstva nadomestila prejšnje oblike. Še enkrat naj povemo, da nimamo v bistvu nič proti temu, da se nekdo odloči, da se bo prehranjeval izključno rastlinsko, vendar pod pogojem, da se ne postavlja zaradi tega za moralno boljšega od drugih, ker je to težava, kot bomo videli. Idealno bi bilo sicer prehranjevanje z lokalno pridelano hrano in s hrano, katere izvor ni vprašljiv. 

Pri tovrstni »morali«, o kateri govorimo, namreč ni pomemben odnos do človeka in okolja, kolikor bolj zvestoba nekim načelom za vsako ceno, rado pa se dogaja tudi to, da je veganstvo povezano z animalizmom, mesto človeka pa potem zasedejo živali. Od zadnjič omenjenih živil zaseda prvo mesto kvinoja, ki jo imajo za eno od najbolj hranljivih živil, pogosto pa je uporabljena v veganskih dietah zaradi visoke vsebnosti beljakovin. Pridelujejo jo v dveh najrevnejših državah Južne Amerike, Peruju in Boliviji, odkar so jo pa odkrili v »etičnih dietah«, je zadeva življenje tamkajšnjih prebivalcev obrnila na glavo. Med letoma 2006 in 2011 se je cena potrojila, tako da je dosegla tri tisoč evrov na tono, vendar pa lahko najžlahtnejši vrsti, kraljevska rdeča in črna, staneta tudi več kot štiri tisoč in več kot osem tisoč evrov na tono. 

Zato so v Boliviji pridelovalci spremenili prehranjevalne navade prebivalstva, saj je kvinoja postala preeč dragocena, da bi jo jedlo domače prebivalstvo, pa čeprav je to delalo več tisoč let. Namesto tega kvinojo seveda raje prodajajo ali menjujejo za Coca-Colo, industrijske slaščice in druge zahodnjaške proizode – globalizacija ne prizanaša. Zadeve so resne tudi glede lokalnih tolp, ki se med seboj bojujejo za nove prideloalne poršine, ki jih pridobiajo še s pomočjo dinamita. Tudi t.i. »biotska raznovrstnost« pridelkov se je morala umakniti monokulturi kvinoje, saj za kmetovalce ne bi niti imelo smisla delati drugače. 

V Peruju zadeve niso nič drugačne, saj kvinoja stane več kot piščanec in štirikrat več od riža. Ravno kvinoja je prej poskrbela, da revno prebialstvo prej ni bilo tako močno podhranjeno, sedaj pa je podhranjenost močno prisotna, še zlasti med otroki, saj jih je kar 19,5 % kronično podhranjenih. Tako je v teh deželah prišlo do paradoksa, da je v deželah izvora postalo ceneje pojesti hamburger multinaconalke, medtem ko bogati Američani in Evropejci lahko pojejo moralno nesporni, etični, zdravi in za okolje vzdržni veganski burger iz kvinoje. Kot dodatek lahko damo majonezo iz anakardov, o katerih pa bomo spregovorili prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas