M kot MORALA (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (40b)

Že zadnjič smo začeli s to posebno obliko morale, ki je danes pri delu prebivalstva nadomestila prejšnje oblike. Še enkrat naj povemo, da nimamo v bistvu nič proti temu, da se nekdo odloči, da se bo prehranjeval izključno rastlinsko, vendar pod pogojem, da se ne postavlja zaradi tega za moralno boljšega od drugih, ker je to težava, kot bomo videli. Idealno bi bilo sicer prehranjevanje z lokalno pridelano hrano in s hrano, katere izvor ni vprašljiv. 

Pri tovrstni »morali«, o kateri govorimo, namreč ni pomemben odnos do človeka in okolja, kolikor bolj zvestoba nekim načelom za vsako ceno, rado pa se dogaja tudi to, da je veganstvo povezano z animalizmom, mesto človeka pa potem zasedejo živali. Od zadnjič omenjenih živil zaseda prvo mesto kvinoja, ki jo imajo za eno od najbolj hranljivih živil, pogosto pa je uporabljena v veganskih dietah zaradi visoke vsebnosti beljakovin. Pridelujejo jo v dveh najrevnejših državah Južne Amerike, Peruju in Boliviji, odkar so jo pa odkrili v »etičnih dietah«, je zadeva življenje tamkajšnjih prebivalcev obrnila na glavo. Med letoma 2006 in 2011 se je cena potrojila, tako da je dosegla tri tisoč evrov na tono, vendar pa lahko najžlahtnejši vrsti, kraljevska rdeča in črna, staneta tudi več kot štiri tisoč in več kot osem tisoč evrov na tono. 

Zato so v Boliviji pridelovalci spremenili prehranjevalne navade prebivalstva, saj je kvinoja postala preeč dragocena, da bi jo jedlo domače prebivalstvo, pa čeprav je to delalo več tisoč let. Namesto tega kvinojo seveda raje prodajajo ali menjujejo za Coca-Colo, industrijske slaščice in druge zahodnjaške proizode – globalizacija ne prizanaša. Zadeve so resne tudi glede lokalnih tolp, ki se med seboj bojujejo za nove prideloalne poršine, ki jih pridobiajo še s pomočjo dinamita. Tudi t.i. »biotska raznovrstnost« pridelkov se je morala umakniti monokulturi kvinoje, saj za kmetovalce ne bi niti imelo smisla delati drugače. 

V Peruju zadeve niso nič drugačne, saj kvinoja stane več kot piščanec in štirikrat več od riža. Ravno kvinoja je prej poskrbela, da revno prebialstvo prej ni bilo tako močno podhranjeno, sedaj pa je podhranjenost močno prisotna, še zlasti med otroki, saj jih je kar 19,5 % kronično podhranjenih. Tako je v teh deželah prišlo do paradoksa, da je v deželah izvora postalo ceneje pojesti hamburger multinaconalke, medtem ko bogati Američani in Evropejci lahko pojejo moralno nesporni, etični, zdravi in za okolje vzdržni veganski burger iz kvinoje. Kot dodatek lahko damo majonezo iz anakardov, o katerih pa bomo spregovorili prihodnjič.

Objavljeno v tedniku Novi glas

M kot MORALA (1)

Cerkveni in družbeni antislovar (40a)

Za tokratne zapise gre zahvala FB prijateljici Jasni, ki je delila z nami članek Mattea Lenardona. Slednji pove marsikaj prav, nekaterih stvari pa tudi ne, vendar pa vsekakor nudi odlična izhodišča, da vidimo, v kakšnem svetu živimo tudi na tem področju. Mi namesto besede »etika« uporabljamo »morala«, gre pa za isto stvar, le da je ena beseda grškega, druga pa latinskega izvora. Lenardon se na začetku nekoliko zajedljivo poigrava z besedo etika, potem pa vendarle gre k težavi. 

 

Nekoč so se namreč številni misleci ukvarjali s tem, danes pa, kot pravi naš blogger, spet imamo

definicijo morale, še zlasti pri določenih javnih osebah, ko se oglašajo v oddajah ali celo napišejo knjigo. Tako je knjigo napisala tudi sodelavka Micheleja Santora, Giulia Innocenzi, in sicer knjigo »Tritacarne« (»Mlin za meso«), kjer trdi, da je etika ali morala v tem, da se ne ubija živali. Seveda pa ne gre le za Innocenzijevo, ampak zadeva izvira iz veganskega gibanja, ki ji pripada že kar nekaj milijonov po vsem svetu in ki trdijo pravzaprav isto. Kot kaže, so prav obsedeni s tem, saj se imajo za »etične osebe«, v Parmi pa so ustanovili celo »Parma Etica Festival«, kjer v treh dneh širijo vegansko in vegetarijansko moralo. Najbrž ni treba poudarjati, da je prav Innocenzijeva bila posebna gostja festivala. 

 

Moralna ali etična je tudi njihova kuharska knjiga, neke vrste Sveto pismo za italijanske vegane, ki se seveda imenuje »Cucina etica«, long in best seller, ki ima tudi številne različice. Trije avtorji želijo ponuditi recepte, ki so: »etični, zdravi, ekološki, duhovni in ki so seveda okoljsko vzdržne«. Že smo prišli do tega, da se dotikamo naše tematike iz zadnje priloge »Bodi človek!«, kjer smo govorili ravno o hrani in okolju. Samo posebej torej ne bi bilo nič narobe, če bi tisti, ki prisegajo na veganstvo, dejansko sledili temu, da bi jedli le zdravo in še kaj, zelenjavo in sadje, ki prihaja iz čim bolj lokalnega okolja in je sezonsko, a temu ni tako. Kot mnogi, namreč tudi oni sledijo neki »modi«, ki je beseda, ki smo jo sprva želeli uvrstiti v tokratno rubriko pod črko »M«, a sedaj nima smisla, ker nas je vreme prehitelo. Moralna ali etična kuhinja namreč temelji na določenih živilih, kot so recimo kvinoja, anakardi, mandlji, avokado, pa seveda soja. Zlasti zadnjo seveda proizvajajo tudi v Evropi, pa zato morda ni tako vprašljiva glede evropskega kupca, je pa zagotovo vprašljiva za ameriškega kupca, kar bomo tudi videli. V glavnem, gre za nič kaj »moralna« živila, kar bomo tudi pogledali. Tako, da nimamo nič proti temu, da se nekdo odloči za to, da ne je mesa ali celo živalskih izdelkov. Težava je v tistem poniževalnem gledanju in katedriranju drugim kot manjvrednim z moralnega vidika. Prav zato nas bodo ta živila pobliže zanimala.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas