Kratek čas življenja

Misel na 2. adventno nedeljo

Zelo prav nam pridejo besede apostola Petra v tem prvem delu adventnega časa, ko nas opozarja, sklicujoč se na psalmistove besede (Ps 90 (89),4), kako drugačen je Božji oz. milostni čas od človeškega. Tudi evangelist Marko pričenja Gospodovo delovanje, o čemer bomo imeli priložnost spregovoriti, sklicujoč se na ta drugačni čas. Pri času namreč ne gre za to, da ga merimo, ampak ravno za njegovo polnost, ker je to dobri čas. Človeški čas je relativen, saj je kaj lahko lažen, v smislu, da se tista vrednost, ki jo izmerimo, ne izraža tudi v času, ki ga preživljamo. Lahko se namreč neka stvar odvija le par minut, pa se nam zdi, da se neizmerno vleče, ker je, kakor pravimo, dolgočasno. Po drugi strani pa smo lahko v dobri družbi po več ur, pa čas zelo hitro mine, kot da bi bili le nekaj minut tam. 

Zanimivo, kako nas še vedno želijo prepričati, kako moramo svojo pozornost posvečati samo fizični razsežnosti vsega tudi, ko govorimo o znanosti. V resnici pa sodobna znanost temelji na čisto drugačnih predpostavkah, ki kažejo onkraj tega fizičnega in materialnega sveta, kakor lepo pravi italijanski vrhunski znanstvenik in nekdanji dolgoletni predsednik Svetovne zveze znanstvenikov, Antonino Zichichi, sicer verni katolik. V glavnem, toliko se ukvarjamo s tem zemeljskim, materialnim in še čem, da se pa ne ukvarjamo z nekim dejstvom, ki nam ga prvak apostolov ponovno stavi pred oči – da bomo namreč umrli. S tem svojim pisanjem nam govori, da četudi Gospodovega prihoda v slavi še ni bilo, da to ne pomeni, da ga tudi ne bo. Kot smo pa zadnjič dejali, ta prihod v slavi ni nekje tam daleč v prihodnosti, ampak se bo to srečanje s Kristusom kot sodnikom zgodilo takoj po naši smrti, da vsakdo prejme svoje plačilo (2 Kor 5,10). 

Ljudem je namreč določeno enkrat umreti, nato pa biti sojeni (Heb 9,27), takrat pa ne bomo vprašani po kronološkem času, ampak, kako smo izkoristili milostni čas, ki nam ga je v svoji ljubezni podaril Gospod. Najbrž nam je že jasno, da pravzaprav nima nobenega pomena, koliko let nekdo preživi v tem kronološkem smislu oz. bo to imelo zelo relativni pomen. Kakor nam je dejal sv. Janez od Križa, ki smo ga pred kratkim slavili, pa bo vsak od nas ob smrti sojen po ljubezni – ljubezni do Boga in bližnjega. Dela, o katerih pogosto govori Sveto pismo, pa so ravno v vršenju Božje volje, ne pa svoje volje, ki pelje v samoljubje. Mi ljudje zapravimo ogromno tega podarjenega časa, misleč pri sebi, da je življenje tako ali tako dolgo, pa v resnici temu niti ni tako. Apostoli nas radi opozarjajo, lepo pa v ušesih odzvanjajo tudi Prešernove besede: »Dolgost življenja našega je kratka…«. Spreobrnimo se torej in stopimo na pot luči za Gospodom.

Objavljeno v tedniku Novi glas