Temeljna resnica evangeljskega odlomka je ta, da je Bog tisti, ki vodi zgodovino. Z vsakim od nas ima načrt, nihče pa se ne sme bati ničesar od tistega, kar prihaja od ljudi. Že psalmist je rad opozarjal na vse to (npr. Ps 23 (22) in Ps 27 (26)), kakor nam je znano, psalmi pa so povzetek celotnega svetopisemskega sporočila. Tudi Jezus se je v molitvi obračal na Očeta s psalmi, pa tudi poučeval je z uporabo navedkov iz njih. Zato velja povabilo, da bi tudi mi z veseljem molili s pomočjo psalmov.
Po Kristusu smo preko zakramentov namreč postali Božji posinovljenci in smemo reči Bogu Oče. Ko
se torej nanj obračamo s takšnimi molitvami, ki že vključujejo vse potrebne prošnje, zahvale, skesanost in podobno, je kakor bi se obračal sam naš Gospod na Očeta, on pa tako tudi vzame, ker smo v Jezusovem Srcu. Apostol Pavel nam pravi, da nas torej nič ne bo moglo ločiti od Božje ljubezni, ki je v Jezusu Kristusu, našem Gospodu (Rim 8,39). Tam tudi Apostol opeva to Božjo previdnost in seveda že omenjeno ljubezen, apostol Janez pa pravi, da v ljubezni ni strahu. Naša največja skrb mora torej biti v tem, da ljubimo Boga nad vse, zaradi njega pa tudi svojega bližnjega, pa naj nam bo prijateljski ali sovražen, kakor nas opozarjajo katekizmi.
Bog v svoji previdnosti skrbi za nas, četudi se nam v človeški omejenosti večkrat tako ne zdi. Zato v tistem psalmu o Gospodu kot pastirju (Ps 23 (22)) psalmist vzklika, da Gospod vselej pripravlja svojemu izvoljencu nekaj precej večjega, kar si še misliti ne more. Seveda to ne velja samo za neko daljno prihodnost, ampak se ta Božja dobrota vseskozi izkazuje (Ps 104 (103)). Brez Božje ljubezni sploh nič ne bi bilo od tega, kar je. Ona vse vzdržuje. Težava je velikokrat v tem, da mi zaradi neke plasti prahu ali pepela hitro obupamo in ne zaupamo v to, da Gospod ve, kaj dela in da bo ob pravem času poskrbel. Narobe je to, če zaradi takšnih zadev v svoji vnemi popuščamo.
Tako moramo dati Gospodu vsak dan v molitvi tisto, kar smo mu dolžni. Moramo se mu zahvaliti, ga prositi, mu priznavati svojo grešnost in popustljivost, pa tudi Gospoda za vse neprenehoma hvaliti in častiti. S tistim, ki ga ljubimo, se namreč pogovarjamo, ker bi sicer bilo z nami nekaj hudo narobe. Seveda ga tudi ob ustreznem času obiščemo, zato pa se z veseljem in redno udeležujemo svete maše, kjer obenem z njim mi darujemo svoje življenje. Z njim umiramo sebi, da bi z njim tudi vstali in bi nas povzdignil na svojo desnico. Damo se mu voditi in pustimo se mu očistiti, in sicer dovolj redno. Gospod torej za nas poskrbi,mi pa moram to priznavati in izpovedovati. Če skrbi celo za vrabčka, ki je tako malo vreden, kako ne bi poskrbel za nas? Poznamo nekoga, ki je sicer, kakor je lepo dejal p. Serafino Tognetti, zelo veren, a ne prakticira svoje vere. To je seveda hudič, mi smo pa Božji otroci, ki vemo, od koga vse dobivamo, kakor tudi to, kdo nam je vse to omogočil – Gospod Jezus Kristus. Priznavajmo ga torej s svojim življenjem, da bo nekoč tudi on nas priznal, ne pa dejal, da nas ne pozna.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar