Vsi smo poslani

Misel na 15. nedeljo med letom

Ko slišimo, da Jezus pošilja svoje apostole oznanjat, se nam morda zdi, da to nas ne zadeva oz. da ne zadeva vseh kristjanov, temveč zgolj tiste "profesionalne" oznanjevalce, torej duhovnike, še posebej misijonarje. Morda še nismo povsem razumeli, kako pri krščanskem oznanilu še zdaleč ne gre zgolj za besede, temveč za držo, za življenje. Dvanajsteri smo vsi kristjani, brez razlike in vse nas naš Gospod kliče, da pridemo k njemu oz., če bi pogledali izvirnik, da pridemo vanj. Odnos z njim mora namreč popolnoma prešinjati vse naše življenje, naše bivanje. 

Zato pa smo res vedno na poti in se vedno moramo vračati k Njemu, ki je izvir žive vode za nas, ki je tudi "gorivo" za naše oznanjevanje. Kaj pomeni oznanjati? Pomeni, kakor slišimo ob zaključku evharistične molitve pri maši, živeti: "Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu." V vsakdanjem življenju mora biti to vidno, da nas je "Bog pred stvarjenjem sveta izvolil v Kristusu," kakor smo slišali v drugem berilu. Zastonj so vse lepe besede, če pa potem v našem življenju ni niti "k" od krščanstva. 

In kakšen je kristjan? Popotnik je, ki ve, da izhaja iz Kristusa in se vanj vrača, ki pa mora tudi pustiti ob strani posvetne skrbi. Ne, da niso pomembne, so tudi pomembne, saj danes brez določenih materialnih sredstev ne moremo živeti, a niso na prvem mestu. Če je tisto najpomembnejše, potem odločilnega koraka v življenju nikdar ne bomo naredili. 

Pa še nekaj je važno. Učenci so poslani po dva in dva, v tej moči so sposobni izganjati hude duhove, ozdravljati... Skupnost je važna, tista, ki je zbrana v Gospodovem imenu, pa četudi sta samo dva ali trije, kot je drugod rečeno. Skupnost odganja tistega, ki je razdiralec in skupnost zdravi, če je seveda jasna zavest, od kod izhaja in kam je namenjena - Kristus je začetek in konec, je temelj vsake krščanske skupnosti. Sicer smo samo združba posameznikov, individuumov, nikakor pa ne skupnost. Če torej velja, da je Kristus temelj našega življenja in naše skupnosti, potem se nimamo česa bati. Težave in nasprotovanje nam nič ne morejo, ker jih otresemo kakor prah z oblačila. Le, da ne bi tisti prah za kristjana predstavljala molitev, sveta maša in sveta spoved!

Objavljeno v tedniku Novi glas