Nebeška smer življenja

 Misel na Gospodov vnebohod in 7. velikonočno nedeljo

V povprečnosti vsakdana se premalo praznuje tako ključni in pomembni praznik, kakršen je Gospodov vnebohod. V časih, ki smo jim priča bi bilo še kako pomembno opozoriti ravno na dejstva, ki jih potrjuje ta praznik. Kot prvo nam govori, da zemeljska stvarnost ni absolutna, ampak je onkraj le-te stvarnost večnosti, v kateri se nahaja ta naša končna resničnost, ki je zemeljsko življenje s svojo zgodovino. Gospod Jezus je gospodar, obenem z Očetom in Sv. Duhom, časov in vekov, kakor slišimo pri krašenju velikonočne sveče, je kralj vsega stvarstva. 

Stvarstvo ni samo zemlja, v katero smo kar preveč osredotočeni, ampak pomeni še druge stvarnosti, kjer so prav tako ustvarjena bitja. Premalo se teh onstranskih stvarnosti zavedamo, pa pojmujemo Cerkev le kot »mi, tukaj zbrani«, pa gre Cerkev vse do skrajnih meja zemlje, pa tudi preko le-teh, saj vanjo prav tako spadajo verne duše v vicah in vsi, ki so v nebesih, vključno z angeli. Resno vprašanje – kakšen odnos imamo z njimi? Kakšen odnos imamo s svojim angelom varuhom, pa z angelom varuhom svoje družine? Kličemo kdaj na pomoč mogočnega sv. Mihaela? Molimo kaj k svetim zavetnikom, pa k svojemu krstnemu zavetniku? Kakšen odnos imamo z vernimi dušami? Če tega ni, potem gotovo nismo usmerjeni in ne gremo v nebo, kjer sedi naš Gospod Jezus na Očetovi desnici. 

Gre namreč za vprašanje te nadnaravne navzočnosti Boga in njegovih prijateljev, ki je res duhovna na vsakem koraku našega življenja, je pa celo resnična pri svetih zakramentih, najbolj pri sveti maši. Ko bi res bili usmerjeni pri sveti maši v nebo, potem bi se precej bolj potrudili prinesti svoj dar na oltar, da ga Gospodov angel ponese na nebeški oltar pred Božje veličastvo kot prijetno žrtev. Zato se je treba vselej pripraviti in darovati svoje življenje z vsem, kar smo in imamo. Dati moramo svoje zahvale, prošnje in obžalovanja ter žrtve Bogu, s tem pa mu res dajemo pravo slavo in čast – v tej smeri lahko malo parafraziramo sv. Ireneja, ki pravi, da je Božja slava živi človek. Ampak cerkveni oče seveda ne misli na človeka, ki si sicer misli, da je živ, pa samo biva na tem svetu, nima pa pogleda usmerjenega onkraj le zemeljskega in človeškega, kakor nas sveti Janez opozarja v Razodetju. 

Brez vsega tega ni mogoče vršiti Gospodovega navodila o oznanjevanju evangelija vsemu stvarstvu in o rojevanju novih otrok Bogu in Cerkvi po svetem krstu. Na koncu je sveta maša, če gledamo izvirnik, po nas poslana svetu. Toda, kaj bomo pošiljali svetu, če pa nimamo kaj poslati? Tudi naš Gospod bi ne vstal in šel v nebo brez žrtve, mi pa si domišljamo, da bomo storili ravno to. Ni ljubezni brez žrtve in ni življenja brez ljubezni, požrtvovalne, seveda. Najtežja je vselej žrtev svoje volje, Bogu in bližnjemu. To je tisto, kar prinašamo na oltar, da se dvigne v nebo, da bi potem prejeli Božjo milost in vsak Božji blagoslov. Brez nebeške stvarnosti, ne moremo prav živeti našega zemeljskega življenja. Pa še nekaj. Gospod Jezus na nebeškem prestolu ne more v polnosti kraljevati nad našim svetom, če ne začne najprej kraljevati v mojem in tvojem življenju, potem pa se širiti naprej v družbo. Pa ne, da bi ne mogel, ampak noče. Sv. Avguštin lepo pravi, da tisti Bog, ki nas je ustvaril brez našega sodelovanja, nas pa noče odrešiti brez tega sodelovanja. Oznanjevanje je slabo, če ni pričevanje, bolj pa bomo pričevalci, kolikor se bomo upodabljali po Kristusu Kralju. Le tako bo tudi naših štirideset dni po svetem krstu, ki so lahko različno dolgi za vsakogar, vodilo v nebo.

Objavljeno v tedniku Novi glas