V edinosti z Bogom

Misel na 6. velikonočno nedeljo 

Že vse od raja naprej ima človek samo dve izbiri, ki nastaneta na podlagi njegovega razumevanja tega, od kod izhaja in kam gre. Temu se reče sicer vzročno posledično gledanje, kar pomeni, da vse ima neki svoj izvor, na koncu pa svoj cilj ali namen oz. svojo dopolnitev, izpolnitev. 

Prva človeka sta v raju živela dobro, dokler sta ostala v edinosti z Bogom, v njegovi ljubezni, h kateri Kristus v evangeliju vabi tudi svoje učence. Nato pa je prišla hudičeva skušnjava, kjer je bila Eva skušana, da se raje odloči, da postavi sebe na mesto Boga, pa da izbere namesto Božjih darov zemeljske, ki naj bi jo prav tako, če ne še bolj, izpolnjevali. Težava nastane v tem, da zemeljske reči ne morejo izpolniti in osrečiti naše duše, čeprav si človek, ki se oddalji od Boga, to že dolgo domišlja. Adam se je pokesal in svojo zmoto spoznal, zato sta z Evo in ostalimi pravičnimi starozaveznimi očaki počakala Kristusa, da ju je ob vstajenju potegnil iz groba in peljal v nebo. 

Se je pa izoblikovala še paralelna pot človeštva, ki pa je šla po Kajnovi poti, kot posledica izvirnega greha Adama in Eve. Tudi Kajn je postavil sebe na mesto Boga, v središče vsega, zato mu ni bilo do tega, da bi Bogu daroval najboljše, prav tako pa je brata Abela doživljal kot tekmeca in oviro. Sledil je bratov umor in postavljanje spomenikov sebi, kakor tudi mnogoženstvo in podobno. Vidimo torej, kako pomembno se je zavedati, da izhajamo iz Božje ljubezni in se k njej tudi vračamo. V Bogu kot Sveti Trojici je tisti pravi ljubezenski odnos, ki pa je po Kristusu prišel tudi nam ljudem – pošilja nam Sv. Duha, da bi v sodelovanju s to Božjo ljubeznijo, ki je samo Božje življenje, obrodili obilo sadu, a brez Kristusa to ne gre, kakor smo že zadnjič izvedeli. Brez njega je naše življenje eno samo gibanje okrog nas samih, nima ne svojega izvora ne svojega cilja, zato je podobno Kajnovemu brezciljnem blodenju po svetu. In kakor smo že povedali s sv. Pavlom, človek brez Boga ne more roditi duhovnih sadov, temveč ostaja pri tistem, kar Apostol imenuje »dela mesa« - uboga svoje strasti. Sv. Avguštin pa je lepo dejal, da ima človek toliko gospodarjev, kolikor ima strasti ali pregreh. Ne more več kot gospodar voditi razumno svojega življenja, ker ni v Bogu in pusti, da ga vodijo njegove strasti, um pa se mu omrači. Greh ljudi poneumlja. 

Ostati v Kristusu tako pomeni skrbno gojiti svoje duhovno življenje, ki mora biti zakramentalno in molitveno, pa seveda tudi v tem, da živimo po Božjih zapovedih. Ljubezen do Boga in do bližnjega je to, ki nas postavi tudi v pravi ljubezenski odnos do sebe. Da se po eni strani ne stavimo na mesto Boga, po drugi pa da se ne v obupu mečemo v nič. 

Objavljeno v tedniku Novi glas