Umetnost je torej postala stvar elite, medtem ko je njena lastnost nekoč vselej bila njena navzočnost med ljudmi. Bila je torej v njihovi službi, dosegljiva vsem in vsem na uporabo, o čemer nam lahko pričajo čudovita italijanska mesta, ki jih vsi radi obiskujemo, prav zaradi njihove »lepote«. Ali torej ne privabljajo ljudi z vsega sveta prav zaradi njihove »objektivne« lepote? Seveda bo takoj kdo oporekal, da sedanji okusi niso takšni, kakršni so bili srednjeveški ali baročni ali tudi viktorijanski. O tem seveda ni dvoma, a se seveda, kot smo dejali, duša hrani s tistim, kar vidi in sliši, če pa je okoli nje le grdo, bo seveda na ta račun trpel tudi njen smisel za presojo.
Če se razširi prepričanje, da je umetnost v tem, da gremo izven okvirjev in shem za vsako ceno, potem se bo množično odklanjalo vse tisto, kar je preteklo in kar smo podedovali. Na ta način se prekine stik z vsem tistim, kar je bilo pred nami. Kar je torej umetnost pripeljalo v krizo, se je odvilo in se še odvija predvsem na neki ideološki ravni, ki se seveda opira na ta spremenjeni občutek za presojo, ki smo ga omenili. Tisto, kar se tako na področju umetnosti dela in interpretira, sedaj ni več stvar srca, temveč možganov, saj je umetnost v veliki meri postala predvsem intelektualistični napor, isto pa velja tudi za tiste, ki jo morajo razbrati in interpretirati, pa obupno iščejo neki smisel.
»Pomislite na srečo, ki jo lahko začutite, ko imate v naročju prijateljevega otroka. Z njim ne želite narediti nič – nočete ga pojesti, ga kakorkoli uporabiti, še najmanj v znanstvene namene. Želite ga samo gledati in občutiti veliko veselje, ki vas prevzema, ko se osredotočite na tega otroka, ne pa na vas same. To je tisto, kar je Kant definiral kot nezainteresirano obnašanje, kar je tisto obnašanje, ki je značilno za našo izkušnjo lepega.« To je po angleškem filozofu Rogerju Scrutonu mistična izkušnja, ki jo občutimo pred nečim lepim, gre namreč le za zrenje, ki ne vključuje nobenega drugega dejanja ali napora, kot le to, da se prepustimo lepoti, da nas prevzame. V prid temu, o čemer govorimo, vam predlagamo ogled filma »Dove vai in vacanza?«, vsaj tistega dela, kjer Alberto Sordi kot rimski branjevec z ženo obišče Beneški bienale, pa ugotovi, da je popolni analfabet v sodobni umetnosti. Hudomušni način nam pove točno to, kar nam je hotela povedati že pravljica »Cesarjeva nova oblačila«, kjer le nedolžni otrok, ki nima plašnic družbe, lahko vidi – da je namreč cesar gol, medtem ko vsi drugi občudujejo njegova nova oblačila.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar