Nosilci in prinašalci Kristusa

Misel na 4. adventno nedeljo

Na zadnjo adventno nedeljo imamo obrazec maše »Rosite«, v latinščini »Rorate«, ki se ga tudi skozi advent lahko uporabi za zorno mašo oz. za mašo v čast Devici Mariji v adventu, še zlasti v božični devetdnevnici, v kateri smo. Ta maša je še posebej značilna za srednjeevropski prostor, kamor naj bi spadali tudi mi, čeprav se v zadnjih desetletjih ta prostorska in kulturna pripadnost zelo izgublja. Kakor je veljalo za številne vigilije, je tudi za tovrstno mašo, ki se imenuje po vstopnem spevu, veljalo, da so jo ljudje obhajali le ob soju sveč, kakor se še vedno dogaja recimo na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano kot en primer tega. 

Poleg te zelo pomenljive igre luči in teme, ki simbolizira tisti prečudoviti dvoboj, ki ga bijeta smrt in življenje po velikonočni pesmi slednici, nam ta maša pokaže tudi siceršnjo marijansko naravnanost adventa. Kaj to pomeni? Da spremljamo naše skrivnosti odrešenja po Mariji. Četudi pa posvečamo največjo pozornost Božji Materi, pa še vedno seveda ni ona osrednji akter, ampak vedno kaže na Boga kot tistega, ki vodi vso zgodovino in vse stvarstvo. Simbolično tako vsak advent gremo od Gospodovega oznanjenja, pa do Gospodovega rojstva, še posebej to simbolično storimo prav z božično devetdnevnico, ki ni običajna devetdnevnica. Prične namreč 17. Decembra in je, če bi izključili Božič, pravzaprav osemdnevnica, vendar pa v tem primeru praznika Gospodovega rojstva ne moremo izključiti, zato je božična devetdnevnica edina v cerkvenem letu, ki vključuje še sam praznik, šele vključno z Božičem tako imamo božično devetdenevnico, seveda pa potem praznik Gospodovega rojstva tudi traja, kot se spodobi, osem dni, a to je že snov za prihodnji teden. 

Kakor pa rosijo nebesa Gospoda, Pravičnega, tako moramo vselej pravih darov pričakovati zgolj in samo iz nebes, so torej Božji dar. Če se ozremo na hvalospev za praznik Kristusa Kralja, potem lahko vidimo, kateri so nekateri od teh darov, saj so značilni za njegovo kraljestvo: resnica in življenje, svetost in milost, pravičnost, mir in ljubezen. Naj si človek še tako prizadeva za vse to in še drugo, ne bo nikoli sam po sebi dosegel nobenega od teh darov, ampak vedno zgolj in samo neki človeški približek, nikdar pravo stvar. Pogosto pa pride človek, ker je grešen, do pravega nasprotja teh darov, kar se potem zrcali v naši družbi, v naših odnosih. Neapeljski katoliški filozof je zato govoril o teoriji »heterogeneze ciljev«, ki je pravzaprav ravno v tem, da si človek prizadeva ali naj bi si prizadeval za nekaj, doseže pa ravno nasprotno. Če seveda skuša doseči vse le s svojimi lastnimi močmi, brez Boga. 

Zato smo še posebej poklicani, da bi se zgledovali po naši nebeški Materi Mariji, saj moramo tudi sami v srcu spočeti, potem pa roditi Gospoda Jezusa Kristusa ter ga ponesti v svet. Večni kralj je namreč tedaj prišel kraljevat tudi na svet in kjerkoli kraljuje, je to »osvobojeno ozemlje«, pa čeprav bi kraljeval v enem samem človeku, ki posnema Devico Marijo in prinaša Kristusa svetu. Tako prihaja Božje kraljestvo med nas in je kakor v nebesih tudi na zemlji. To se dogaja po nas, Kristusovih učencih. Zelo resna, zahtevna in odgovorna naloga, vendar izvedljiva z Božjo milostjo ter Marijino pomočjo in priprošnjo. Ključna je torej molitvena in zakramentalna povezanost z Bogom, Marijo, angeli in svetniki, z vernimi dušami ter ostalimi brati v veri. Če smo bili do zdaj v tem slabi, ne dovolj dobri, malomarni ali še kaj, je zdaj čas, da se začne drugače. Kakor pravi Izaija, hodimo v Gospodovi luči.

Objavljeno v tedniku Novi glas