Luč našega življenja

Današnje praznovanje, ki v širšem smislu zaokroža božično praznovanje, je zelo star praznik in so ga v Jeruzalemu praznovali že vsaj od 5. stoletja naprej. Po besedah preroškega starca Simeona je Jezus luč v razsvetljenje poganov, kar pomeni, da prinaša zveličanje vsem narodom, ne samo izraelskemu ljudstvu. Jožef poskrbi, da Jezus in Marija izpolnita Mojzesovo postavo, čeprav jima to ne bi bilo potrebno, pa vendar to ponazarja telesnost ali mesenost učlovečenja Boga po eni strani, potem pa imamo že napoved uresničenja Nove zaveze v Jezusovi krvi, ki se bo zgodila na križu. Prava žrtev ne bodo več živali, ampak Jezus sam, zato pa je darovan Bogu Očetu. Nečistost prve Eve se očisti z deviško čistostjo Nove Eve, Marije, ki je pred, med in po porodu ostala Devica. Gre namreč tudi za Marijino očiščenje po Postavi, vendar pa ni Postava tista, ki očiščuje, ampak Božja milost, katero je Marija prejela od Boga, kakor ji je povedal angel.

Gre torej za zaokroženje Besede, ki je postala meso, ki je postala konkretna. V Svetem pismu je lepo rečeno, da je Bog nekaj rekel in naredil, ni samo rekel in ni imel samo nekih namenov, temveč njegovim besedam takoj sledi dejanje ali uresničitev, konkretizacija. Marija je vsa čista, pa to tudi konkretno pokaže s podreditvijo obredu duhovnega očiščevanja, Jezus se daruje človeku, pa to tudi jasno pokaže. Sv. Frančišek Saleški pove, kako so v antiki dobrega človeka ponazorili tako, da so na breskev, ki ima obliko srca, dali njen špičasti list, ki ponazarja jezik. Dober in kreposten človek torej nima samo jezika, ampak tudi srce, se pravi svoje notranje življenje, voljo in razum, ki mu omogoča, da govori tisto in toliko, kolikor je prav, hkrati pa ga tudi vodi v izvrševanje teh besed, saj nam naš Gospod pove, da se dejanja rojevajo v srcu, dobra ali slaba. Štiri bitja pri preroku Ezekielu, nadaljuje dobri škof in cerkveni učitelj, tudi niso imela samo kril, da bi letala v višave, temveč so med krili imela roke, da bi te visoke stvari tudi udejanjala. Vemo, da se je v Cerkvi potem ta bitja uporabilo za upodobitev evangelistov. Pri evangeliju pri maši verniki stojijo, da s tem kažejo, kako želijo uresničevati evangeljske besede. Imamo lahko še tako visoke misli in namene, vendar, zaključuje sv. Frančišek Saleški, to človeka še ne pripelje v raj. Pregovor pravi, da je z lepimi nameni tlakovana pot v pekel - če niso zadeve uresničene, četudi so v mislih, besedah ali na papirju dobre, jih pač v resničnosti ni.

No, pri darovanju v templju vidimo pri sveti Družini ponižnost, ki se uresničuje. Božji Sin in Božja Mati, ki se želita do konca podrediti temu, kar sicer velja za grešne ljudi, vendar ravno ta majhnost in skromnost ter ponižnost omogoča njun vstop v naša srca, da bi jih mogla potem od znotraj spremeniti, preustvariti. Brez te Marijine in Jezusove pokorščine človek ne bi mogel priti do čistosti srca, ki pa je potrebna, da bi ne samo potem v nebesih gledal Boga, ampak tudi za to, da bi že sedaj stvari gledal v Božji luči. Da bi prav gledal na življenje, na svet, na ljudi. Ker sta tako majhna, ju lahko ljudje sprejmemo, če smo le tudi samo majhni, pa se potem Bogu v svetišču darujemo, kar lahko naredimo, če se prej seveda očistimo. Sicer naš dar, kot tudi vemo iz besed našega Gospoda, ni kaj prida vreden. Onadva nista potrebovala iti v svetišče, ker sta onadva Božje svetišče, mi pa seveda moramo iti v svetišče. Mnogi govorijo, da tega ne potrebujejo, da ne potrebujejo spovedi in maše. Vse bodo rešili sami, Božje pomoči, Božje milosti ne potrebujejo. Pravijo, da se dobro počutijo, da jim nič ne manjka. Pater Maurizio Botta se je pri eni svoji knjigi s tem poigral v naslovu, saj slednja nosi naslov: "Dobro se počutim - zelo trpim". To je vzpon ali padec, o katerem govori Simeon - nekateri sprejmejo ponujeno Božjo roko, drugi pa ne. Vendar pa ljudje sami ne moremo razsvetliti temin našega življenja, potrebujemo tistega, ki je luč. Kakor je rekel Janezov oče, Zaharija, samo on razsvetli vse, ki so v temi in smrtni senci.