L kot LEPOTA 3

Cerkveni in družbeni antislovar (39c)

Vračamo se k enemu od začetnih izhodišč našega razmišljanja o lepoti in se sprašujemo, če je lepota nekaj objektivnega oz. obče veljavnega, ali ne. Tu se lahko lomijo kopja, kot se je meni zgodilo, pa ne enkrat, a se žal v resnici to ne dogaja prav pogosto. Dam primer. Nekdo naredi neko novo arhitekturno stvaritev, zadevo se objavi, potem pa pride do številnih mnenj, oboje mnenj pa ima približno enako vrednost. Eden bo rekel, da mu je všeč, eden, da mu ni, kdo bo celo zbral pogum, da bo rekel, da je tisto grdo. Bog pa varuj, da bi si kdo drznil nekoga vprašati, kakšni so objektivni razlogi, da je tista stvaritev lepa, ker hitro pride do bliska, gromov in toče. 

 

Da bi torej odgovorili na vprašanje, ali je lepota nekaj objektivnega, bi tako lahko zgolj opazovali svet, ki nas obdaja, pa ocenili stopnjo občutljivosti za lepo, ki jo ljudje imajo, ne toliko sami po sebi, temveč zaradi tega, ker nam medijski vpliv in prevladujoča kultura nam vsem nekaj vsiljujeta. Če začnemo pri glasbi, lahko pomislimo na tisto, kar nam polni ušesa na radiu, po nakupovalnih središčih, drugih javnih prostorih, na televiziji... Lahko tudi pomislimo na podobe, ki jih imamo neprestano pred očmi na istih mestih, pa še na »jumbo« plakatih, kjer je na pretek takšne in drugačne golote, seksualnih sporočil in še česa. Treba je tudi reči, da smo ljudje dandanes zaprti v neki splošni masovni egoizem, po katerem nič kaj ne skušamo gledati onkraj ali izven sebe, temveč iščemo le tisto, kar koristi nam samim, še to pa v zelo utilitarističnem in ekspresnem smislu (da mora namreč biti takoj oz. bi že moralo biti včeraj). 

 

Ljudje smo morda izgubili vero v lepoto zato, ker smo izgubili vero v ideal ali v ideale, kar pravzaprav pomeni, da smo izgubili vero v presežno. Nekako smo prisiljeni misliti, da je naš svet svet apetitov. Tako torej nekaj nima nobene vrednosti, če ni koristno – to je vse. Kakšna pa je korist lepote kot take? Toda, potem bi se lahko vprašali tudi po tem, kakšna je korist ljubezni ali prijateljstva. Zašli smo torej v utilitarizem, ki je le eno od področij širšega gibanja, ki nosi ime modernizem. Ameriški arhitekt Louis Sullivan je tako dal glas modernistom, ko je trdil, da je oblika odvisna od funkcije, namena, namembnosti. Z drugimi besedami – treba je nehati misliti na to, kakšen je izgled neke stavbe, saj je zlasti in predvsem važno to, čemi služi. Temu se je še kako podleglo tudi v cerkvenih krogih, kar je vsem na očeh, a se ne bomo preveč ob tem zaustavljali. Tako ali tako bi prišlo do tistega, kar smo dejali prej v začetku. 

 

Vsekakor je koristnost nadomestila lepoto in postala temeljni ali osrednji kriterij za presojo, tudi umetnostno. Tisto, kar je danes pomembno, je to, da je nekaj inovativno, šokantno, kreativno, včasih tudi čez vse meje okusnega. Tako ni več objektivnost tistega, v kar zremo, kar nam ponuja ključ za interpretacijo, temveč je sporočilo prikrito, skrito, stvar interpretacije, po navadi skrito v mislih umetnika samega, ki nas želi šokirati, impresionirati in ne vem še, kaj. Tu ni več prostora za vrednostne sodbe, temveč zgolj takšna ali drugačna eksplozija kreativnosti, ki jo le redki izbranci lahko doumejo, v polnosti seveda le umetnik sam. Umetnost je tako postala neki luksuz, okrasek, igračka za sloj navdihnjenih intelektualcev, navadni ljudje pa tega ne morejo razumeti, pa jih niti ne zanima.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas

L kot LEPOTA 2

Cerkveni in družbeni antislovar (39b)

Nadaljujmo torej z lepoto pri antičnih Grkih, ki so bili, kot smo dejali, prav obsedeni z iskanjem nekega ideala v podobi in obliki, kar se lepo zrcali tudi pri recimo njihovih stebrih pri arhitekturi. Platon je o lepoti govoril kot o nečem, kar človeka dviguje k plemenitim mislim in čustvom, kar potem vzbuja globoke užitke duše, saj jo hrani v njenem zrenju. O tem recimo lepo spregovori v svojem Faidrosu, namreč, kako duša hrepeni po lepoti in jo išče, pa kakšno notranje zdravilo predstavlja lepota za človeka.

 

Vsi se lahko strinjamo v nečem – da ljubimo lepoto, ker v nas zbuja zadovoljstvo in užitek, ne toliko iz nekega praktičnega ali koristnega vidika, ki ju marsikdaj ni, temveč iz preprostega razloga, da zrenje lepote razveseljuje dušo in ozdravlja srce. Lahko pogledamo vse antične ali stare kulture, kot recimo Grčijo, Egipt, Japonsko ali Perzijo, da se prepričamo, kako je smisel za »lepo« prešinjal celotno družbo, pa to lahko še danes vsaj nekoliko občudujemo v tistem, kar je za temi kulturami ostalo. Dve stvari sta jim skupni – razvita filozofska kultura, kakor tudi zelo močno versko izročilo. 

Smisel za sveto in vernost ali religioznost človeka vodita k meta-fizičnim obzorjem, torej k tistemu, kar je onstran fizičnega, torej vidnega in čutnega. Človek se torej od tistega, kar je minljivo, dviguje k tistemu, kar je neminljivo, nepokvarljivo, trajno. Človek se s to pomočjo dviguje pogled onkraj tosvetnega in posvetnega, pa svoje srce in misli odpira v neko duhovno dimenzijo, ki so jo vedno in povsod, v vsaki kulturi, imeli za neki idealni kraj, ki je kraj veselja in radosti, miru… zadnji cilj človekovega življenja. 

Lepota je torej za človeka velika tolažba, zdravilo za dušo in misli, ko ju ranijo vsa zla našega bivanja na zemlji, saj je tako, kot da bi ga to spominjalo na neko »blaženo upanje« življenja, ki je onkraj trpljenja, onkraj smrti. V Svetem pismu recimo najdemo Davida, ki prek svojega petja in glasbe pomaga zdraviti notranje nemire kralja Savla. To morda doživimo o b poslušanju recimo J. S. Bacha ali kakega drugega velikega glasbenika njegovega kova. V tem oziru, ki človeka spominja na njegovo naravo duhovnega bitja, človek potem stremi k temu, da »dela lepo«, torej olepšuje, tudi vse tisto, kar ga obdaja, pa da lepoto skuša upodobiti v vsakem vidiku svojega življenja – od področja hrane, pa do področij obleke, glasbe, petja, poezije, arhitekture, slikarstva, kiparstva ter karkoli že človek dela in proizvaja. To pa lahko pomeni le nekaj – da je namreč zaradi tega življenje vredno, da ga živimo, zato pa tudi olepšamo, oplemenitimo, naredimo zares, da tako rečemo, »človeško«, zato pa tudi usmerjeno k božanskemu.

Objavljeno v tedniku Novi glas

G kot GLASBA 3

Cerkveni in družbeni antislovar (33c) 

Ko govorimo zlasti o cerkveni glasbi, smo dolžni navesti tudi kaj, kar piše v odlokih zadnjega vesoljnega cerkvenega zbora, 2. Vatikanskega namreč (2. VCZ), da ne bo spet kdo govoril, češ da se nekateri držimo le tistega, kar je odločil tridentinski koncil. Dogmatična konstitucija o svetem bogoslužju, Sacrosanctum concilium (SC), pravi v točki 116 takole: “Cerkev priznava gregorijansko petje kot petje, ki je lastno rimski liturgiji. Zato naj mu v liturgiji, v enakih pogojih, vselej gre poglavitno mesto”. Ni treba torej, da veliko gledamo in raziskujemo, zato da bi ugotovili, kako so številne “novosti”, ki so bile uvedene po Koncilu (vselej z veliko začetnico!) proti sami črki tega istega Koncila. 

Seveda se bodo takoj oglasili tisti, ki mahajo s slogom “duha koncila”, ki pa ga je papež Benedikt

XVI. še kot kardinal, pa tudi kasneje, vselej označeval za “fantomatičnega”, tega “duha”, namreč. Spreobrnjeni ameriški protestantski blogger in pisec Shane Schaetzel se, recimo, ko piše o potrebnosti 2. VCZ za kolikor tolikšen obstoj katoliške Cerkve, strinja s papežem Ratzingerjem, saj pravi, da je duh koncila enak črki taistega. 

Lahko bi gledali še naprej, da še vedno velja, da tudi, ko se, recimo, igra pri bogoslužju kitaro, jo je še vedno dovoljeno igrati le na klasični način, a seveda “duh koncila” pravi drugače, kot že dolgo vidimo, potem pa imamo prave rokovske in metalske koncerte, z ojačevalci, ozvočenjem in vsem, prav kakor zasledimo pri raznih protestantskih skupnostih. Prav tako nimamo več češčenja, temveč raje slavljenje. Tihoto, mir in spokojnost je tako zamenjalo, skakanje, mahanje in kriljenje z rokami, skandiranje, ploskanje… Po letih rokovskih in metalskih koncertov in podobnih reči, človek išče malo miru, potem pa najde po cerkvah in drugih “eventih” prav iste zadeve, le da imajo morda neko krščansko noto, ki je včasih precej daljna in ohlapna. Vsekakor se na tak način zagovarja logika sveta, ki pravi, da se je vselej treba zabavati, se “imeti fajn”, si dati duška, izraziti svoja čustva, iskrenost, spontanost...

Pustimo ob strani, da je danes lahko »skladatelj« že kdorkoli, a vsekakor od tovrstnih »liturgičnih« glasbenih vložkov, med katere se stlači še sveto mašo, če uspe, ni težko priti do tega, da se lepe, častitljive in celo starodavne cerkvene stavbe, ki niso bile zgrajene za tovrstne zadeve, spremenijo v koncertne in kongresne dvorane, ali celo v snemalne studie, kot se je tudi že primerilo v bližnjih krajih. Povsod torej samo profano, nikjer prostora za malo svete tišine in podobnega svetega ozračja. Izgovor je znan – strah pred tem, da mladih ne bi bilo več zraven. Smo gotovi, če pustimo, da so sedanji mladi v cerkvi vsaj srednjih let in napol plešasti, da pa mladih ne bi zanimalo, če bi bilo v cerkvi več gregorijanskega petja, orgelske bogoslužne spremljave, lepega bogoslužnega zborovskega in ljudskega petja? Nekdo je recimo v Nemčiji zasledil prav to, da mlade te stvari zanimajo. 

Ne vem, če je lažja pot vselej tudi boljša, saj vzeti kitare in malo spremljati z akordi ni težko, za boljšo glasbo v cerkvi pa se je potrebno potruditi. Če bi uporabili recimo svetogorsko podobo kot pladenj za čaj in kavo, bi rekli, da je »greh«. Da pa vstopimo v starodavno katedralo in se tam tistih par preostalih žalujočih dere ob spremljavi dveh, treh, štirih kitar, pa ne? Naj razume, kdor more. Kako je bilo recimo vsem navzočim na pogrebih lepo, ko je ameriški župnik nekaj svojih strežnikov naučil koral »In paradisum«, kjer je rečeno, naj pokojnega v nebesa popeljejo angeli… Verjamem, saj si tega potem ni težko lepo in živo predstavljati. Kaže, da bi vendarle veljalo poskusiti kaj v tej smeri, ne pa le v smeri zabave, kratkotrajnega uživanja in čustev. 

Objavljeno v tedniku Novi glas (tam je prišlo sicer do majhnega "škrata", saj bi naj pisalo G kot GLASBA (3), potem pa (33c), a vsebina je prava)

G kot GLASBA (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (33b)

V pismu ob 100. obletnici motuproprija “Tra le sollecitudini” je sv. Janez Pavel II. zapisal: “Reforma, ki jo je napravil sv. Pij X., je posebej merila k temu, da cerkveno glasbo očisti kontaminacije s teatralno posvetno glasbo, ki je v mnogih deželah onesnažila liturgični glasbeni repertoar in glasbeno izvajanje. Tudi v našem času je treba jasno povedati, kakor sem poudaril v okrožnici ‘Ecclesia de Eucharistia’, kako niso vsi izrazi upodobitvenih umetnosti in glasbe sposobni “dostojno izraziti Skrivnost, zaobseženo v polnosti vere Cerkve”. Iz tega sledi, da vseh vrst glasbe ne moremo imeti za primerne pri bogoslužnih opravilih”. 

 

Zadnjič omenjeni katoliški publicist in pisatelj Rino Cammilleri navaja svojo izkušnjo iz Kalabrije, kjer je bil pri nedeljski sveti maši deležen nasprotja tega, kar je zapisal sveti papež, ko je razmišljal o drugem svojem, prav tako svetem predhodniku. Cerkev je bila majhna, zvočniki in mikrofoni so bili naviti na ves glas, duhovnik je bil v kavbojkah, med mašo pa razbijaško petje ali popevanje, ki ga je bilo seveda tudi neprimerno več kot česarkoli drugega. Ko ni mogel več zdržati, je šel ven in pod sabo ugledal čudovito dolino. Dobrodejna tišina in lepota stvarstva sta mu končno povrnila tisti čut za Božjo skrivnost, ki mu je bila odvzeta v notranjosti male župnijske cerkve. 

Lahko bi navedli veliko primerov, njm ob stran pa dali tudi vse tiste moderne liturgične zlorabe, ki seveda nikdar ne izključujejo neprimerne glasbe, temveč lahko rečemo, da gredo zadeve z roko v roki. Kakor lahko takoj zraven dodamo tudi besede na besede skozi celotno bogoslužje, pa nič tiste “svete tihote”, ki bi je bili v današnjem hrupnem svetu še kako potrebni. Nasprotno! Cammilleri pravi, da je veliko neke “cupiditas dissolvendi”, kar bi prevedli takole: “obsedenost z uničevanjem”. Treba se je namreč znebiti, uničiti, porušiti vse tisto, kar so nam prinesli in zapustili naši predniki v Cerkvi. 

Po tolikem siljenju z raznim popevkarstvom in glasbo, usmerjeno predvsem na čustva, ki jo vseskozi slišimo tudi na katoliških radijskih frekvencah, je seveda prišlo do tega, da je zadeva postala mnogim celo všeč. Razumljivo, po svoje. Če namreč nekomu vzameš doma skrbno pripravljeno hrano, pa mu daš namesto tega samo sendvič, se bo tisti nekdo na sendviče navadil, pa drugega niti ne bo hotel. Kakor vlada hitrost, skomercializiranost in površ(insk)ost na prehrambenem področju, tako je tudi na glasbenem in mnogih drugih. Težava je, če v isti rog trobimo tudi v Cerkvi, a koliko som tako drugačni od sveta? Toda, nič ne pomaga tarnati, treba je nekaj ukreniti. Četudi pa se kaj naredi, je škoda narejena, in sicer velikanska, tako da bi bilo treba najbrž celo stoletje, da se slednjo popravi. A ni videti, da bi po tem čutili potrebo. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

G kot GLASBA 1

Cerkveni in družbeni antislovar (33a)

Tokratna tem bo obravnavala glasbo, zlasti v njenem cerkvenem pomenu. Italijanski katoliški publicist in pisatelj, Rino Cammilleri, ki je tudi sam glasbenik, pravi, da vedno, ko kaj reče glede glasbe v cerkvi danes, ima tri skupine ljudi, ki se odzovejo različno na to, kar pravi. Najprej se na to odzovejo laiki, torej zlasti tisti navadni ljudje, ki “hodijo k maši”, kot jih je po mnenju našega urednika najbolje označiti, mi pa se z oznako strinjamo. No, laiki se v zelo veliki večini strinjajo s Cammillerijem, medtem ko se kleriki, torej škofje in duhovniki z njim ne strinjajo v temi glasbe. Imamo pa še tretjo kategorijo, to so pa pripadniki karizmatičnih gibanj in neokatehumeni, ki, poleg tega, da se ne strinjajo, nadvse hvalijo lepoto “njihovih” liturgij. 

 

Nemški muzikolog Marius Schneider

Najbrž bo tako tudi ob teh zapisih o glasbi, kjer ponavadi velja, da sploh ni važno, kakšne avtoritete človek navede v prid svojih trditev, mnogi se pač “a priori” ne strinjajo. Potem pravijo, da je to kritika, ampak to seveda ni kritika, saj bi to pomenilo, da se nekdo argumentirano, ne pa kako drugače, odzove na zapis ali na zapise. Glede slabe kvalitete glasbe pri sveti maši so se v tem mnenju strinjali, denimo, umetnostni kritik Vittorio Sgarbi, docent estetike Stefano Zecchi in svetovno znani dirigent Riccardo Muti, sicer tudi reden med tistimi, ki “hodijo k maši”. 

 

Zanimivo pa je tisto, kar je napisal veliki muzikolog Marius Schneider v svojem delu “Pomen glasbe”. Pravi, da vsak tip glasbenega inštrumenta proizvaja določen tip vibracij, ki potem delujejo na določeni del ali dele telesa, pa seveda sprožijo določen tip odziva. Pihala recimo delujejo na prsni del, ki je tradicionalni del poguma in drznosti, zato pa je vojaška glasba skoraj izključno izvedena prav s pihalnimi orkestri. Tolkala stimulirajo spodnji del telesa, torej govorimo zlasti o nogah, genitalijah in jetrih. Zato je praktično samo ritem tolkal tisti, ki človeka kar nekako prisili k plesu, ali vsaj k temu, da si človek tolče takt. Pri šamanskih in vudujevskih ritualih se trans povzroči prav prek obsesivnega ritma, kar je seveda še kako važno tudi po raznih diskotekah in zabavah elektronske glasbe, pa tudi pri rokovski, zlasti pa metalni glasbi je ritem tolkal ključnega pomena. 

 

Glasbila s strunami stimulirajo trebušni del telesa, ki je sedež nagonov in čustev, pasionalni del telesa, če rečemo s tujko. Za primer damo melanholično klavirsko glasbo Chopina ali iskrivo Paganinijevo glasbo z violino. Ni slučajno, da je kitara glavni inštrument španske folkloristične glasbe z boleri in flamenki. Kitara tudi z obliko spominja na človeški trup, luknjo pa ima ravno na “trebuhu”. Edini inštrument, ki deluje na višje dele telesa, zlasti na glavo, so orgle na piščali, katerih zvok je najbolj podoben človeškemu glasu. 

 

Razumljivo, kako uradno liturgično petje, ki je gregorijanski koral, ne predvideva nobene spremljave, pri vzhodnih kristjanih pa je sploh inštrumentalna spremljava prepovedana. Tridentinski vesoljni cerkveni zbor je zato dovolil le orgelsko spremljavo. Niti 2. vatikanski vesoljni cerkveni zbor se ni veliko oddaljil od teh zahtev, če smo pošteni, a o tem morda drugič. Glasba je tako preveč pomembna, da bi jo prepustili komurkoli. Tega so se dobro zavedali recimo Hitler, ki je uporabil Wagnerja in recimo italijanski proticerkveni “delavci” iz 19. stoletja, ki so s pridom uporabljali v svoje namene Verdija. Glasba je namreč tista umetnost, ki najbolj posnema Stvarnika samega.

 

Objavljeno v tedniku Novi glas