L kot LEPOTA 2

Cerkveni in družbeni antislovar (39b)

Nadaljujmo torej z lepoto pri antičnih Grkih, ki so bili, kot smo dejali, prav obsedeni z iskanjem nekega ideala v podobi in obliki, kar se lepo zrcali tudi pri recimo njihovih stebrih pri arhitekturi. Platon je o lepoti govoril kot o nečem, kar človeka dviguje k plemenitim mislim in čustvom, kar potem vzbuja globoke užitke duše, saj jo hrani v njenem zrenju. O tem recimo lepo spregovori v svojem Faidrosu, namreč, kako duša hrepeni po lepoti in jo išče, pa kakšno notranje zdravilo predstavlja lepota za človeka.

 

Vsi se lahko strinjamo v nečem – da ljubimo lepoto, ker v nas zbuja zadovoljstvo in užitek, ne toliko iz nekega praktičnega ali koristnega vidika, ki ju marsikdaj ni, temveč iz preprostega razloga, da zrenje lepote razveseljuje dušo in ozdravlja srce. Lahko pogledamo vse antične ali stare kulture, kot recimo Grčijo, Egipt, Japonsko ali Perzijo, da se prepričamo, kako je smisel za »lepo« prešinjal celotno družbo, pa to lahko še danes vsaj nekoliko občudujemo v tistem, kar je za temi kulturami ostalo. Dve stvari sta jim skupni – razvita filozofska kultura, kakor tudi zelo močno versko izročilo. 

Smisel za sveto in vernost ali religioznost človeka vodita k meta-fizičnim obzorjem, torej k tistemu, kar je onstran fizičnega, torej vidnega in čutnega. Človek se torej od tistega, kar je minljivo, dviguje k tistemu, kar je neminljivo, nepokvarljivo, trajno. Človek se s to pomočjo dviguje pogled onkraj tosvetnega in posvetnega, pa svoje srce in misli odpira v neko duhovno dimenzijo, ki so jo vedno in povsod, v vsaki kulturi, imeli za neki idealni kraj, ki je kraj veselja in radosti, miru… zadnji cilj človekovega življenja. 

Lepota je torej za človeka velika tolažba, zdravilo za dušo in misli, ko ju ranijo vsa zla našega bivanja na zemlji, saj je tako, kot da bi ga to spominjalo na neko »blaženo upanje« življenja, ki je onkraj trpljenja, onkraj smrti. V Svetem pismu recimo najdemo Davida, ki prek svojega petja in glasbe pomaga zdraviti notranje nemire kralja Savla. To morda doživimo o b poslušanju recimo J. S. Bacha ali kakega drugega velikega glasbenika njegovega kova. V tem oziru, ki človeka spominja na njegovo naravo duhovnega bitja, človek potem stremi k temu, da »dela lepo«, torej olepšuje, tudi vse tisto, kar ga obdaja, pa da lepoto skuša upodobiti v vsakem vidiku svojega življenja – od področja hrane, pa do področij obleke, glasbe, petja, poezije, arhitekture, slikarstva, kiparstva ter karkoli že človek dela in proizvaja. To pa lahko pomeni le nekaj – da je namreč zaradi tega življenje vredno, da ga živimo, zato pa tudi olepšamo, oplemenitimo, naredimo zares, da tako rečemo, »človeško«, zato pa tudi usmerjeno k božanskemu.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Dobro misliti, da bi dobro delali

Osmero slabih misli v boju proti grehu

Tako je dejal, če nekoliko povzamemo, francoski mislec in matematik, kakor tudi spreobrnjenec v katoliško vero Blaise Pascal na podlagi izročila Cerkve. Misli so namreč zelo, zelo pomembne, ker potem vodijo v besede in dejanja. Že Sveto pismo o tem veliko govori: »Varuj se, da v tvojem srcu ne bo nizkotne misli« (5 Mz 15,9); »Glejte, poznam vaše misli, naklepe, ki jih snujete proti meni« (Job 21,27); »Ko se v meni množijo vznemirljive misli, mi tvoje tolažbe razveseljujejo dušo« (Ps 94,19)… Lepo je tako dejal Paul Bourget, francoski katoliški pisatelj, kako je treba »živeti tako kot razmišljamo, ker sicer prej ali slej začnemo misliti tako, kot smo živeli«. 

Ni torej vseeno, kako mislimo, kako razmišljamo, kakšne in katere so naše misli. Treba je upodabljati življenje po dobrih mislih, dobrem razmišljanju, ker sicer začnemo opravičevati vsakršno vedenje in ravnanje v življenju. Že Judje so bili tako mnenja, da sta zelo pomembni deveta in deseta Božja zapoved, ki govorita o slabih željah in mislih, ker predstavljata vrata do vseh drugih. Vemo, kako se danes veliko govori o »pozitivnih mislih«, vendar sem spada samo tisto, kar sodobni svet pojmuje kot pozitivno. Če pogledamo vzhodnokrščansko izročilo, pa bi sodobni človek marsikaj od tega, kar se pojmuje kot slabo mišljenje, imel za dobro mišljenje. 

V latinski katoliški Cerkvi govorimo o sedmerih glavnih grehih, medtem ko vzhodnokrščansko izročilo govori o osmerih mislih. Zelo pomembno je namreč, kaj se dogaja v naši notranjosti oz. v našem »srcu«, tam pa se dogajajo tudi slabe misli (gr. dialogismói), kot beremo tudi v evangeliju – Mt 15,19. Vzhodno duhovno izročilo misel kot 'logismós' pojmuje negativno, kar je navzoče že v svetopisemski Stari zavezi (1 Mz 8,21; Sir 15,14). Logismós, kot ena od omenjenih osmerih misli, označuje čustva, nagone, vzgibe, nagnjenja, fantazije, ki se rojevajo v srcu in miselnosti človeka, ter tako napravijo v njem neko skušnjavo (gr. peirasmón, ki jo najdemo tudi v očenašu in se jo lahko prevede tudi kot preizkušnjo). 

Origen je prvi krščanski avtor, ki o tem govori tako, ko ob komentiranju Mt 15,19 pravi: »Izvir in vir vsakega greha so slabe misli«. Ko komentira 3. Poglavje Visoke pesmi, poistoveti te slabe misli z demoni, ki jih predlagajo, kar najdemo tudi v življenjepisu sv. Antona Puščavnika in sv. Pahomija, kakor tudi še kje, vendar je prvi, ki zares izoblikuje neko teorijo osmerih slabih misli, Evagrij Pontski. Posluži se spisov Origena, evangelja, kakor tudi helenističnih spisov, kjer se najde sedem glavnih grehov oz. grešnih nagnjenj. Prve tri se, po njegovem prepričanju, naslanjajo na skušnjave, ki jih je doživel Jezus sam v puščavi: požrešnost, pohlepnost ali lakomnost ter častihlepnost – to je osnovna struktura, na katero se potem nasloni ostalih pet. Osem zato, ker pravi Kasijan, kako je bilo sicer sedem sovražnikov, ki so želeli preprečiti Izraelcem vstop v obljubljeno deželo, a je treba tem dodati še Egipt. Imamo tako naslednjih osem slabih misli: požrešnost, pohlep, častihlepnost, nečistost, jeza, žalost, lenoba in napuh. Slednji je sicer zadnji, a ga imajo tudi na Vzhodu za najhujšo skušnjavo. Evagrij pravi takole: »Od demonov, ki se zoperstavljajo izvrševanju vrlin, so prvi, ki se bojujejo z nami tisti, katerim so zaupani apetiti požrešnosti, tisti, ki v nas zbujajo ljubezen do denarja in tisti, ki v nas zbujajo iskanje človeške slave (prim. Jn 5,44; 1 Tes 2,6). Vsi ostali pridejo za njimi...« Nič čudnega tako, zakaj je tako pomembna praksa posta za duhovno življenje, kakor tudi nenavezanost na denar in materialne dobrine, kakor tudi ne sme biti iskanja lastne slave – vse drugo pride kasneje.

Objavljeno v tedniku Novi glas.