Pod budnim nadzorom

Ob 70-letnici romana 1984

Pred sedemdesetimi leti, natančneje junija 1949, je britanski kulturni svet presenetil neki novi roman, čigar naslov je navaden datum – 1984. To številko dobimo, če obrnemo zadnji dve številki letnice 1948, ko je izpod peresa Georgea Orwella, psevdonima Erica Arthura Blaira, omenjeni roman nastajal. V tistih časih je zadeva seveda kazala na prihodnji svet, ki pa dandanes ni nič kaj prihodnji, temveč v marsičem takšen, kakor ga opisuje britanski pisatelj. Najbolj se posveča ta anti-utopični roman temu, kako v tej namišljeni družbi, ki pa ni več tako namišljena, delujejo preko jezika. In sicer gre za levičarsko obarvano družbo.

Roger Scruton nam v knjigi, ki je pred kratkim izšla v slovenščini, 'Zablode, prevare, hujskaštva. Misleci nove levice', pove: »V resnici je bila glavna dediščina levice preobrazba političnega jezika … levica se je jezika polastila … že s francosko revolucijo in njenimi gesli. … Zato so bile že od začetka potrebne oznake, ki bi stigmatizirale notranje sovražnike in upravičile njihov izgon«. Orwellu dolgujemo, poleg ostalih, izraz »novorek« (»newspeak«). »Novorek nastane, če se glavni pomen jezika – to je opisovanje resničnosti – zamenja z nasprotnim namenom prevzema oblasti nad resničnostjo«. Če tako vzamemo, potem so korenine vsega tega še precej globlje, temeljijo namreč v gnostičnem krivoverstvu, pravzaprav vse revolucije, ki smo jim bili priča, pa so upravičeno označene kot gnostične revolucijo, začenši s tisto, ki se ji, neupravičeno, reče »reformacija«, potem pa imamo, če vzamemo Plinia Correo de Oliveiro, še vsaj tri revolucije – francosko, komunistično (če vzamemo vse dežele, kjer se je slednja zgodila, jih je seveda več) in t.i. seksualno revolucijo iz 60-ih let 20. stoletja, ki nekoliko spremenjena še vedno poteka.

Ta novorek je diktatura politične korektnosti nad resničnostjo. »Prikazujejo zmagoslavje besed nad stvarmi, jalovost racionalnega argumentiranja pa tudi nevarnost upiranja«. Imamo novo skladnjo jezika, ki se »izogiba vsakemu stiku z resničnostjo ali izpostavljanju logiki racionalnega argumentiranja«. Kakor pravi Françoise Thom, ki jo Scruton navaja, je namen tega novoreka »varovati ideologijo pred zlobnimi napadi resničnih stvari«. Orwell nam v svojem romanu lepo napove, da se ne bo smelo več uporabljati določenih besed, da se bo sprevrglo določene pomene, da bo, skratka, šla rakom žvižgat svoboda govora in izražanja. Končni cilj oblastnikov, tistih torej, ki držijo niti družbe, v kateri živimo, je doseči popoln nadzor nad mišljenjem in vestjo ljudi. Treba je priti do enotnega mišljenja vseh, ki pa je tisto, kakršnega želijo tisti v sobi z gumbi. Kdor se ne obnaša »korektno«, torej v skladu z edino dovoljeno miselnostjo, napravi psihološki zločin, za katerega so predvidene sankcije.

Tako nas ne sme čuditi, če znani spletni portal, ki se ukvarja z mednarodno prodajo knjig, iz prodaje izloči knjige pred kratkim preminulega ameriškega kliničnega psihologa Josepha Nicolosija, ker se je ukvarjal ne samo s tabu temo, temveč tudi s prepovedanim zdravljenjem. Najbolj znano družbeno omrežje je pred kakim tednom skrilo nekemu duhovniku in vsem, ki so ga delili, citat sv. Avguština, ker naj bi bilo šlo za sovražni govor, a že površno branje omenjenega citata pokaže, da v njem ni bilo niti trohice sovraštva, nasprotno. Ne sme se torej misliti z lastno glavo, ne sme se misliti s krščansko ali, natančneje, s katoliško glavo (čeprav imajo tudi pravoslavni podobne težave), treba se je prilagoditi splošnemu mišljenju, da bi prišlo potem do temu primernega obnašanja v družbi. Guareschi je v svojem humorizmu dejal, da to pomeni »nesti možgane na odpad«. Iz enega od gesel Orwellove partije dobimo tudi rešitev: »Kdor nadzoruje preteklost, nadzoruje prihodnost, kdor pa nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost«. Ena od rešitev je torej spomin, zgodovinski spomin, proti pozabljenju, ki je pa eno od orodij ali orožij Velikega Brata. Vidimo, kako je po sedemdesetih letih ta tako znani roman še kako aktualen, zato bi ga morda kazalo še to poletje vnovič prebrati.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Zanimiva stoletnica

Skozi drugačno prizmo (7)

23. marca smo obhajali, kakor je marsikdo opozoril, stoletnico fašizma. Ta dan so bili namreč na trgu San Sepolcro v Milanu ustanovljeni »Fasci di Combattimento«, le teden kasneje smo zadevo dobili tudi v Trstu. Marcello Veneziani lepo pravi, da je imel fašizem starše, brez katerih bi ga ne bilo, to pa sta bila socializem in vojna oz. »interventizem« - volja po bojevanju, skratka. Seveda bi se številni prvega starša, ki je socializem, prav radi znebili, da ne bi bilo prevelike podobnosti z našimi komunizmi, ki so jim raje nadeli socialistično oznako, a ni enega brez drugega, kakor tudi v Nemčiji ne moremo govoriti le o nacizmu, temveč vselej o nacionalsocializmu. Da je bil Mussolini najprej prepričan socialist, je znano. 

Fašizem je torej sin in pastorek socializma, je dediščina, kakor tudi reakcija nanj. Zanimivo pa je, da je očitno eden večen, medtem ko bi nas radi prepričali, da za drugega to ne velja. Vendar pa, če je večen fašizem, je večen tudi socializem, drugače ne more ali ne bi moglo biti. V resnici, zgodovinsko gledano, nimamo več ne enega ne drugega, saj te stvari vselej imajo neko zoro, neki višek in neki zaton, ostanejo pa dediščina, sledi in spomin, to pa. Fašizem in komunizem, ali, če hočete, socializem, se lahko od časa do časa spet pojavita, a nista večna, bolj je »večna« neka druga zadeva, to pa je revolucija, ki se nadaljuje, a dobi v posameznem obdobju drugo preobleko. Če je torej včeraj ali, še raje, predvčerajšnjim imela slednja rdečo zastavo, je potem izobesila mavrično in še kako drugo. Če želimo določene pojave razumeti, jih je treba najprej zgodovinsko umestiti oz. s tujko »historizirati«. Tako lahko razumemo smisel, doseg in posledice. Pri tem je treba paziti, da ne bi katerega od teh pojavov absolutizirali, kakor se rado počne, ker potem vse prej našteto ni mogoče. 

Če za katerega od teh naštetih »-izmov« rečemo, da je »absolutno zlo«, potem zgrešimo marsikaj. Sploh pa je to zgrešeno v marsikaterem smislu, seveda tudi krščanskem, saj absolutno zlo ne obstaja, medtem ko je absolutno dobro počelo in smoter vsega, saj je to sam Bog. Danes tako imamo »fašiste brez fašizma«, kakor pravi dobro Fusaro, kar pa bi lahko uporabili še za druga gibanja. Imamo seveda tudi danes neka prepričanja, podobna preteklim, a v osnovi je vedno to, da zadeve slonijo na nekem mišljenju, na neki filozofiji ali nekih filozofijah, potem pa se izrabljajo določene zgodovinske označbe, parole in še kaj. Tako danes tisti, ki še vedno slonijo na temeljih revolucije iz Šestdesetih, označujejo tiste, ki se z njimi danes ne strinjajo, kar s fašisti. Skratka, precej stvari je prav anahronističnih, zato pa smešnih, tudi te v povezavi s fašizmom, seveda, po drugi strani pa imamo to, kar je večno, a današnje takšne in drugačne protestnike, hujskače, kričače, mazače in še koga bolj malo, če sploh kaj, zanimajo.  

Objavljeno v tedniku Novi glas