Velikonočno voščilo 2012

V življenju se znajdemo pred velikimi problemi: vprašanje dobrega in zla, vprašanje smisla, skrivnost življenja samega, vprašanje smrti. Vsa ta vprašanja, zlasti to zadnje, so za nas nepremostljiva ovira, podobna tistemu kamnu, ki je bil zavaljen pred vhod v Kristusov grob. Z ženami se tudi mi sprašujemo: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« Ta grob so naše praznine, suhote, naša nesreča, naša obupanost, naš nesmisel, naša zbeganost, naša sprijaznjenost, apatičnost. Človek tega sam ne more premagati. Tudi cel svet skupaj ne more nič proti temu. To lahko naredi le nekdo drug, nekdo, ki je sicer tudi človek, kot smo mi, pa vendarle je tudi Bog. In v naši zgodovini se je ta nekdo našel – Jezus Kristus. Vera vanj, ki je intimen odnos z vstalim Kristusom, lahko reši vse te zagate, lahko odpre naše grobove. »Vsak jezik naj izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.« (Flp 2,11). Odpri se mu in ga povabi k sebi. Tudi ti izpovej čudovito velikonočno skrivnost: »Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. In  prikazal se je.« (1 Kor 15,3-5). Samo to moraš z vsem svojim bitjem priznati. »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.« (Rim 10,9). V temo naših grobov na ta način pride tisti, ki je dejal: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.« (Jn 8,12). Z Vstalim lahko zmagaš tudi ti. »Kdor zmaga, bo tako oblečen v bela oblačila. Njegovega imena ne bom izbrisal iz knjige življenja, ampak ga bom priznal pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli.« (Raz 3,5).

Blagoslovljeno Véliko noč ti želim!

Andrej Vončina

Pripravimo mu prostor

Stara zgodba govori o nekem učenjaku, ki je v iskanju smisla življenja prišel k nekemu puščavniku. Puščavski oče je bil zelo svet mož, zato ga je učenjak prosil za razsvetljenje. Sveti mož je obiskovalca povabil v svoje skromno bivališče in mu postregel z vodo. Romarjevo čašo je natočil do vrha, potem pa še kar nalival, tako da je začela voda že teči po tleh. Učenjak je to nekaj časa gledal, potem pa vendarle ni mogel več zdržati: "Nehajte! Čaša je polna! Saj ne more nič več noter!" "Podobno kot ta čaša si tudi ti poln svojih sodb, spoznanj in zamisli. Kako naj te nečesa naučim, dokler ne izprazniš samega sebe?"

Začeli smo advent, ki je priprava na praznik Kristusovega rojstva. Je tudi priložnost, da se vsak pri sebi zamisli, ustavi in pripravi v srcu prostor, da se vanj naseli Božji Sin. Janez Krstnik mu je pripravil prostor, hkrati pa tudi dejal, kako se mora sam manjšati, Kristus pa rasti. Podobno naj velja v letošnjem adventu vsakega izmed nas. Je prihodnost negotova? Je treba tvegati? Nič zato, včeraj smo na god mojega zavetnika sv. Andreja lahko slišali, da so prvi učenci tvegali in se podali na pot za Jezusom, in sicer takoj!

Zato se tudi mi tukaj in sedaj podajmo na pot za njim, zdaj je pravi čas. Jezus se želi naseliti v našem srcu, a potrebuje za to prostor. Pripravimo mu ga v tem adventnem času, ki naj bo nadvse blagoslovljen.