Izpraševanje vesti

Pri tem razmišljanju se poslužujem dela kard. Tomaša Špidlika "Mali biseri cerkvenih očetov". Preglejmo našo vest kakor to počnejo trgovci in napravimo obračun, da ugotovimo, koliko smo zaslužili v tem tednu, kaj v tednu prej in, kaj bomo zaslužili v prihodnjem tednu. sv. Janez Zlatousti, Homilija o Prvi Mojzesovi knjigi 11,2; Patrologia graeca 53, 93

Nekateri mislijo, da je izpraševanje vesti predvsem krščanska prvina, vendar temu ni tako. Prakticiral ga je že Konfucij, potem taoisti, hinduisti, poznano je bilo v Egiptu, pa tudi v grško-rimskem svetu, kjer so se tej prvini intenzivno posvečali predvsem pitagorejci in stoiki, najdemo pa jo tudi v rabinski duhovnosti. Pomembno mesto izpraševanju vesti dajejo tudi muslimanski asketski avtorji. Pri cerkvenih očetih na mnogih mestih najdemo povabilo k izpraševanju vesti v odnosu do Boga in do svojega odrešenja. V pastoralni literaturi je bilo najprej posebej priporočeno tistim kristjanom, ki so živeli v svetu in njegovih pasteh, da bi tako lahko ohranili žar vere, že kmalu pa je postalo izpraševanje vesti eden od bistvenih elementov samostanske askeze. Eden izmed njegovih bistvenih namenov je tudi spoznanje samega sebe. Danes pogosto mislimo, da je eden od poglavitnih, če ne celo edini namen ta, da pri izpraševanju spoznamo svoje grehe in napake, da bi se jih pokesali in sklenili poboljšati se. Najbrž bo marsikdo presenečen nad teksti antičnih duhovnih očetov, ki odsvetujejo preveč podroben pregled svojih napak. Nadalje je veliko bolj pomembno, da smo pozorni na Božje navdihe ter, da smo pozorni na Božjo prisotnost v našem srcu. Kdor je pozoren na Božjo prisotnost v svojem osebnem življenju, odkriva njegovo previdnost v vsem, kar se dogaja, v vsakem trenutku dneva. Izpraševanje vesti tako postane to, čemur pravimo "kontemplacija Božje previdnosti". Gre za napor vsakega posameznika, da bi doumel svojo "sveto zgodovino", svoje srečanje z Bogom. Na tak način je tudi opisana zgodovina v Svetem pismu in tako moramo tudi mi gledati na naše življenje. Če našo pozornost usmerimo predvsem na očiščenje srca, izpraševanje poteka na način, ki mu pravimo "posebni eksamen". O njem govori Janez Klimak: "Če kdo vidi, da ga obvladuje določena razvada, se mora oborožiti proti tej razvadi in se proti njej boriti bolj kakor proti vsem drugim... Če je ne premagamo, nam ne bo nič koristila zmaga nad ostalimi". To se sklada tudi s tem, kar je rekel sv. Tomaž Akvinski, da namreč vrline rastejo kakor prsti na rokah - če raste en prst, istočasno rastejo tudi ostali. Važno je le, da se rast ne prekine. In še moje mnenje: mislim, da sem se tudi sam v življenju preveč ustavljal pri preiskovanju in seciranju svojih grehov in napak, premalo pa sem upošteval Božje delovanje v svojem življenju. To se je poznalo pri pomanjkanju samospoštovanja in pri lastni samozavesti. Pomembneje je odkrivati Božje darove in navdihe in se mu zanje zahvaljevati ter se Bogu izročati, kakor je pomembno Bogu izročati tudi druge, ki smo jih srečali. Obenem je tudi pomembno, da se res zaustavimo pri težavi, ki nam povzroča največ preglavic, saj vidim, da se potem dejansko poboljšam tudi na drugih težavnih področij in celostno duhovno rastem. Tudi pri skupnem izpraševanju vesti bi morali biti pozorni na vse, kar je bilo povedano.

Raj na zemlji?

Nadaljujem z razmišljanji. Pri njih se opiram na italijanskega katoliškega publicista Vittoria Messorija. Tokrat sem nekako povzel in prevedel prvi del - do tistih številk na letalu, seveda s svojimi pripombami in opombami. Na koncu pa sem dodal še svoj zaključek. Tisti, ki so nekoč polagali svoje upe v politično akcijo ali v znanost kot racionalni projekt, ki naj bi spremenil svet, se sedaj obračajo drugam. Priča smo bili in smo še propadu velikih racionalističnih filozofij, kakor smo priča tudi splošni krizi nezaupanja v tehnologijo in znanost. Ljudje se sedaj spet zatekajo k svetemu in skrivnostnemu: obračajo se na vzhodno misel, alkimistične priročnike, astrologijo, magijo, okultizem... Zdi se, da je imel prav Chesterton, ko je trdil, da "kadar ljudje več ne verujejo v Boga, ni problem, da bi več ne verovali v nič, nasprotno, verujejo v vse". Opuščanje vere tako ne generira nevere, temveč nasprotno, vraževerje. Biblične zgodbe je človek opustil kot "pravljice za otroke", tako da namesto v Boga Stvarnika veruje v znanstvena dognanja, kjer preko "prvotne mineštre" (mineštra je jed, kamor zmečemo več vrst zelenjave, malo mesa in kako zelišče - meni zelo ljuba jed) in metanja kocke slučaja pridemo do Leonarda iz Vincija in Alberta Einsteina, seveda preko amebe, rib, dvoživk, opic... Človek je nehal poslušati duhovnike, ne zato, ker bi želel delati in se odločati po svoji pameti (tudi to, da ljudje več nočejo razmišljati in se odločati po svoji pameti je danes problem), temveč, da bi bil odvisen od napovedi in prerokb "ekspertov", novih duhovnikov, v primerjavi s katerimi so tisti stari tipični modeli tolerance in kompetence. Človek danes ne veruje več v raj v nebesih, ampak resno jemlje intelektualce in politike, ki mu obljubljajo raj že tu na zemlji, če se bo le izvedlo tiste reforme, ki jih zahtevajo. Ironizira, če nadaljujemo, nad "katoliškimi vražami" (saj veste - čaranje pri obredih), hkrati pa je raznim gurujem, vedeževalcem, magom, šarlatanom vsake vrste omogočil, da so dosegli tretji svetovni biznis po ekonomski moči (če upoštevamo, da sta na prvih dveh mestih droga in pornografija). Pokrščanska era nas je tako zopet privedla v predkrščansko ero, vključno z obskurnimi vražami. Zgodi se na primer, da na letalskih sedežih (letalo kot čudež sodobne tehnike - simbol napredka) ne najdemo tistih števil, ki že od nekdaj veljajo za nesrečna; s številke 12 preidemo na 14 in s številke 16 na 18. Človek vedno nekje išče svojo oporo, neko gotovost, varnost. Ker bi rad poznal svojo prihodnost, svojo "usodo", se tudi zateka k raznim vražam in šarlatanom - želi si gotovosti. Nasprotno pa se dogaja, da živimo ljudje v vse večji negotovosti, strahu in nezaupanju - pravzaprav stanje počasi že postaja kaotično. Od gotovosti in sreče, ki sta jo prinašali vera v posmrtno življenje in v Božjo previdnost, preidemo v pekel na zemlji, ne pa raj.

Kitara bo rešila svet?

Praznujemo že štirideseto obletnico neke revolucije, tiste iz leta 1968, ki je bolje poznana pod imenom »seksualne revolucije«. Kot je znano, se je tri leta pred tem končala Tudi neka druga »revolucija« - 2. vatikanski koncil. Ta je res odprl nove priložnosti in izzive, ki še zdaleč niso bili uresničeni, izkoriščeni ipd., ni pa se odrekel izročilu Cerkve in virom, iz katerih Cerkev črpa svojo moč, Božji besedi in zakramentom. Pri revoluciji iz leta '68 gre za filozofijo »seks, droga in rokenrol«, ki na vsak način želi ujeti našo pozornost. To počne z vsakovrstnim nastopaštvom, ki je pravzaprav neke vrste nasilje, tako da znani slogan, da naj se raje ljubimo kot pa vojskujemo deluje kot smešen paradoks, če namreč pogledamo, koliko mrtvih je ta ljubezen proizvedla s pomočjo splavov in AIDSA, se ji najbrž vse vojne skupaj ne morejo postaviti ob bok. Vprašanje, ki se mi pa tu postavlja je sledeče – ali je mogoče krščansko sporočilo vključiti v neko glasbo, ki je zgrajena na taki filozofiji? Ali ne gre pri ljubezni, ki jo oznanja Jezus Kristus za nekaj povsem drugega? Kitara je lahko čudovit inštrument in iz nje se da izvabiti zares lepe melodije, vendar pa je treba imeti tudi tu občutek in pravo mero. Naj bo zgolj spremljava navdihnjeni besedi, ki po mojem edina lahko spreobrne srca. Prav tako se mi zdi živo izkustvo važnejše od brenkanja »pocukranih« pesmic. Mladi se morajo srečati z vstalim Gospodom, tistih »odrešenikov«, ki slišijo na ime pop zvezdniki, didžeji, rock zvezdniki ipd. imajo na vsakem koraku dovolj in preveč. Tisti duhovniki, ki so kitaro uporabljali v smislu mitraljeza, niso bili uspešni. Nasprotno pa so bili zelo uspešni tisti, ki so mladim in drugim dali svetel zgled. Vem, da se marsikdo ne strinja z menoj. Tudi sam poslušam rock glasbo in še kaj drugega, vendar mi ta ni všeč, kadar ta povsem povozi oznanilo Božje besede, ki je lepa in nežna po svojem izvoru. Cerkev lahko veliko da svetu z vso lepoto, ki jo hrani v svojem izročilu in pričevanju svetnikov, kaj pa lahko da kitara? Po mojem lahko kitara veliko prispeva k oznanilu Cerkve, vendar se mora podrediti in vključiti v celostno oznanilo. Sam se zelo strinjam z Dostojevskim, ki je rekel, da bo lepota rešila svet, ne morem pa se strinjati s tistimi, ki mislijo, da bo kitara rešila svet (kitara je seveda metafora).

BLAGOSLOVLJEN, KI PRIHAJA...

Zanimivo prizorišče ta Jeruzalem... če zamižim, me misli popeljejo daleč v antiko, v teater v Epidavru (s ŠGV smo bili tam, zato mi predstavljanje ni težko). Vidim igralce, ki nastopajo... v maskah. Kako so spretni v igri, v kretnjah, v besedah... res obvladajo! Toda potem je igre konec in maske padejo. Igralci postanejo običajni ljudje s svojimi težavami. Gledalci poznajo samo njihove do potankosti osvojene vloge, takšnih, kakršni so ti igralci v resnici, pa ne poznajo. Zdaj se tudi sam preselim v Jeruzalem, postanem eden izmed učencev in spremljam Jezusa skozi vzklikajočo množico. Vzdušje je res veličastno. Vsi so končno spoznali, kdo je Jezus, vsi ga pozdravljajo in slavijo. Kako je lepo! Res so super ti ljudje! Toda moj Gospod ni vesel - nasprotno, ves zamišljen je, a meni to ni jasno, vsaj zaenkrat ne... Šele kasneje bom ugotovil, da gre le za predstavo, da to niso resnični obrazi Jeruzalemčanov. Šele kasneje bom videl, kakšno je njihovo srce. Za zdaj uživam v čudovitih trenutkih. Ne zavedam se, kako kmalu, prekmalu jih ne bo več. Ostal bo le bled, nostalgičen spomin na prečudovito slovesnost s prazničnim zelenjem in cvetjem, uglašenim petjem, navdušenim vzklikanjem... Še malo, pa te bom morda vsaj malo razumel, moj Gospod. Razumel bom tvoj zamišljeni obraz, tvoje tarnanje nad veličastnim mestom... Za zdaj še ne razumem, da ti ne gledaš le na zidove, ampak na vsebino. Ti ne gledaš na našo zunanjost, temveč vidiš v srce. Razumel bom, zakaj si želel biti direkten in odkrit do nas, tvojih učencev - vsaj upam, da bom razumel. Če ne drugega, se bom vprašal, kdaj in kolikokrat sem bil iskren in direkten pred tabo. Najbrž bom ugotovil, da sem velikokrat želel igrati neko vlogo, se trudil, resnično trudil, da bi jo posnel do potankosti, tako dobro, da bi mi drugi na koncu zaploskali. Toda vem, Gospod, pred teboj se ne morem skrivati. Na tvojem obrazu ni maske, tvoj obraz je resničen, še več, na njem se odseva resnica sama. Ko bi te le znal dovolj pozorno opazovati takrat v Jeruzalemu... Toda vem, da še ni prepozno! Ti si v vsakem od mojih bratov in sestra. Razumem, kaj si mi želel sporočiti: naj bom iskren do tebe, do sebe in do mojih bližnjih. Vabiš me, naj igram v življenju vlogo, ki si mi jo podelil ti, največji režiser. In ta vloga je, da sem to, kar sem.

ZAKRAMENTI IN NJIHOVA ZNAMENJA

Pred časom sem prevedel iz italijanščine ta zanimiv sestavek o zakramentih. Gre sicer za zelo kratko predstavitev le-teh, vendar je kar dobra. UVOD Eden največjih izzivov, če želimo komunicirati, je najti prave besede in najprimernejše kretnje, da bližnji razume to, kar mu želimo sporočiti, misel, ki jo želimo izraziti. Vse govorice, ki jih uporabljamo, so izpostavljene tveganju, da jih drugi slabo razumejo oz. da ne delujejo, ne povedo tega, kar dejansko želimo sporočiti. Vera tu ni izjema, tudi Božje razodetje, tudi sporočilo in slavljenje odrešenja so izpostavljeni temu tveganju, ki ga predstavljajo besede in kretnje telesa. Četudi lahko to tveganje zgleda kot neka prepreka, je to vseeno edini način na katerega lahko vera preide iz ograde abstraktnih in individualnih čustev ter tako postane izročilo, ki se lahko prenaša in deli med ljudmi zato, da postane konkretna in pomensko popolna. Vse od prvih dni je Cerkev želela in morala najti besede in dejanja, ki bi lahko »pomenila« tisto odrešenje, ki ga je Jezus iz Nazareta razkril in prikazal; besede in dejanja, ki bi dopustile predstavitev, dosegljivost in učinkovitost takšnega odrešenja tistim, ki so verjeli in bi tudi nadalje verjeli v samega Jezusa. POMEN IN IZVOR Beseda zakrament izhaja iz latinske besede sacramentum (javna zaobljuba), ki pa nadalje izhaja iz grške besede mysterion. Mysterion naj bi pomenilo »resnico, ki jo je težko doumeti« ali tudi »skriti vidik, ki se ga ne da takoj zaznati«, je neke vrste skrita in originalna »zaznava« stvari. Apostol Pavel v pismu Kološanom takole uporablja besedo: »Hočem, da bi potolaženi v svojih srcih in združeni v ljubezni, imeli vse bogastvo gotovosti v dojemanju in bi globoko spoznali Božjo skrivnost, Kristusa« (Kol 2,2). Pavel ne dvomi – pomen stvari in zgodovine, »mysterion« Boga je Jezus Kristus. Rimljani so pogosto zaničljivo govorili, da se kristjani zbirajo v katakombah, da obhajajo svoje »skrivnosti«, s tem so namigovali na nekaj sumljivega in nejasnega; v resnici pomeni dvoumje te besede, vsaj za kristjane, tisti pozitivni pomen te besede, ki ga izraža Pavel. KAJ PRAVI O ZAKRAMENTIH SVETO PISMO STARA ZAVEZA V vsej stari zavezi se zlahka odkrije znamenja, ki se, v povezavi s specifičnim kontekstom, navdajo s pomeni, posebnimi za Izrael. Značilen primer najdemo v knjigi preroka Ezekijela, ki takole pripoveduje o svojem videnju: »Veličastvo Izraelovega Boga se je iznad keruba, nad katerim je bilo, vzdignilo proti pragu hiše. Zaklical je možu v platnenem oblačilu, ki je imel pisarsko pripravo ob ledjih,GOSPOD mu je rekel: Pojdi po sredi mesta, po sredi Jeruzalema, in zaznamuj črko tav na čelo možem, ki vzdihujejo in žalujejo zavoljo vseh gnusob, ki se dogajajo v njegovi sredi. Drugim pa je rekel, tako da sem slišal: Pojdite za njim skozi mesto in pobijajte! Starce, mladeniče in mladenke, otroke in žene pobijte in pokončajte! Ne dotikajte pa se nikogar, ki ima na sebi tav! Začnite pri mojem svetišču! In začeli so pri možeh, starešinah, ki so stali pred hišo« (Ezk 9,3-6). Znamenje v obliki črke tav na čelu postane znamenje odrešenja, kot nekakšen predhodnik znamenja križa za kristjane. Posebej pa bi tu izpostavil dve znamenji, ki ju najdemo v Stari zavezi in ju lahko zaradi njunega močnega simboličnega pomena in obstojnosti v času resnično štejemo za neke vrste »zakramenta« odrešenja. Gre za obrezo (v Genezi) in zakon o soboti (v Eksodusu). OBREZA: » Bog je rekel Abrahamu: »Ti pa se drži moje zaveze, ti in tvoji potomci iz roda v rod! To je moja zaveza, ki se je držite, zaveza med menoj in vami ter tvojimi potomci za teboj: vsak moški pri vas naj bo obrezan! Obrežite si meso svojih prednjih kožic! To bodi znamenje med menoj in vami!« (1Mz 17,9-11). Fizično znamenje obreze je zagotovo nesporno znamenje pripadnosti narodu, potrditev zaveze z Bogom, zagotovilo zapuščine obljubljene dežele. ZAKON O SOBOTI: » GOSPOD je rekel Mojzesu: Govori Izraelovim sinovom in reci: »Glejte, da boste praznovali moje sobote; kajti to je znamenje med menoj in vami iz roda v rod, da se ve, da vas jaz, GOSPOD,posvečujem! Praznujte torej soboto, ker je za vas sveta! Kdor jo skruni, naj bo usmrčen; kdor koli opravlja ta dan kako delo, bodi iztrebljen iz srede svojega ljudstva! Izraelovi sinovi naj torej praznujejo soboto, naj se držijo počitka iz roda v rod kot večne zaveze« (2 Mz 31, 12-14. 16). Seveda pa spoštovanja sobotnega počitka ne smemo jemati samo kot običajen organizacijski zakon (bilo bi zares nezaslišano, da je usmrčen, kdor krši to pravilo!), to moramo jemati kot znak pripadnosti ljudstvu. Kršitev le-tega pa se izraža kot izdajstvo in oskrunjenje svete in nedotakljive resnice, ker ta ni določena od človeka, temveč od samega Boga. Obreza in zakon o soboti sta torej znamenji, eno fizično in drugo vedenjsko, ki naredita odnos med ljudmi in Bogom viden in učinkovit ter tako napovesta funkcijo zakramentov v Cerkvi. NOVA ZAVEZA »Jezus je odgovoril in mu rekel: -Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.- Nikodem mu je dejal: -Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?- Jezus mu je odgovoril:- Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo« (Jn 3,3-6). Iz tega čudnega dialoga med Jezusom in Nikodemom vidimo, kako je moralo biti za prve Kristjane težko najti način, kako napraviti Kristusovo odrešenje vidno, razumljivo in primerno za slavljenje. Treba je bilo najti »znamenja«, ki bi uprizarjala Njega, ki so ga mnogi imeli za mrtvega in le redko kdo za vstalega. »Znamenja«, ki bi razložila pomen skrivnostnih izrazov kot npr.:˝ roditi se iz vode in Sv.Duha ˝. Ker je torej bilo treba najti besede in znamenja, ki bi dovoljevale, da bi bilo odrešenje prisotno, dostopno in učinkovito tistim, ki so verovali v Jezusa samega, so kristjani poskušali povzeti, skoraj pripovedovalno, Jezusove besede in dejanja. Bili so namreč prepričani, da bo njegova skrivnostna prisotnost še naprej tako učinkovita kot takrat, ko je bil Jezus dejansko prisoten med njimi, vsakokrat, ko bi se srečala s pravo vero vernikov. V Apostolskih delih najdemo pričevanja o teh znamenjih: »Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje« (Apd 2, 46-47). »Ko pa so možje in žene začeli verjeti Filipu, ki jim je oznanjal evangelij o Božjem kraljestvu in o imenu Jezusa Kristusa, so se dajali krstiti. Tudi sam Simon je sprejel vero; dal se je krstiti in se oklenil Filipa. Gledal je znamenja in strmel nad velikimi čudeži, ki so se dogajali« (Apd 8, 12-13). »Tedaj sta nanje polagala roke in prejemali so Svetega Duha« (Apd 8, 17). Tako so se v prvih stoletjih udejanjili »zakramenti«, besede in dejanja, ki »pomenijo« prisotnost in delovanje Jezusa, v raznih življenjskih situacijah, izbirah in čustvih človeka (ljubezni; bolečini; volji po novem začetku) te pretvorijo v izbiro vere in trenutke odrešenja. To pa človeku dopušča, da svoje razmerje z Bogom živi v polnosti. Prepričanje, da je Jezus vstal in nadaljeval s skrivnostnim delovanjem med njimi, je prve kristjane prignalo k temu, da so našli način, s katerim so predstavili in naredili primerno za slavljenje to prisotnost. Tako so tudi preizkušali odrešenje, ki je iz tega izhajalo. NAUK CERKVE Sprejetje med kristjane – sprejemali so tiste, ki so oznanjali svojo vero v Jezusa – se je zgodilo na dva načina, ki sta učinkovito izražala ta vstop v Jezusovo novo življenje. To sta bila Krst in Potrditev (Birma). Ta dva zakramenta izražata in uresničujeta začetek krščanskega življenja – z različnimi odtenki, ki so posledica različnih starosti v katerih se ju obhaja. Oba predstavljata delovanje Svetega Duha, ki življenje vernika vpelje v Božje življenje in kristjana obvezujeta k oznanjanju te nove resnice. Poleg tega je Cerkev vse od začetka v besedah Jezusa pri zadnji večerji videla način, s katerim bi On lahko bil prisoten med verniki vse čase: » Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel: -Vzemite, jejte, to je moje telo (…) To delajte v moj spomin« (Mt 26, 26). »In glejte jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28, 20). Izhajajoč iz teh besed, se je krščanska skupnost shajala, da je obhajala spomin zadnje večerje. Med seboj so si razdeljevali kruh in vino Evharistije prepričani, da obujajo spomin na tisto, kar se je že zgodilo in, da v resnici obujajo Jezusovo prisotnost med njimi. Poleg poglavitnih zakramentov iz krščanskih začetkov, obhaja katoliška vera še ostale, ki vključujejo celoten vernikov obstoj in izražajo duhovno odrešenje, glede na razne življenjske situacije. Sprava dopušča, da se ponovno vrnemo na pravo pot, s katere nas je na nek način odvrnil greh. Dopušča nam spravo z Bogom in bližnjimi. V Zakonu se ljubezen med ženo in možem ter njuna odločitev trajne zvestobe enega do drugega spremenita v Jezusovo znamenje ljubezni do svoje Cerkve. Mašniško posvečenje je zakrament, ki obhaja dar Svetega Duha tistega, ki se odloči, da bo svoje življenje posvečal služenju Evangeliju. Bolniško maziljenje da odrešenje – nov pomen bolezni in bolečini ter tako tudi to slabost življenja spreminja – je namreč zakrament »ozdravitve«, še posebej zato, ker pomaga premagati skrbi, dvome in rane, ki jih povzročijo težke bolezni. Konec koncev se ima tudi Cerkev sama za zakrament, vidno znamenje Božje navzočnosti v svetu: »Cerkev je v Kristusu na nek način zakrament, torej znamenje in simbol intimne zaveze med Bogom in skupnostjo celotnega človeštva« (C 1) in smatra zakramente kot pomembne trenutke duhovne rasti: »Zakramenti so namenjeni posvečevanju ljudi, udejanjanju Kristusovega telesa in, končno, slavljenju Boga, saj imajo znamenja tudi pedagoški namen. Ne le, da vero podpirajo, ampak jo z besedami, slavilnimi elementi hranijo, krepijo in izražajo; zato se imenujejo zakramenti vere (B 59). TEOLOŠKO RAZMIŠLJANJE Teološko razmišljanje glede zakramentov je zelo obsežno in kompleksno. Eden temeljnih razmislekov je analiza Sv.Tomaža Akvinskega (1221–1274), ki najde v zakramentih tri sestavne razsežnosti: odrešenje, spomin in upanje. Te tri razsežnosti so prisotne v dejanjih odrešenja, ki jih je napravil Kristus in se še naprej udejanjajo v času: »V zakramentih so Kristusova dejanja odrešenja ponovno predstavljena. V teh dejanjih deluje sam Bog; ta zato niso minljiva, kot so človeška. Minljiva sta le zunanji in zgodovinski vidik, notranji element je močnejši od časa in zato ostane (…) V zakramentih se tako udejanji samo Božje odrešenje, ki se je preneslo v Kristusovo delovanje v Palestini« (Odo Casel). Seveda pa teologija poudarja, da to odrešenje ne poteče na avtomatski način – kot neke vrste magija, zaradi tega, ker se dela določene kretnje ali izgovarja formule, temveč se zgodi le tedaj, ko se ta priložnost sreča z vero in trudom tistega, ki to odrešenje slavi. Tudi dejanja Jezusa iz Nazareta niso imela enakega učinka na vse, ki so jih videli, ampak le na tiste, ki so se jim osebno prepustili tako, da so verovali vanj. Današnja teologija govori o Jezusu kot – »prvovrstnem zakramentu« in o Cerkvi, kot »temeljnem zakramentu«, ki se konkretno udejstvujeta v življenju sedmih zakramentov. Obhajanje zakramentov izraža povezavo med tem, kar se je že zgodilo (Jezusov prihod, njegova smrt in njegovo vstajenje) in tem, kar se še ni zgodilo (končno odrešenje, zmaga nad časom, zlim in smrtjo). Kristjan je med tema dvema poloma in pomembno je, da se poveže z obema; prvi je vzrok in vsebina njegove vere, drugi pa vzrok njegovega upanja. PODOBNOSTI ISLAM Praktično nemogoče je v ostalih religijah najti enak koncept zakramenta, kot ga najdemo v katoliški veri. Lahko najdemo mnogo obredov, ki so vezani na odrešenje, te pa se jemlje kot človekove kretnje, dejanja kulta, namenjena božanstvu oz., v nekaterih primerih lahko najdemo dejanja božanstva namenjena človeku, nikoli pa se ne sreča zakramentalne strukture nekega dejanja, ki je istočasno Božje in človeške narave in se mora tej posebni strukturi zahvaliti za svojo učinkovitost. V Islamu npr. so dolžnosti kulta jasno izražene, poznamo jih pet: § Sahada ali dolžnost vere (»Alah je edini Bog in Mohamed je njegov prerok«); § Salat tj. molitev petkrat dnevno in petkova molitev v mošeji, moliti pa je treba v smeri Meke; § Zakat ali namenskost dobrin v dobrodelne namene; § Sawm oz. post v mesecu ramadanu; § Hadž, romanje v Meko. To je pet stebrov (arkan) Islama, glavna pot, ki jo mora vsak musliman prehoditi, če hoče upati v odrešenje, odrešenja pa se ne doseže preko obhajanja teh petih stebrov, odrešenje je nagrada, ki jo Alah nakloni tistemu, ki mu je bil zvest. V Islamu so tudi figure, ki spominjajo na duhovnika, v resnici pa niti muezin niti imam niti khatib ne predstavljajo nikakršnega duhovniškega izgleda. POGLED V ZGODOVINOPISJE Prvi krščanski pisatelj, ki je uporabil termin zakrament in tako odprl zgodovino teme je bil Tertulijan (160-220), ki besedo uporabi za opis obredov krsta in evharistije. V tretjem in četrtem stoletju se pojavi potreba po vzpostavitvi povezave med vidno in nevidno razsežnostjo – razvije jo Sv. Avguštin (354-430), ki, potem ko pove klasično definicijo znamenja (»Znamenje je tista stvar, ki nam, poleg podobe, ki jo povzroči v čutih, v mislih predstavi neko drugo stvar, ki je drugačna od te.«), prizna, da se zakramenti imenujejo znamenja tedaj, kadar se nanašajo na Božje resnice. Izidor Seviljski (560-636) v šestem stoletju ponovno prevzame skrivnostno razsežnost, ki je ostala nekoliko v ozadju: »… pod tančico vidnih stvari pa Božja moč odrešenje udejstvuje na skrivnosten način«. Berengarij iz Toursa (1008-1088) polemično govori o zakramentu evharistije, saj sta po njegovem resnica in simbolizem nekaj različnega in ju ni mogoče povezovati: »kar je resnično ni simbolično«; znamenje je torej navadna funkcija, ki nima nikakršne povezave z resnico. Reakcija tedanje teologije je bila ta, da so želeli dokazati ravno nasprotno, tako da so obred okitili z umetnim in pretiranim simbolizmom. Hugo od Svetega Viktorja (1096-1141) in Peter Lombardski predstavljata refleksijo koncepta zakramenta, ki ga je gojila sholastična teologija: prvi od njiju je najbolj zaskrbljen glede pastoralne razsežnosti (vtis na vernike) teme, drugi pa bolj poudarja filozofske in teološke vidike. Za Huga od Svetega Viktorja so zakramenti kot zdravila za človeka, ki greši in, če le-ta uporablja zakramente, lahko doseže odrešenje in pravilno ravna v odnosu do Boga; Peter Lombardski pa iznajde posebno definicijo zakramenta in ga loči od ostalih obredov: znamenje in vzrok, ki nas na edinstven način napoti k pomenski in vzročni resnici. Florentinski koncil (1439) naredi napotke tudi na pastoralni ravni in definira, da je pravih zakramentov sedem. Tridentinski koncil (1545-1563) vsebini florentinskega ne doda veliko, trdo pa ukrepa proti reformaciji (Luter), ki priznava odrešenje le v povezavi z vero (sola fide) in tako pomensko osiromaši celoten sistem zakramentov. Najsodobnejša refleksija na temo zakramentov je ponovno uporabila koncept simbolizma in upoštevala, da to ni le intelektualna igra, ampak tudi razsežnost življenja. Ponovno vzpostavljena pozornost za liturgijo na 2. Vatikanskem koncilu (1962-1965) je dopustila novo in natančno premlevanje zakramentov, slavljenje katerih je postalo še bolj razumljivo, saj so obredi sedaj v modernih jezikih in ne le v latinščini. EX OPERE OPERANTIS ALI EX OPERE OPERATO? V teku zgodovine zakramentov sta se pojavili in se stalno srečevali dve dimenziji, ki sta v resnici hkrati prisotni in se dopolnjujeta: tista, ki poudarja odrešilni učinek zakramenta, ne glede na vero in trud tistega, ki zakrament prejme (t.i. učinkovitost »Ex opere operato« = glede na dejanje, ki se je zgodilo) in tista, ki poudarja nepogrešljivost vere in truda, brez katerih bi zakrament ne imel nikakršnega pomena in učinkovitosti (t.i. učinkovitost »Ex opere operantis« = glede na lastno delovanje). S potenciranjem prve razsežnosti je prišlo do tega, da imamo zakrament skoraj za neke vrste magijo, s potenciranjem druge razsežnosti pa je zakrament izgubil vsakršno transcendentalno vrednost. V resnici ni mogoče niti zakramentov utesniti v vero niti vere v zakramente. PREVOD IZ: Več avtorjev, La parola chiave, Edizioni Dehoniane Bologna, Bologna 2000.