Vera je zaščita proti mladostnim težavam

Dvajset let preučevanj po številnih raziskovalnih centrih v ZDA in Evropi so prinesle nekaj, kar počasi zavzema okvire gotovosti: mladi in mladi odrasli, ki so verni in se redno in iz notranjega nagiba udeležujejo religioznih dogodkov, so zelo zaščiteni pred mnogimi tveganji, zlasti pred tistim, da bi zapadli v drogo, postali odvisni od alkohola ali sužnji tobaka. To so potrdilo poročilo 'Buffering effect of religiosity for adolescent substance use', ki ga je objavil Albert Einstein College of Medicine univerze Jeshiva iz New Yorka. Vera namreč pomaga pri blaženju (kar pomeni bufferingeffect) neljubih in bolečih dogodkov življenja, ki mlade močno prizadenejo in jih lahko privedejo do tega, da se po pomoč zatečejo k umetnim 'rajem'.

»Moja mama je umrla, moj oče je brezposeln, na koga naj se obrnem? S svojimi sošolci sem že začel kaditi marihuano. Potem pa sem spoznal starejšega duhovnika, črnca kot sem jaz sam, ki me je spet pripeljal pod okrilje župnije ob nedeljah,« pripoveduje ameriški srednješolec, potem ko je že izpolnil anketo.

Vas zanimajo rezultati? Pri tistih, ki se udeležujejo verskih dogodkov, so zaznali 25 odstotni padec smrtnosti zaradi stresa, ki so ga sprožili pri mladih neljubi življenjski dogodki in adolescenčna kriza. Tistemu, ki gre vsaj enkrat tedensko v cerkev, se življenjska doba podaljša za kar sedem let glede na ostale ljudi.

Kako pa je z vernimi odraslimi? Tudi pri njih je mogoče zaznati buffering effect, vendar so pri njih stresni vzroki predvsem finančne narave. Vernost ima pozitiven učinek na invalidne osebe, na obolele za rakom, na tiste, ki so izgubili samozaupanje in samonadzor, ki imajo znake depresije, celo na dementne. Iz istih vzrokov se ponekod zmanjšuje število ločitev zakona. Vera namreč spodbuja dobro počutje v zakonu in pomaga premagovati krize, kadar mož in žena skupaj molita.

Toda, kaj je tisti odločilni vzrok, ki so ga skušali najti ameriški znanstveniki? Cantelmi, velik italijanski psiholog, meni, da »osrednji vzrok za psiho-fizično zdravje je upanje. Pomanjkanje upanja in to, da ne pustimo, da bi nam drugi pomagali, je povezano s samomorom, manjšo odpornostjo za bolezni, povečanjem smrtnosti«. Vera obrne obup v upanje in zapuščenost v gotovost, da nam bo nekdo pomagal.

Luigi Dell'Aglio, Fede, argine contro il disagio giovanile, Avvenire, 25.6.2009.

Kaj se bojiš?

Kako zelo je prisoten strah v človeku. Gre za neko čustvo tako zelo lastno človeškemu bitju. Gre za nekaj, kar nam zavira eno od temeljnih človeških kreposti, srčnost, je pa tudi zelo močno povezano z vero.

Tej se je danes že marsikdo odpovedal, misleč da je tako močan, da bo že sam 'zvozil' preko morja življenja. Dejansko to ni težko, kadar je to morje mirno, kadar je dovolj že lahno, 'turistično' veslanje. Težave pa nastopijo ob viharju, ki se nemalokrat pojavi kar od nekod.

V viharnih nočeh se šele zavemo svoje majhnosti. Podali smo se s čolnom na morje, prepričani vase, naenkrat pa vidimo, da smo sami preslabotni, da smo v nevarnosti, da naš čoln potone. Zdi se, da so se prav vse zle sile tega sveta zgrnile na nas in da se neusmiljeno zaletavajo v naš čoln. Sami se tem silam ne moremo upreti.

Marsikdo od kristjanov se v težavah obrne na Boga, a se prevečkrat zdi, da Bog ne pomaga, da ne priskoči na pomoč. Toda Bog ne more priskočiti na pomoč, če v nas ne najde predpostavke zanjo, če ne najde sidrišča - vere.

Bogu se moramo odpreti, a odpre nas lahko samo vera. Ta je tista trdna skala, v katero se valovi lahko zaganjajo kolikor hočejo, a je ne zganejo z mesta. Želim povedati, da ta ne sme biti samo zadnji izhod v sili. Vera mora biti nekaj vsakdanjega, biti mora naš vsakdanji kruh.

Šele tako, da se vsak dan trudimo gojiti prijateljstvo z Bogom, nam bo Bog lahko pomagal. Toda Bog ne želi pomagati le nam, ampak vsem ljudem! Zato ponesimo oznanilo o veličastvu in oblasti vstalega Kristusa vsem, pričujmo zanj!

Sveto Rešnje telo

V četrtek smo praznovali zapovedani praznik sv. Rešnjega Telesa in Krvi. Ker sem imel še zadnje izpite, se nisem oglašal na blogu, zato pa danes objavljam del papeževe pridige, ki se mi zdi najbolj aktualen.

"Vera v sveto Rešnje Telo ni nekaj samo po sebi umevnega! Danes obstaja nevarnost potuhnjene sekularizacije tudi znotraj Cerkve, ki se lahko odraža v evharističnem bogočastju, ki je le formalno in prazno, v bogoslužjih, kjer ni tistega sodelovanja srca, ki se odraža češčenju in spoštovanju do bogoslužja. Vedno je zelo močna skušnjava, da bi molitev zreducirali na površne in z naglico zaznamovane trenutke, tako da nas premagajo aktivizem in zemeljske skrbi. Pri molitvi Oče naš izrečemo prošnjo: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«, pri tem pa seveda pomislimo na vsakdanji kruh za nas in vse ljudi. Vendar pa je ta prošnja globlja. Grška beseda epioúsios, ki jo prevajamo kot vsakdanji, se lahko nanaša tudi na »nad-bistven«, na kruh »prihodnjega sveta«. Nekateri cerkveni očetje so v teh besedah videli nanašanje na Evharistijo, na kruh večnega življenja, novega sveta, ki nam je dan že danes pri sveti maši, da bi že od sedaj v nas začel rasti prihodnji svet. Z Evharistijo torej nebesa pridejo na zemljo, božji jutri se spusti v sedanjost in čas je kot obdan z božjo večnostjo."

O pravem moškem

Wolverine iz filma »Možje X na začetku: Wolverine«, Avstralec Hugh Jackman, je pred dobrim mesecem dni za italijansko modno revijo povedal nekaj svojih opažanj, ki so zelo zanimiva. Med drugim je povedal nekaj zanimivega o tem, kako si moški izbirajo danes sopotnice: »Danes je sporočilo naslednje: vzemi si žensko, ki jo želiš. Kakor da bi hodil po nakupovalnem centru z listkom s seznamom nakupov. Veliki joški, ok. Dobra rit, ok. Ne teži – perfektna. Vprašanje, ki bi si ga pa morali zastaviti, ni »kaj želim?«, ampak »kaj ji imam ponuditi?«.

Hugh Jackman je srečno poročen in pravi, da je njegova poroka največja dogodivščina njegovega življenja, boljša od katere koli stripovske zgodbe.

Obregne pa se tudi ob moške današnjega časa: »Žal so moški izgubili zavest o svojem poslanstvu. Se depilirajo, na polički v kopalnici pa imajo več krem kot jih imajo ženske. So plašni, pogosto jočejo…«. »Morate sicer razumeti, da sem doma iz Avstralije, kjer se moški pozdravljajo tako, da povišajo glas, seveda se tudi sam kdaj raznežim, vendar pa mi je današnji koncept moškosti popolnoma tuj.« »Nekoč je bilo upodabljanje moškosti povsem drugačno – v slikarstvu in kiparstvu so bili moški veliki in mišičast, z velikimi trebuhi, da bi se lahko iz srca smejali. Njihova zunanjost je kazala na notranjo trdnost. Danes na naslovnicah modnih revij najdemo same anoreksične, blede moške, ozke v pleča. Zdi se, kot bi bili vedno zaprti, kadar pa govorijo, se zdi, da vreščijo. Gre za zunanji znak njihove šibkosti, poženščili so se.«

Gre resnično za zanimiva razmišljanja o vidikih, ki se jih danes morda premalo zavedamo oz. jih premalo poudarjamo. Moški je izgubil svojo istovetnost, kakor jo je tudi ženska. Prihaja do zamenjave vlog. Morda je v tem primeru tradicija oz. tradicionalno pojmovanje odnosa med moškim in žensko ter njune istovetnosti spet postalo nekaj aktualnega. Morda je prav to potrebno, da tudi družina spet pridobi na vrednosti svoje neodtujljive vloge. Povejte, kaj mislite vi.

Sveti Duh, ki preseneča tudi najvišje

Zanimiva stvar se je zgodila včeraj v Rimu, o kateri seveda v Italiji poročajo - pri nas bo najbrž šla mimo, kot da se ne bi zgodila, zato pa jo tu moram objaviti. V prevodu povzemam komentar novinarke časnika Avvenire.

Vsak, ki se vsaj malo srečuje z otroki ali z njihovo vzgojo ve, kako so najmlajši neposredni in presenetljivi v svojih vprašanjih. Tej izkušnji se ni izognil niti papež včeraj zjutraj, ko ga je obiskalo sedem tisoč otrok, eden pa mu je zastavil vprašanje: "Ali si kdaj pomislil na to, da boš nekoč postal papež?" In papež: "Česa takega si en bi nikoli mogel predstavljati. Še vedno težko razumem, kako da je Gospod pomislil prav name, prav mene namenil za to službo, a to sprejemam iz njegovih rok, čeprav je to stvar, ki zelo presega moje moči. Toda Gospod mi pomaga".

Potem se papež preseli v svoje otroštvo, v tisti vojno Nemčijo: "Bil sem precej naiven mladenič v majhnem kraju." Vendar pa je mali sogovornik postavil papežu globoko vprašanje, najbrž si ni niti predstavljal, kaj je v njem to vprašanje sprožilo. Papežev odgovor kaže na veliko verjetnost, da se Petrov naslednik že od dneva svoje izvolitve sprašuje, kako da je Bog prav njega izbral, da se zaveda svoje majhnosti in veličine in skrivnosti Božjega načrta.

Mogoče bo ta drža koga presenetila - kako je mogoče, da si papež zastavlja taka vprašanja, kako da papež zaznava, da ta naloga presega njegove moči, kako da se sprašuje, zakaj je bil prav on določen za to službo? Težko si je misliti in predstavljati, da bi si drugi poglavarji držav, direktorji multinacionalk zastavljali takšna vprašanja. Tisti, ki so na oblasti, ponavadi nimajo takšnih pomislekov. Če pa bi jih že kdo vprašal in bi bili iskreni, bi mu odgovorili: "Tu sem, ker sem najboljši, najpametnejši, najbolj iznajdljiv, najbolj zvit, tu em zaradi svojih zaslug, in zaradi odločitve, s katero sem zgradil svoj osebni projekt". Tisti, ki sedi na papeškem prestolu, pa razmišlja v povsem drugačni perspektivi.

Papež enostavno pravi, da si tega sedeža ni izbral sam, ampak ga je tja pripeljal nekdo drug. Kristjan ve, da ima za vsakega posameznika Bog svoj skrivnosten in čudovit načrt, ki se danes lahko zdi nekaj nerazumljivega v času, v katerem je svoboda le zadovoljevanje lastnih potreb in teženj in izpolnjevanje modnih trendov.

Za kristjana pa je svoboda v nekem "da", konec koncev, v neki poslušnosti. Ta beseda pa že mnogo let ni več všečna, je zastarela, neizgovorljiva, prepovedana. To je vendar absurd - svojo usodo si vendar oblikujemo sami! Bog pa, četudi že obstaja, pa z našim življenjem nima prav nič, vsaj ne s tistim vsakdanjim. "Še vedno težko razumem, kako da je Gospod pomislil prav name ...". V Rimu se je zgodil majhen, škandalozen, dialog med otrokom in kristjanom.

Marina Corradi, Piccolo scandaloso dialogo tra un bambino e il Papa, Avvenire, 1.6.2009