Kristus, kralj ljubezni, miru in resnice

Prva pridiga na župniji pri nedeljski maši:

Prišli smo do konca tega cerkvenega leta. To se ne sklada tudi s koncem koledarskega leta, zato se pojavi vprašanje, katero je pravo? Obe leti sta pravi, ker obravnavata različna časa. Koledarsko leto obravnava zgodovinski čas, človeško zgodovino, cerkveno leto pa govori o milostnem času, o t.i. zgodovini odrešenja. Odrešenje je k nam prišlo po Jezusu Kristusu, Božjem Sinu, zato je bogoslužno leto tesno povezano z dogodki okoli njega. Najprej je tako advent - čas pričakovanja Odrešenika, ki se konča z njegovim rojstvom, potem spremljamo Jezusovo življenje, zlasti njegovo delovanje v odrasli dobi, nekako v zadnjih treh letih njegovega življenja, nato spremljamo njegovo trpljenje, smrt in vstajenje, kar je vrhunec zgodovine odrešenja, zato se je nanje treba tudi pred tem, v postu, primerno pripraviti. Vse skupaj se nadaljuje s prikazovanji po vstajenju, vnebohodom in prihodom Svetega Duha. Po tem dogodku spremljamo čas Cerkve, v kateri, čeprav je tudi grešna, deluje Sveti Duh in jo vodi. Ob koncu liturgičnega leta pa nas bogoslužje spominja, da bo nekoč tudi konec tega zemeljskega, zgodovinskega časa. Takrat bo resnično nastopil in zakraljeval Kristus, ki sedaj kraljuje v nebesih in deluje, kot smo dejali, po Svetem Duhu. To bo obenem tudi dopolnitev časov in poveličanje vsega v Kristusu.

Kristus torej je kralj, ima svoje kraljestvo in kraljuje, vendar pa velja razmisliti, kakšen kralj je. Evangelij nam je pri tem razmišljanju lahko v veliko pomoč, ko nam predstavi soočenje predstavnikov dveh oblasti. Na eni strani je Pilat kot predstavnik mogočnega rimskega cesarstva, ki je obvladovalo večino tedaj znanega sveta, na drugi strani pa je Jezus, predstavnik nekega drugega kraljestva, ki ni od tega sveta. Razlika je vidna že na prvi pogled – rimski oblastnik sedi na prestolu, oblečen je v draga oblačila, odišavljen, pomaziljen, poln zlatega nakita in dragih kamnov. Zelo je bogat, slaven in vpliven, poveljuje vojski in razpolaga z določenim ozemljem. Na drugi strani pa je samo človek, vsaj kolikor vidi Pilat in bo kasneje tako tudi naznanil, rekoč: »Glejte, človek«. Ta človek nima svojega doma, ampak tava naokrog, nima denarja in drugega bogastva, njegova oblačila so umazana, raztrgana, prašna, oguljena in ponošena. Ni odišavljen in njegova glava ni maziljena z dragocenim oljem. Ne poveljuje nobeni vojski, kajti še njegovi učenci, ki so že do pred kratkim bili pred njim, so se od strahu razbežali, prav tako tudi ni vladar nobenega ozemlja. Prav nebogljeno deluje pred predstavnikom mogočnega imperija. Jezus pravzaprav nima več oblasti niti nad svojim življenjem, ampak je prepuščen na milost in nemilost drugim, kakor jagnje krdelu volkov.

Da pa bi res lahko videli pravo razliko med oblastnikoma, velja sedaj pogledati še druge značilnosti zemeljskih vladarjev, katere v evangeliju predstavlja Pilat. Danes bi jim namesto kralji in kraljice, cesarji in cesarice rekli predsedniki, generali, diktatorji… Še vedno pa imajo prav takšne značilnosti, kakršne so imeli vladarji izpred dva tisoč let, prav tako pa ima Jezus še vedno iste značilnosti kot tedaj.

Če so zemeljski vladarji vzvišeni, je Jezus izmed vseh najbolj ponižen - učencem umiva noge, nase sprejema trpljenje in bolečine, sebe za grehe vsega človeštva daruje v smrt. Vladarji vladajo z oblastjo in krutostjo, on pa vlada z ljubeznijo. Vladarji grešnike kaznujejo, Jezus grešnikom ljubeznivo odpušča. Če okrutni oblastniki ljudem zadajajo rane, jih Jezus ozdravlja in celi. Če vladarji ljudi med seboj razdvajajo in ločujejo, jih Jezus združuje. Če vladarji ljudi zapirajo, jih Jezus notranje osvobaja. Če vladarji ljudem jemljejo sredstva za preživetje, tako da nimajo kaj jesti, Jezus ljudi nasičuje s kruhom življenja. Če vladarji za dosego svojih ciljev žrtvujejo ljudi, Jezus za dosego svojega cilja, da nas reši greha in večne smrti, ne žrtvuje drugih, temveč samega sebe. Če zemeljski vladarji ljudem jemljejo domove, jim Jezus zagotavlja večni dom v nebesih. Če vladarji prinašajo vojno, Jezus prinaša notranji mir. In nazadnje - če zemeljski vladarji pričujejo za laž, navidezno resnico, popačenost, nejasnost, Jezus pričuje za resnico.

Jezusa namreč ni strah za svojo oblast in svoje kraljestvo. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta, je večno in on bo večno kraljeval, nihče ga več ne more vreči z oblasti. Zemeljski oblastniki pa so vedno v strahu, da jih bo kdo vrgel s prestola in se polastil vsega, kar imajo. Jezus je že dal vse, kar je na zemlji imel – za nas je dal svoje življenje, zdaj ko je v nebesih pa nam daje svojo ljubezen po Svetem Duhu, da bi tudi mi okrog oznanjali njegovo kraljestvo ljubezni, miru in resnice. Želi, da se glas o njegovem čudovitem kraljevanju širi po vsej zemlji. Vse nas želi pripeljati v večno veselje, radost in srečo.

Zato naj bosta na koncu vprašanji, dragi bratje in sestre. Kateremu vladarju želimo biti podobni mi? Smo pripravljeni v našem življenju oznanjati Kristusa kralja in njegovo kraljestvo?

Kam gre krščanska glasba?

V tedniku Avvenire sem zasledil zanimiv intervju s še bolj zanimivo osebnostjo - Enniem Morriconejem, slavnim filmskim komponistom. Za nas je najbolj zanimiv odgovor na vprašanje o pomembnosti cerkvene glasbe zanj.

"Zgodovina glasbe izhaja iz bogoslužnega izkustva, opera je npr. izšla iz svete maše kot svete uprizoritve. Pomislimo na velike renesančne mojstre ali na Girolama Frescobaldija. Vse je izšlo iz cerkvene glasbe in gregorijanskega korala. Cerkev pa je po 2. vatikanskem koncilu začela izgubljati vso neizmerno izročilo gregorijanskega petja. Dogaja se to, kar se je že pred tridentinskim koncilom, ko so se začeli posvetni elementi mešati s svetimi melodijami. Benedikt XVI. ima prav, ko kliče k večji pozornosti in pazljivosti glede cerkvene glasbe. Danes smo po cerkvah priče neki zmešnjavi, kjer se s kitarami igra kavbojska glasba na besedila kot je recimo besedilo Zdrave Marije..."

Zanimivo besedilo za razmišljanje o cerkveni glasbi. Naj služi kot kost za glodanje, kot spodbuda, zlasti zato, ker prihaja iz ust tako velikega glasbenika. Sam sicer pravi, da posluša poleg klasične glasbe tudi druge zvrsti kot sta rock in druge sodobne oblike glasbe, če je res dobro narejena.Dobro glasbo tudi pohvali.

Branje mi ne diši...

Človek nekako kar ne ve, kaj naj bi rekel, ko se znajde pred stvarjo, ki je ne razume, je pravzaprav ne more razumeti, pa čeprav sem sam prepričan, da se v življenju dosti stvari ne more razumeti in tudi ni nujno, da moramo razumeti vse stvari. Nekatere pač enostavno so. In pika.

Pa vendar bi rad napisal, da sam ne razumem, zakaj današnji mladi ne berejo tako in niti ne toliko, kot sem sam bral v mladosti, a sem zase danes prepričan, da bi lahko takrat prebral še več knjig. In jih nisem malo, verjemite, kot sem tudi eden tistih srečnežev, ki si še danes privoščijo razkošje, kar vsekakor še vedno je branje knjig. Še posebno takrat, ko lahko sam izbiraš, kaj boš prebral in česa ne. Že v osnovni šoli sem prebral toliko knjig, da sem že z nejevoljo kasneje bral knjige, ki so mi jih naročili, rekli smo jim preprosto: šolsko čtivo. Z nejevoljo zato, ker nekaterih pač nisem maral, pisateljev seveda in tudi slogov ne. Da to lahko rečeš, moraš prebrati precej knjig. A ni rečeno, da imaš kot najstnik prav, ko oporekaš profesorju, ki ti naloži branje, ki ti enostavno “ne diši”. Meni ni bil realizem nikdar všeč, ne slovenski in ne svetovni, Francozi še posebej ne, dolgovezni so se mi zdeli, skratka: niso mi bili všeč.

Odveč je seveda podatek, da mi je pokojni dr. Anton Požar, ko je ugotovil, kako ne maram realistov, v enem letniku naložil dvajset knjig za obvezno branje. Ja, dvajset. In vsi so bili realisti. In je nato dodal še štiri knjige z besedami: “Te pa ti bodo gotovo všeč”! Bili so štirje romani slovitega Fjodora, ki ga širše občinstvo pozna tudi kot Dostojevskega, tisti pa, ki nam je zlezel dobesedno pod kožo, ga imenujemo kar Fjodor. Včasih dodamo zravem še Mihajlovič, Fjodor Mihajlovič. In bi rad tu dodal pripombo, da branje Dostojevskega ni vedno užitek, vsaj meni ni bilo in ni vedno užitek, pa naj gre za knjigo Bratje Karamazovi ali za njegove Zapiske iz podpodja, ki jih občasno vzamem v roke in grem še enkrat skozi njegovo gosto pisavo.

Če slučajno knjige Zapiski iz mrtvega doma še niste brali, vam jih priporočam, kot vedno priporočam vse, kar je Fjodor napisal, a knjiga, ki je bila našemu ljubemu dr. Požarju najbolj všeč od tega velikega ruskega pisatelja beloruskega porekla, je gotovo bila Zločin in kazen. In še danes se sam pri sebi smejem, ko se spominjam prijatelja, ki jo je moral za kazen prebrati še enkrat, ker ga je pokojni dr. Požar pri izpraševanju “našel na bosi nogi”, kot smo rekli nemi sceni, ki smo ji bili priče, ko nekdo med izpraševanjem ni znal. Moj prijatelj ni maral knjig, danes je izjemno uspešen, a knjig ni maral ne takrat in ne pozneje, še danes jih nima rad, prizna pa, da je dr. Požarju hvaležen, ker je moral prebrati njegovo delo Zločin in kazen. Tako dobro je ta moj prijatelj to knjigo prebral, da je živ primer starega reka: “Boj se bralca ene knjige”!, ki ga seveda, he he!!!, lahko razumeš na več načinov... Pozneje nam je namreč vedno težil z Raskolnikom na vse pretege in po moje še danes to počne, če mu le uspe zvabiti koga v debato o tej knjigi, o kateri dejansko ve (skoraj) vse.

Tisti skoraj sem v oklepaj dodal zavestno, ker je vedno tako, da se po navadi vedno najde kdo, ki ve še več. Najslabše pa je, ko se znajdeš med takimi, ki vedo še več kot vse. Takrat je molk zares zlata vreden. In modro navodilo sv. Avguština, ki je trdil, da je rešitev v begu, tudi velja ob takih primerih. Sicer Avguštinu in njegovi trditvi (“In fuga salus est”!) oporekajo, a sam se kar držim njegovega nasveta, ko se znajdem med ljudmi, ki vedo vse. In tudi več kot vse.

In me boste po tem uvodu, o Fjodoru in njegovih zgodbah, romanih, življenju in zgodbah, ob njegovih zgodbah bi znal napisati romane!, razumeli, da sem se zares vprašal: “Kaj sploh počnem tukaj”?, ko sem se v marketu v Rožni Dolini, kamor sem šel pred dnevi po kruh, znašel pred polico časnikov in revij, samodejno vzel s police dnevnik Delo, ki je imel priložen roman Zločin in kazen. Za Delo in Fjodorov roman sem dal dva evra. Dva, ja! S prodajalko sva se zapletla v lep pogovor o knjigah, ona je kupila za deset evrov pet Cankarjevih knjig, vedno z Delom.

Opazil sem, da sta bila na polici tudi Sartre in Camus. Vedno po dva evra vsaka knjiga plus Delo. “Veste, danes nihče več ne bere”! je rekla prodajalka. “Ni prav tako”! sem rekel. “Je, je, skoraj tako je. Mladi ne berejo več”!

In sem pomislil nase, tepca, ki sem v Trubarjevem antikvariatu v Ljubljani pred leti čakal kar nekaj let, da sem le lahko kupil vsega Dostojevskega v slovenščini! Kam sem dal knjigo Zločin in kazen?

Za zdaj je še v avtu, na sedežu. Ko jo bom med enim čakanjem otrok in drugim prebral, bo našla svoje mesto med množico drugih na knjižni polici v upanju, da bo še kdaj segla kaka roka po nji.

P. S.

Knjiga Zločin in kazen je že našla nekoga, za katerega vsaj upam, da mi jo je iz avta neopazno smuknil z namenom, da jo bo prebral. Minuli teden sem namreč peljal sošolce (sic!!!) v avtu, šli smo namreč obiskat nam dragega razrednika prof. Pavla Šporna na Primskovo na jesensko, pravljično lepo Dolenjsko, kjer je danes župnik. Odveč je pripomba, da sem gornji zapis napisal prej, in tudi, da ne vem, kdo je knjigo odnesel s seboj. Da se take stvari dogajajo petdesetletnikom, pa je zelo lepo!

Jurij Paljk, Kaj sploh počnem tukaj 12.

Blagor blaženim...

V evangeliju te nedelje, ko je hkrati praznih vseh svetnikov, odzvanja beseda "Blagor". Prva stvar, ki mi pride na pamet, je Mendelssohnova pesem "Beati mortui", ki blagruje mrtve, ki so zaspali v Gospodu. Njihova imena namreč niso zapisana na zemlji, ampak pri Bogu.

Obhajamo torej praznik vere, nič več in nič manj kot to. Blaženi namreč niso nobeni velikaši, širokoustneži, preračunljivci... ne, blaženi so nasprotno vsi tisti, ki jih je svet preziral in jih še vedno prezira.

Ko poslušamo devet blagrov, jih sicer ne razumemo prav, a jih vseeno znova in znova radi slišimo. V nas prižgejo tisto luč upanja po boljšem svetu. V tej luči vedno znova sami pri sebi zavzdihnemo: "Pridi k nam tvoje kraljestvo". Zavemo se, kako daleč od ideala je svet, v katerem živimo, in zahrepenimo po lepšem, boljšem svetu, po boljšem življenju. Zaželimo si sveta, v katerem so dobrota, nenasilje, iskrenost, solidarnost. Tak svet je mogoč!

Zanj pa je treba biti drugačen, živeti drugače. Treba je imeti rad človeštvo, istočasno pa biti tudi božji prijatelji, tisti, ki jih je prevzelo hrepenenje po nebesih, hkrati pa varujejo življenje na zemlji. Gre za ljudi, ki jih vse prežema Bog, pa vseeno ljubijo ta težak in zmeden čas - govorimo o svetnikih. Zgodovina se poslužuje svetnikov, da se ne bi več ponavljala, svet potrebuje blaženosti.

Kdor je ponižen, ima v srcu mir in ga prinaša svetu. Kdor je v življenju veliko trpel, vleče ostale naprej in navzgor, v življenje. Kdor je veliko jokal, vidi dlje od ostalih.

Svetniki so eden izmed dokazov božje lepote, njegovega delovanja v človeški zgodovini. Bog namreč deluje preko svojih prijateljev, svojih zaupnikov. Pravzaprav ne delajo nič posebnega v očeh tega sveta - svetost je v prenašanju in premagovanju težav, naporov, v solzah. To je pravzaprav naš vsakdanji kruh, ki je marsikdaj še kako grenak, pa vendar prinaša s seboj blaženost.

V Jezusovem seznamu smo prav vsi in tudi Jezus se znajde v vseh naštetih situacijah. Njegov obraz izžareva vse to in še več kot to - tudi blaženost. Najti moram torej v devetih blagrih tistega, ki je namenjen prav meni. Po njem sem poklican, da naredim svojo pot. Začeti moram pri sebi, a ne zase, temveč za svet, ki potrebuje pravih zgledov, zgodb o dobrem, ki naj se postavijo po robu vsem zgodbam o slabem, ki jih je tako veliko povsod. Svet potrebuje čistih in svobodnih src, ki želijo delati za dobro drugih. Če se bomo mi zanimali za srca drugih, se bo tudi Bog zanimal za naša: "Blagor jim"!

Pri razmišljanju sem si pomagal z: E. Ronchi, Nelle beatitudini la regola della santita' - Avvenire 29.10.2009

Bratranci

Vittorio Messori je pred petimi leti našel zanimiv zapis v 'Le Figaro', francoskem dnevniku:

«Taksist, ki je bil izraelski arabec, s katerim sem prišel iz Tel Aviva, se je z menoj dogovoril, da me bo iz Jeruzalema spet pripeljal v Tel Aviv na letališče, ko bom zaključil svoje bivanje. Ker pa je medtem že našel drugo zadolžitev, je našel alternativno rešitev: "Poslal bom svojega brata, 'my brother'". Ta je prišel natančno ob dogovorjeni uri in se predstavil kot brat mojega taksista. Ker pa mi nekaj ni dalo miru, sem se skušal nekoliko poglobiti v stvar. Novi taksist mi je v angleščini pojasnil, da je v resnici bratranec drugega taksista, a da je to razlikovanje mogoče v angleščini, ker je v arabščini ena sama beseda, ki označuje tako brata kakor bratranca. To me je zelo prevzelo: po dva tisoč letih sem v semitskem jeziku, ki izhaja iz iste veje kot aramejščina, dobil potrditev, da se eksegeti ne motijo, ko pravijo, da so Jezusa iskali sorodniki, 'bratranci in sestrične', kjer evangelij navaja 'brate in sestre'. Kdaj pa kdaj lahko torej tudi navaden poročevalec pripomore k eksegezi Svetega pisma."

IL TIMONE N. 37 - LETO VI - November 2004 - str. 64 - 66.