Spustimo Vstalega v svoje grobove

Marija Magdalena je šla h grobu, ko je zunaj še tema. To je tema tega sveta, ki tako zlahka vstopa v srca ljudi, in jih dela temna, umazana. V tolminski župnijski cerkvi imamo lepa Kregarjeva barvna okna, ki jih ob sončnih dnevih presvetlijo sončni žarki – eno stran dopoldan, drugo popoldan. To je res spektakel barv in luči, pa tudi sicer je naša cerkev tako svetla čez dan. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi bila ta okna zamazana z blatom? Notranjost bi postala temačna in nevljudna, ne bi si želeli vstopiti. Podobni smo čokoladnim pirhom, ki so zaviti v barvasti celofan. Naše oči in naša ušesa gledajo na to, kar se na prvi pogled sveti, hkrati pa to okoli naših src dela neke vrste zlato kletko, ki preprečuje, da bi videli in slišali tisto, kar je zares dobro in lepo, kar lahko obogati in razsvetli našo notranjost. Ne nazadnje ves ta svetleči se celofan v naša srca ne pusti niti Boga in njegove luči, ki je vendarle »resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9). Ta naš barvni celofan je sestavljen iz številnih 'zlatih telet', ki smo si jih izbrali, da bi razsvetljevali naše življenje in navidez je res tako. V resnici se vse skupaj sveti le na zunaj, znotraj nas pa je tema. Nanjo smo se sčasoma že tako navadili, da smo jo na nek način vzljubili, si jo vzeli za sopotnico in si niti ne predstavljamo več, kakšno bi naše zemeljsko bivanje bilo brez nje.

Ta celofanski ovoj nas pravzaprav dela apatične. Pomembnih bivanjskih vprašanj si več ne zastavljamo. Govorimo, kako nas ta vprašanja zaenkrat ne zanimajo, kako zanje niti nimamo časa. Za svoje bivanje imamo dovolj, tudi za bivanje svojih najbližjih. Delo je še kar v redu, dobro plačano, imamo avto, stanovanje, otrokom ne manjka nič, starši so v domu ostarelih tudi zadovoljni… Tako mi živimo. Če smo pošteni, smo individualisti, tudi v naših domovih. Kdaj smo se v družini nazadnje zares srečali, se pošteno in iskreno pogovorili? Nas poleg tega, da našim otrokom "nič ne manjka", zanima še kaj? Je to vse, kar jim želimo zapustiti v življenju? Povejmo si pošteno, da se naši otroci danes več družijo z Messijem, Cristianom Ronaldom in Lady Gaga kot pa s svojimi starši. Njihovo in naše življenja ter mnenje oblikujejo avdiovizualna sredstva in internet. Drug za drugega se pravzaprav kaj malo zanimamo. Govorimo pa, sprijaznjeno, kako je na svetu preveč zla in trpljenja. Vendar mi za to nismo krivi, krivi so tisti "zlobneži", ki jih ne manjka, krivi so "njihovi" in ne "naši", krivi so tisti pokvarjeni politiki in duhovniki, s papežem na čelu. In kriv je Bog… no, bodimo pošteni – kriv je bog (z malo začetnico), ker smo si o njem izoblikovali neko čisto svojo podobo, ker smo iz njega naredili avtomat za kavo, ki bi nam za nekaj deset centov moral dati kavo, kakršno želimo.

Magdaleno ob praznem grobu zajame panika. Panika in strah zajameta ob najmanjšem pišu tudi današnjega človeka, saj se temelji zgradbe zamajejo. Samo poglejmo, kaj je nastalo pred dobrim letom na Japonskem, ob potresu in cunamiju, ko je prišlo tudi do jedrske katastrofe. Govorimo o deželi, kjer je zaradi stalnih potresov karseda poskrbljeno za ustrezno gradnjo hiš in ostalih objektov. Vse skupaj gradi človek, ki ne more obvladati vseh sil, čeprav bi rad. Današnjega človeka tako zajameta velik strah in tesnoba, ko se sreča z vprašanjem smrti, ko gre za njegov obstoj. Vsi tisti temelji, na katerih je gradil svoje življenje, se izkažejo za krhke, za peščene (Mt 7,26-27). Ob takšnih "ekstremnih" vprašanjih, kakršno je vprašanje smrti, se čuti izpraznjenega, brez neke pametne vsebine. S psalmistom ugotovi, da je »podoben živalim, ki poginejo« (Ps 49,13).

Prav tu pa se ponuja priložnost. Nikdar namreč ni prepozno, da bi svojo hišo, torej svoje življenje, svoje bivanje, postavili na drugačne temelje. Na začetku javnega delovanja je Jezus – po evangelistu Marku – tudi povedal, kateri so ti temelji oz. ta temelj. Če prevedemo glede na pomen, nam pravi: »Spreobrnite se in verujte, temelječ na evangeliju« (Mr 1,15). Vsak dan je za to spreobrnjenje, za radikalno spremembo pogleda na svet in življenje, nova priložnost. Vrnimo se k naši podobi čokoladnega pirha. Predstavljajmo si majhnega otroka, ki potrebuje pomoč odraslega človeka, da pride do dragocene vsebine, ki se skriva v celofanu. Najprej je veliko že to, da ugotovi, kako potrebuje pomoč, da sam ne bo zmogel – to lahko ugotovimo za naše življenje tudi mi. Predstavljajmo si, kako npr. oče (njegov pomen je treba spet odkriti in ga poudariti!) odvije tisto vrvico, razpre celofan in seže z roko vanj ter vzame ven dragoceno vsebino. Otrok srečen in zadovoljen. Lahko otrok tudi sam zmore odviti celofan. Tudi mi lahko postanemo srečni in zadovoljni, ko je ta celofan enkrat odvit. Nekateri izmed nas potrebujejo koga, da jim pomaga odviti ovoj okrog srca, drugi to zmorejo sami. Vstali Gospod ne potrebuje velike odprtine, dovolj mu je najmanjša špranja, da vstopi v temo našega groba in jo premaga s svojo Božjo močjo. Sposoben je na dan potegniti – kakor tisto čokoladno jajce – vse dobro, ki se je toliko časa skrivalo v tistem celofanskem ovoju. Božja ljubezen vseskozi obkroža ta ovoj, a spoštuje našo svobodo in je potrpežljiva (1 Kor 13,4), ko pa enkrat vstopi, izmije vso umazanijo z barvnih oken našega srca, da v polnosti in vsej lepoti zasijemo.

Kdor se sreča z vstalim Gospodom, ne more ostati ravnodušen. Svoje veselje želi naznaniti celemu svetu. Današnjemu zbeganemu, izpraznjenemu, naveličanemu, raztresenemu človeku povejmo, kje lahko najde počitek. Od tistega velikonočnega jutra naprej namreč Kristusov mir napolnjuje srca tistih, ki verujejo vanj.

Objavljeno v reviji Oznanjevalec in v tedniku Novi glas

Velikonočno voščilo 2012

V življenju se znajdemo pred velikimi problemi: vprašanje dobrega in zla, vprašanje smisla, skrivnost življenja samega, vprašanje smrti. Vsa ta vprašanja, zlasti to zadnje, so za nas nepremostljiva ovira, podobna tistemu kamnu, ki je bil zavaljen pred vhod v Kristusov grob. Z ženami se tudi mi sprašujemo: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« Ta grob so naše praznine, suhote, naša nesreča, naša obupanost, naš nesmisel, naša zbeganost, naša sprijaznjenost, apatičnost. Človek tega sam ne more premagati. Tudi cel svet skupaj ne more nič proti temu. To lahko naredi le nekdo drug, nekdo, ki je sicer tudi človek, kot smo mi, pa vendarle je tudi Bog. In v naši zgodovini se je ta nekdo našel – Jezus Kristus. Vera vanj, ki je intimen odnos z vstalim Kristusom, lahko reši vse te zagate, lahko odpre naše grobove. »Vsak jezik naj izpove, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Boga Očeta.« (Flp 2,11). Odpri se mu in ga povabi k sebi. Tudi ti izpovej čudovito velikonočno skrivnost: »Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. In  prikazal se je.« (1 Kor 15,3-5). Samo to moraš z vsem svojim bitjem priznati. »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen.« (Rim 10,9). V temo naših grobov na ta način pride tisti, ki je dejal: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.« (Jn 8,12). Z Vstalim lahko zmagaš tudi ti. »Kdor zmaga, bo tako oblečen v bela oblačila. Njegovega imena ne bom izbrisal iz knjige življenja, ampak ga bom priznal pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli.« (Raz 3,5).

Blagoslovljeno Véliko noč ti želim!

Andrej Vončina

Kdo nam bo odvalil kamen?

Žene se odpravljajo h grobu, da bi napravile neko dobro delo, neko delo usmiljenja. Z dišavami so želele maziliti mrtvo Jezusovo telo. Ozračje, ki nam ga pred oči najprej pričara evangelist Marko, je turobno, polno tesnobe. Zgodba tega galilejskega učitelja se je tragično končala. Pred temi ženami ni nič. Nobenega upanja nimajo. Kako pogosto slišimo ob tem, ko kdo umre, ljudi govoriti, kako se bomo tako ali tako ponovno srečali s tistim, ki je umrl. Žal so te besede le nek človeški poskus, da bi nekomu pomagali, saj: »Nekaj je pač treba reči.« Velikokrat tako zapravimo priložnost, da bi ostali ob tej veliki skrivnosti, kar smrt zagotovo je, tiho.

Ob smrti se vsak od nas znajde pred neko veliko oviro, kakor so se znašle pred oviro žene: »Kdo nam bo odvalil kamen od vhoda v grob?« (Mr 16,3). Mi se podobno sprašujemo, ker smo popolnoma zmedeni in ne vemo, kako naprej. Kaj je težava? Sprašujemo se po smislu smrti. Sprašujemo se tudi po vsebini te skrivnosti. Spet smo v šahu, ker je tudi smrt nekaj, kar bi ji – podobno, kot smo oni dan dejali za ljubezen – radi prišli do dna. Toda, kako naj mi ljudje pridemo tej zadevi do dna, če še o skrivnosti življenja – bodimo do sebe pošteni! – vemo tako zelo malo? S svojimi omejenimi čuti in sposobnostmi želimo odgovoriti na zadeve, ki nas presegajo. Dobro je, če se tega vsaj zavedamo in se sprašujemo, kdo bo rešil to zagato. Tako vsaj vemo, da je mi ne moremo rešiti. Spet mi pridejo na misel tiste Pasclove besede, kako je najvišja točka človeškega razuma ugotovitev, da je nešteto stvari, ki ga presegajo.

Smrt je gotovo ena od teh skrivnosti, pa še veliko drugih je. To so tista ključna življenjska vprašanja, na katera si sicer ne bomo nikdar dokončno odgovorili, vendar je vseeno ključnega pomena, da iščemo prepričljive odgovore nanja. Sedaj seveda ne bom prav nič pameten, če bom rekel, da nas vsaka smrt bližnjega človeka preseneti in nas vrže iz tira, ker to ve vsakdo, ki je to zadevo izkusil, zlasti tisti, ki vas je to doletelo še ne dolgo nazaj. Dejstvo pa je, da imamo vsako leto o Véliki noči priložnost o teh ključnih bivanjskih vprašanjih temeljito razmišljati – žal se ji mnogi preveč na lahek način odpovedo, kadar prag cerkve prestopijo le zato, da prinesejo k blagoslovu velikonočne jedi, ker je pač to tako lepa tradicija. Podobno pač, kot je Božič za mnoge le še družinski praznik – a o tem smo govorili pred slabimi štirimi meseci. Zdi se, da v velikonočnih dneh tisti pregovor, da človek je, kar jé, drži kot pribit – pač, odvisno od tega, kateri jedi da večji poudarek.

Dobro, pojdimo naprej – še vedno nas zaposljuje misel o tisti gromozanski skalnati oviri. Ko žene pridejo h grobu, te ovire, ki se jim je še pred nekaj trenutki zdela nepremostljiva, ni več. Težava se je rešila sama po sebi. Grob, ki je po svoji naravi nekaj zaprtega, nekaj mrtvega, iz katerega ni nobene rešitve, je odprt. Ni več tisto, kar je bil dotlej, saj ne predstavlja več končnega cilja, temveč je sedaj za človeka izhodišče. To je tisto sporočilo odrešenja. Zgodilo se je nekaj, kar je človeško nemogoče – odvaljeni kamen predstavlja rešitev problema smrti. Tega ni storil noben človeški silak, ampak je to dar.

»Kdo nam bo odvalil kamen?« Kdo bo torej človeka rešil njegovega obupa, občutka minljivosti, umrljivosti? Kamen je odvaljen – Marko ne slučajno uporabi trpnika ali pasiva tukaj, ker je to delo, ki ga je naredil nekdo drug, nekdo, ki ni človek. To delo je napravil nekdo, ki je zelo velik, večji od tiste skale, ki teži vsakega človeka, ki ga loči od tega, da bi v polnosti zaživel.

Žene vstopijo v grob. Tudi mi se znajdemo pred praznino, ko nekdo umre. Umre, da, se ne poslovi. Nekoga pač ni več, in pika. Spet smo pri Pascalu – staviti je treba na eno ali drugo možnost. Vsakdo mora to storiti, brez razlike: Bog ali nič. Kaj boš izbral ali izbrala ti? Če izbereš prvo možnost, velja tudi zate, da pojdeš v Galilejo, na začetek. Boga najdeš na začetku, v svojem krstu. Če želiš, če imaš iskreno željo po tem, da znova zaživiš svoj odnos z Gospodom, zaživi iz svojega krsta. Obljube, ki so bile dane takrat, bodisi so jih v tvojem imenu izrekli tvoji starši, bodisi si jih sam ali sama, sedaj z vso resnostjo in zavestno še enkrat izpovej.

Kako ljubiti?

Na veliki četrtek se z apostoli ob mizi zadnje večerje pomudimo tudi mi, pa tu ne mislim le na večerjo, na obed, ampak tudi na vse drugo, kar se dogaja ob mizi. Jezus nam daje zgled ljubezni. Pa si rečemo: »Kako fajn je ljubezen… Dalo bi se ure in ure govoriti o njej... O njej ni nikdar preveč besed…« 

Jaz pa bi rekel, da je o njej, nasprotno, danes preveč besed. Vse je treba povedati, vsemu je treba priti do dna, vse je treba razložiti – tudi ljubezen. In ker se za vsako stvar najdejo strokovnjaki (nekdo je pred časom doktoriral celo iz bureka :) ), obstajajo seveda tudi za ljubezen. O njej govorijo, predavajo in pišejo debele knjige. Ljubezen skušajo definirati, opredeliti… Ne vem, kaj si o tem mislite vi, meni se zdi le neko dejanje iz obupa. Pa vendar se tudi v tem najde neko žalostno, a resnično dejstvo - da danes pravzaprav ne vemo, kaj pomeni zares ljubiti. Govorimo sicer o tem, a konkretno ne vemo ne kod, ne kam.

Jezus ni napisal nobene knjige, da bi povedal ali razložil, kako je treba ljubiti. Tudi za vse druge zadeve v življenju ni pisal nobenih zakonikov s pravili ali navodil za uporabo... Pravzaprav mu, če bi kaj takega napravil, niti ne bi bilo treba priti na ta naš svet, saj bi enostavno vrgel neko knjigo s pravili, ki bi se jih morali čim bolj natančno držati, pa bi bila zadeva rešena. Bi bila res? Mi pozabljamo, da nam ubogljivost in pokorščina ne gresta ravno dobro od rok, saj smo zaznamovani z grehom. Če bi se potem, govorim čisto hipotetično, teh navodil držali tako, kakor se držimo denimo cestno-prometnih predpisov... Ne vem, kaj bi bilo - skušajte si sami na to odgovoriti.

Jezus je vedel, da z besedami kaj veliko ne bo dosegel, saj so le-te leteče, kakor pravi tisti latinski rek. Kako je treba ljubiti, nam je pokazal... Ja, vem, da je tudi rekel, kako se moramo med seboj ljubiti, kakor nas je on ljubil, a tega, kako takšna ljubezen zgleda, ni mogel razložiti, temveč je to lahko le pokazal. Tega, kar je pokazal, pa se ne da definirati ali določiti. Tega se ne da nikomur ukazati. Nikogar ni mogoče v to prisiliti, kakor tudi nikogar ni mogoče prisiliti v to, da bi na ta ljubezenski klic odgovoril. 

No, mi delamo ravno to. Nekoga bi radi na nek način prisilili v to, da bi nas ljubil, pa ne gre. Tudi Jezus bi Juda lahko prisilil, pa ga ni, ker upošteva človekovo svobodno voljo. To, kar vam sedaj govorim, sem bral pri mistikinji, bl. Ani Katarini Emmerick, katere videnja Jezusovih zadnjih dni so služila Gibsonu za film Kristusov pasijon. Apostoli niso vedeli, kdo med njimi je izdajalec, saj jim Jezus tega ni želel pokazati, čeprav je vedel. Nasprotno, do Judeža je bil še bolj ljubezniv in nežen. Na njegovo zavrnitev je odgovarjal s še večjo ljubeznijo. Mi bi ga najbrž spodili z dvema brcama v zadnjo plat... 

Jezus je tudi bil izredno potrpežljiv in je vse do zadnjega gojil upanje, pa četudi je Iškarijot bil tako trdovraten. Naša vztrajnost se navadno precej hitro iztroši. 

Če zaključim sedaj to nizanje misli... Jezus nam je zgled ljubezni. To pomeni, da nam ni zapustil standardnega recepta za to, kako je treba ljubiti. Vsakdo od nas mora to podobo ljubezni na najboljši možen način vkomponirati v svoje življenje, v svojo situacijo. Kaj torej pomeni umiti noge, darovati svoje telo, biti pribit na križ, umreti v mojem življenju, v mojem stanu. Vi boste skušali Gospoda posnemati v svojih družinah, na svojih delovnih mestih, kjer pač ste, jaz pa v svojem duhovništvu. Posnemanje tega zgleda ljubezni pa ni nekaj kratkotrajnega, ampak traja celo življenje.

Gospodu slava – a samo v cerkvi, prosim!

Ozrimo se nekoliko na véliki teden, zlasti na cvetno nedeljo. Ustavimo se pri slovesnem vstopu v Jeruzalem in tem, kaj pomeni za nas. Kakor nam lepo pove Benedikt XVI. v 2. knjigi Jezus iz Nazareta, so tisti, ki vzklikajo Jezusu: »Blagoslovljen, ki prihaja!« in »Hozana Davidovemu sinu!« njegovi spremljevalci. Niso torej oni tisti, ki potem kričijo: »Križaj ga!« 

Kaj je torej, če se navežemo, tisto, kar kristjanu danes sprašuje vest? 

Pri nas danes navadno ne gre toliko za to, da Jezusa kategorično zavrnemo, da enostavno obrnemo ploščo in trdimo nasprotno od tistega, za kar bi še včeraj dali roko v ogenj. Pri današnjem kristjanu utegne biti problem drugod. Tisti, ki so ob vstopu v prestolnico Jezusu vzklikali, so se kasneje, razen zelo redkih izjem, razbežali, ker jih je bilo strah. Pomeni, da jih ni bilo strah izražati svojega prepričanja, dokler so bili v družbi sebi enakih, tistih, ki so Gospoda pospremili do judovskega verskega in političnega središča, ko bi pa morali te iste besede izustiti med razjarjeno množico pred sodno palačo, jih ni bilo nikjer več. 

Ali ne podobno velja tudi za današnjega kristjana? 

Tudi nam je še preveč lahko peti slavospeve našemu Odrešeniku v zavetju štirih cerkvenih ali farovških zidov, drugače pa je potem v družbi. Pa ne gre le za to, da se potuhnemo zgolj pred sodobnimi 'sodnimi palačami', torej tam, kjer letijo takšne in drugačne obtožbe na Boga, Kristusa in Cerkev. Ne, gre za naš običajni vsakdanjik, kjer si ne upamo pokazati, da smo Kristusovi učenci. Zakaj? Ker nas je strah. Strah, kakor učence na jezeru, katerih vero je odpihnil vihar. Jezus jim je tedaj dejal tisto, kar pravi tudi nam: »Kaj se bojite, maloverni!« (Mt 8,26). 

Težava je torej v naši veri. Le-ta je lahko vse, razen tisto, kar bi naj prava vera v resnici bila - zaupljivi odnos z Gospodom. S tem v zvezi pa bi lahko že enkrat nehali s tistim naprezanjem, kaj bi lahko še naredili, česar nismo za ta odnos, ker nima smisla. Pravilno vprašanje je: »Kaj lahko Gospod naredi v mojem življenju?« Torej ga bo treba spustiti v svoje življenje – v svetle in temne trenutke. Kakor se odvije tisti celofan, ki je okrog čokoladnega pirha, tako naredimo tudi s tistim celofanom okrog našega srca, da nas bo s svojo rešilno roko Kristus poiskal in povlekel iz naših grobov v novo življenje.

Uvodnik v župnijsko glasilo