Pripravimo oltar za Gospoda

Markov evangelij nam v odlomku o postavitvi evharistije pove, kako pridemo do tega daru, kar zagotovo sta Gospodovo telo in kri. 

Najprej je potrebna priprava. To se nanaša na tretjo Božjo zapoved, ki smo jo mi prevedli kot: "Posvečuj Gospodov dan." Judje v svojem izročilu govorijo drugače: "Spominjaj se Gospodovega dne." Kaj nam to pove? Kako bi naj praznovali Gospodov dan, kako naj bi ga obhajali, če pa se nanj sploh ne pripravimo? Ko se pripravljamo na praznovanje, pa naj bo rojstni dan ali kakršenkoli praznik, dandanes poskrbimo za vse, vse pripravimo, da bi zadeva kolikor toliko lepo potekala, da bi se res poveselili. Nobene podrobnosti ne pustimo ob strani - od vabil, do jedi, ki jih naredimo. In če se res potrudimo, je tudi praznovanje lepo.

Kako se pa mi kristjani pripravimo za sveto mašo? Se sploh nanjo pripravimo? Začenši z nami duhovniki, ne moremo ravno govoriti o tem, da se pripravimo. Vsaj ne, če to pripravo primerjamo s tisto, ko je pred nami katero od naših praznovanj. Saj tudi mi duhovniki govorimo, kako mašo "opravimo", kot da bi to bilo naše delo...

Sveta maša je, če smo do sebe prav pošteni, postala nekaj postranskega, nek privesek. Zagotovo ne moremo reči, da je res "središče našega življenja".

Žal se, dokler sveto mašo imamo, tega premalo zavedamo. Jemljemo jo kot nekaj samoumevnega, kot neko našo pravico. Za pravico jemljemo tudi sveto obhajilo, ki ga pri maši lahko prejmemo.

Pa smo mi na udeležbo pri sveti maši in prejem obhajila sploh pripravljeni? Spominjaj se Gospodovega dne, dragi kristjan, spominjaj se predvsem, kaj nam je v sveti evharistiji Gospod zapustil. Samega sebe nam je zapustil. Smemo jesti njegovo telo in kri. Majhna in krhka stvar, kakršna je človek, lahko uživa neskončnega Boga. Kot pravi tista lepa pesem, 'Panis angelicus', sme Gospoda jesti ubog in ponižen služabnik. 

Koliko smo mi zares ubogi in ponižni, kadar pridemo k sveti maši? Bog vendar čaka prav tega, da prinesemo na oltar svoje življenje, da mu odpremo svoje srce, zato da bi se združil z nami in ozdravil naše rane, pa mi tega nočemo storiti. Pridemo in smo tam fizično prisotni, nepripravljeni, neočiščeni, ker tudi tisti zakrament, ki nas pripravlja za to, da bi bilo "sveto dano svetim", kakor na Vzhodu rečejo pred obhajilom, za nas nima nobenega pomena. Govorim o sveti spovedi, ki je prav tako postala neka "opcija". 

In vendar govorimo, kako je tisto, kar je na oltarju in v tabernaklju, "Najsvetejše". Jezus Kristus se nam daje v hrano. Boga jemo. Nas bo to kdaj vsaj malo zganilo? 

Naše bivanje je ena sama priprava na srečanje z Gospodom. Tisto dokončno se bo zgodilo ob naši smrti, pri vsaki sveti maši pa se nebesa združijo z zemljo in se srečamo z vstalim Gospodom. Imejmo to nekoliko bolj pred očmi. Trudimo se za Bogu všečno življenje. Kakor pripravljamo oltarje za telovsko proscesijo, pripravimo za vsako sveto daritev najprej oltar svojega srca, za katerega je naš sosed Simon Gregorčič dejal, da je najpomembnejši. Živimo za evharistijo in iz nje.

Božji advokat

Slišali smo, katero besedo za Svetega Duha uporabi evangelij – Tolažnik – ki pa je le prevod grške besede Parákletos, ki pomeni tistega, ki ga kličemo k sebi. Če zadevo povemo v latinščini, nam bo že bolj zvenela bolj znano in domače - advocatus. Kot smo se najbrž že navadili, je namreč Jezus podobe jemal iz vsakdanjega življenja, to zadevo, ta izraz je vzel iz takratnega sodnega sveta. V  antičnem pravnem redu pa je obtoženec moral govoriti sam - ni imel nikogar, ki bi govoril namesto njega.

Danes je stvar seveda zelo drugačna, pa ne, da ne bi danes imeli na sodišču poleg sebe advokata, temveč je obtoženec več ali manj tiho, namesto njega pa govori odvetnik, ki ga zastopa. V tistem času se je nekdo moral braniti sam, na svoji desnici pa je lahko imel nekoga, ki ga je poklical k sebi, da mu je pomagal pri obrambi. To je Sveti Duh – ni nekdo, ki dela namesto tebe, temveč je nekdo, ki ti pove, kako je nekaj treba narediti, ki ti pomaga v življenju sprejemati prave odločitve. Je nekdo, ki govori na tvoje uho, zlasti tisto notranje, ki mu pravimo tudi vest, in ti daje nasvete. Seveda se je treba izredno potruditi, da te nasvete slišimo. Ni neko kričanje, temveč rahel šepet, ki pa ga hrup sveta in človekov ponos zlahka lahko preglasita.

Evangelij pravi, da Sveti Duh pričuje – kaj to pomeni? Da trdi nekaj v zvezi z nekom... Pričuje nam o Kristusu... Kolikokrat potrebujemo kak tak glas, ki nam govori o Kristusu. Potrebujemo, da nas Sveti Duh spomni na Kristusovo ljubezen, da nam pred oči prikliče Kalvarijo, kjer se je ta ljubezen izpričala – zame in zate osebno.

Sveti Duh pa tudi nas same spreminja v priče, v pričevalce. Ko smo namreč enkrat potolaženi, postanemo priče. Tolažiti. Pomagajmo si spet z latinščino, kjer se to reče Consolare. To pomeni nekomu, ki je sam pokazati, da je nekdo z njim. V moči Svetega Duha mi doživimo to, da nismo več sami, temveč imamo vedno ob sebi nekoga. Tolažba ni in ne more biti neka moralna zadeva, ampak je nek dogodek, neko doživetje. Gre zato, če sem nekaj izkusil, ali pa tega ne. Ne morem biti priča iz neke obveze, ne iz neke moralne dolžnosti. To sem lahko samo, če sem nekaj videl, če sem nekoga spoznal. Spoznati pa v Svetem pismu vedno poeni vzpostaviti nek zaupljiv odnos. S kom? Z Jezusom Kristusom, z Gospodom, s tistim torej, ki je premagal trpljenje in smrt ter vstal od mrtvih. To spoznanje pa se mora zgoditi v samem človekovem bistvu. Rekli smo že, da to ne more biti zgolj nekaj moralnega, tudi ne more biti nekaj samo razumskega, kakor tudi ne more in ne sme biti samo neka čustvena zadeva. To srečanje mora nekdo doživeti v vsem, kar je.

Pomagajmo si tu z učenci. Jezus jim je dejal: »Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi« (Jn 16,12). O Kristusu lahko mi slišimo in preberemo v Svetem pismu, po nauku in oznanilu Cerkve, a to še ni dovolj. Sami veste, kako bodo tudi te današnje besede, ki vam jih pravkar govorim, šle mimo vas že čez nekaj trenutkov. Tudi zato, ker je v njih precej mojega, precej človeškega, ostalo pa bo tisto, kar ni moje, kar je prišlo od Svetega Duha – po sv. Tomažu Akvinskem je vse pametno, kar človek reče, od Svetega Duha. Zame in za vas velja, da bomo lahko za Kristusa pričevali šele tedaj, ko ga bomo zares srečali.  Srečati pa ga moramo v svoji krhkosti, v svojih bolečinah, v svoji nezvestobi. Sveti Peter je lahko govoril, kako da življenje za Jezusa, a je to lahko uresničil šele tedaj, kadar se je zares srečal z njegovo ljubeznijo, ko ga je Jezus ob Tiberijskem jezeru ozdravil s trikratnim: »Ali me ljubiš?«

Mi potrebujemo to, da se srečamo s svojo krhkostjo in neboglenostjo zato, da začutimo to željo oz. prav žejo po Kristusu. Moramo videti, kako sami iz sebe, na podlagi svojih krhkih človeških temeljev ne bomo  mogli nositi vseh življenjskih bremen. Svoje temelje moramo graditi v Bogu. Naš odnos z Jezusom Kristusom je za kristjana tisto, kjer njegovo življenje stoji ali pade.

Nazadnje pa je rečeno tudi, kako nam bo Sveti Duh »oznanjal prihodnje reči«. Če temeljimo sami na sebi, nas je prihodnosti strah. Da bi jo spoznali, se zato zatekamo na številne, navadno zgrešene, naslove. Sveti Duh, ki nam ga Kristus pošilja, nam omogoča, da bolj zaupamo v Božjo previdnost, v to, da ima Bog z nami pravi načrt, da se ne smemo bati, kaj bo jutri.

»Kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam. Kdor zmaga, ga druga smrt gotovo ne bo prizadela« (Raz 2,11), pravi knjiga Razodetja. Vsak dan se moramo truditi, da prisluhnemo glasu našega advokata. Že res, da je ta glas vedno tih šepet, da je blag, vendar to še ne pomeni, da njegove zahteve niso stroge. Velikokrat je v nasprotju z našimi mislimi in pojmovanji in nas kliče k spreobrnjenju, k vrnitvi na pravo pot. Očetov Duh je namreč Duh resnice. Naj torej pride Sveti Duh in prenovi naša srca, da bomo hodili po pravi poti. Le tako se namreč lahko res prenovi zares tudi »obličje zemlje«.

Drugačne vrste lakota

Kolikokrat danes slišimo o tem, kako so nekateri pač »drugačni«. Pa, kako je treba to sprejeti oz. jih tolerirati, biti strpni do njih... Vemo, da je v teh primerih govora o določenih skupinah ljudi v naši družbi, ki se ravnajo po drugačnih normah, ki jih ne zavezujejo več tiste tradicionalne vrednote, ki živijo nekoliko bolj moderno. Toda, danes je »živeti drugače« moderno, »in« je imeti neke svoje zakone ali si le-te po svoje razlagati. Nekaj običajnega je ne imeti nad seboj nobene avtoritete, temveč odgovarjati zgolj in samo samemu sebi. 

Če tako pogledamo, smo tisti, ki smo drugačni, kristjani. Vsaj bili naj bi, če smo res zvesti Bogu, Cerkvi in sami sebi. Kristjani naj bi bili prav tisto, kar pravi Jezus – da smo od tega sveta, hkrati pa tudi nismo od tega sveta. Naše obzorje se namreč ne konča le pri tem zemeljskem življenju, temveč naj bi imeli nek pogled »čez«, neko »perspektivo večnosti«, s pomočjo katere bi naj gledali na življenje.

Je biti kristjan danes moderno, spoštovano in še kaj drugega? Ne, temu ni tako. Pa zaradi tega ne bomo jokali, kakor tudi ne bomo igrali neke vloge žrtve, ker smo potem že v štartu izgubili. Ne biti od tega sveta namreč pomeni tudi to, da na vse skupaj gledamo drugače, da veljajo za nas drugačne prioritete, drugačne vrednote. Da so naše moči drugače usmerjene, kakor je drugače usmerjena tudi naša ljubezen.Tako se trudimo živeti, ne glede na nasprotovanje, preganjanje, zasramovanje... To je treba vzeti v zakup, saj mnoge moti in jih vedno bo, da ne trobimo v isti rog s svetom. Smo nek kamen spotike - skándalon, če vzamemo grški izraz, a dokler to smo, imamo svetu kaj povedati.

Za nas velja tista osnovna zapoved, da smo najprej v ljubečem in zaupljivem razmerju z Bogom, saj nas to odpira tudi k ljubezni do bližnjega in pravemu odnosu do sebe. Šele ta pogled »čez« dela nas kristjane res kristjane. Samo s pomočjo takšnega pogleda lahko sprejemamo takšne in tako zahtevne zapovedi, kakršne so nam »naložene«, ker se zavedamo, da smo na tej poti k popolnosti, na poti k svetosti: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Pa to zdaj ne pomeni: »Poglej me, kako sem jaz dober in fajn, ti pa ne.« Ne, to pomeni, da ta svet ni vse, kar obstaja, da ni vse usmerjeno samo v: »Jejmo in pijmo, saj bomo jutri umrli« (Iz 22,13), kakor nam pravi prerok Izaija. To pomeni, da smo kristjani tisti, ki ne živimo le zase, temveč živimo nekomu drugemu in za druge.

Svoje življenje jemljemo kot neke vrste »posojilo«, pa čeprav je danes, ko smo tako grdo zlorabljali razno razna finančna posojila, ta beseda postala že kar malo psovka. Bog nam je življenje poveril, mi pa mu ga moramo skozi celotno zemeljsko življenje na nek način vračati. Seveda, ne tako, da si ga prisvojimo, temveč, da ga res živimo, ga obogatimo, oplemenitimo: »Pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil« (Mt 25,20). 

Usmerjeni smo proti »nebeškemu Jeruzalemu«, proti večnemu veselju, kamor pa ne moremo, če se ta »sol zemlje« izpridi, če izgubimo svojo istovetnost. Jezus je, kakor smo slišali, eno s svojim Očetom. Mi danes zelo radi pozabimo na to bistveno povezavo. Če gradimo življenje le na svojih človeških gotovostih, gradimo na pesku, nasprotno pa gradimo na skali, če ostanemo povezani z Bogom. Lahko pridejo takšne in drugačne preizkušnje, a se bomo nekako rešili, če bomo to vez ohranili, če bomo zaupali v Boga. Vsa materialna in finančna gotovost nam v tej naši perspektivi kaj dosti ne koristi, kvečjemu nam zadeve otežuje, saj človeka tisti zunanji blišč lahko kaj hitro omreži. Vsakdo ima danes doma hladilnik, poln hladilnik, smo pa tudi mi postali nekoliko podobni tem polnim hladilnikom, ki hrepenijo po tem, da bi bili polni teh materialnih dobrot, imajo pa hladno srce. 

Govorim namreč o tem, da danes radi pozabimo na duhovno hrano. Saj veste za tisti slogan: »Lačen si ful drugačen.« Ja, brez duhovne hrane, smo mi kristjani "ful drugačni", nismo več kristjani, ker izgubljamo svoje bistvo. "Ne delajte za jed, ki mine," pravi Jezus. Morali bomo začeti spet kaj več vlagati v duhovno zakladnico. Potrudimo se, da bo po naših družinah več molitve. Raje kot pred televizijo, se usedimo skupaj k molitvi. Le-ta nas združuje, tista škatla nas med sabo odtujuje. Gojimo osebno molitev. Zakonci, molite skupaj in drug za drugega. Starejši, molite za mlajše. Učimo otroke in mlade moliti. Brez vezi z Bogom, se namreč načnejo in skrhajo tudi medčloveške vezi. 

Vnebohod - milosti in odgovornost za kristjane

V prizoru vnebohoda se izkaže končni smisel in cilj Vélike noči, ki je pravzaprav dopolnitev, protiutež učlovéčenju. S tem, ko človek Jezus iz Nazareta premaga smrt in vstopi v večnost in neskončnost – to namreč predstavlja pojem "neba" – razkriva svojo globoko identiteto Božjega Sina, pokaže, kdo je v resnici, da je ta človek tudi Bog. Končan je čas vidne navzočnosti Jezusa kot človeka "iz mesa in kosti" med ljudmi, začenja pa se njegovo drugačno delovanje – njegovo odrešenje se nadaljuje v Cerkvi, izvršuje se po življenju tistih, ki verujejo vanj. Za učence vseh časov torej to ni čas žalovanja in joka, temveč čas veselega prepevanja. Življenje je izbrisalo smrt, slava zamenja križ, namesto bolečine je tu upanje. Naše bivanje pridobi novo dimenzijo. Nismo več v življenju kot v nekakšni slepi ulici, temveč se ob smrti znajdemo pred pragom, prehodom, ki ga je treba prestopiti. 

Marko nam o vnebovhodu poroča zelo na kratko - praktično samo z dvema glagola: "Bil je vzet v nebo in je sédel na Božjo desnico." Kolikokrat to slišimo pri maši, ko duhovniki zaključimo katero od t.i. predstojniških molitev s: »... ki živiš in kraljuješ vekomaj.« V tem je izredno globoka vsebina, pa tako malo besed zanjo! 

Jezus živi, ni samo namišljen, ampak res živi. Je oseba, s katero se lahko sreča vsak izmed nas. Res je sicer, da je v Božji slavi, pa vendar ga lahko srečamo, saj deluje po in v svoji Cerkvi. Po zakramentih. Živi in deluje, pa tudi kraljuje - je pravični in mogočni kralj. Njegovi učenci imamo čudovito, a tudi zahtevno in odgovorno poslanstvo. Tega nas ne sme biti strah, saj nam Jezus daje Svetega Duha, po katerem nas spremlja na nov in čudovit način – Sveti Duh je namreč vez ljubezni med Očetom in Sinom. Tudi mi smo torej ljubljeni s prav takšno ljubeznijo. Po drugi strani pa nosimo veliko odgovornost, saj imamo nad seboj kralja, ki bo tudi razsodnik tega, kako smo delovali v času našega zemeljskega življenja. Torej ljubezen, katere pa ni brez pravičnosti, a tiste od zgoraj.

Poslani smo po celem svetu oznanjat evangelij. Kaj je to evangelij? To je oseba Jezusa Kristusa in njegov nauk. Najprej je torej srečanje z Božjim Sinom, z vstalim Gospodom kot z osebo, potem sprejmem tudi njegov nauk. V ljubečem in zaupljivem odnosu so namreč vse zahteve in zapovedi prijetna dolžnost, sicer so prisila. Evangelij pa nam pove, da se ne smemo preveč obremenjevati s tem, kako vse to ljudje sprejmejo - vselej se bodo našli takšni, ki bodo Kristusa in njegov nauk sprejeli, pa drugi, ki bodo vse to zavračali. Vse to pa moramo delati z jasno perspektivo večnosti, saj v nasprotnem primeru nismo boljši od kake humanitarne organizacije, sindikata ali politične stranke.  

V življenju kristjana pa so vselej prisotna znamenja Jezusovega gospostva:

- "V mojem imenu bodo izganjali demone": Zlo je premagano, kristjan ni več njegov suženj, temveč ima vse potrebno orožje, da se bori proti zlu. Pri tem velja povedati, da skrivnosti zla nikdar ne bomo prišli do dna, z njim se je treba le boriti.

- "Govorili (bodo) nove jezike": Sveti Duh se s svojimi darovi razliva na vse ljudi, vsak ga lahko prejme. Vendar pa velja, da smo kot tisti Marijin naziv v litanijah, duhovne posode - Bogu se je treba odpreti, sicer ne prejmemo ničesar, ker spoštuje našo svobodo. Če s posode ne snamemo pokrovke, ne moremo vanjo vliti ničesar, kajne?

- Kače, simbol skušnjav, so onesposobljene. Proti njim se lahko borimo in jih premagamo, če smo z Jezusom Kristusom povezani, nam nič ne morejo.

- Strup, ki predstavlja vse tisto, kar ogroža onemogoča življenje, je izničen, nevtraliziran. Ko sprejmemo vero v Jezusa Kristusa, na novo zaživimo.

- Bolniki prejmejo pomoč in tolažbo - posebej opozarjam na zakrament bolniškega maziljenja, ki bolnemu podeli notranji mir in tolažbo, ni "poslednje maziljenje", temveč Božja pomoč v bolezni in moč, da se z njo spopademo ter v njej ne obupamo.

Čeprav je torej Jezus sedaj v Božji slavi, nam je na nek drugačen način vseeno blizu - v svoji Cerkvi, po kateri prejemamo zakramente. Resnične so torej njegove besede s konca Matejevega evangelija: "Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta" (Mt 28,20).

Ostati v Jezusovi ljubezni

Prilika o trti in šparonih (mladikah) se sedaj nadaljuje v tem Jezusovem govoru, ki smo ga slišali. Tu je sedaj vsebina tistega odnosa, ki bi ga naj imeli z Jezusom – kaj pomeni biti v Kristusu? Pomeni ostati v ljubezni, kakor smo slišali. Toda, ta zadeva utegne biti zelo oddaljena, zelo abstraktna. Kaj je namreč za današnjega človeka ljubezen? O njej imamo precej zmotnih prepričanj.

Eno od teh prepričanj je bila ljubezen, ki je bila samo nekaj, kar je »v glavi«, ki je torej bila samo stvar volje in odločitve. Da ne bo pomote – tudi to mora vsebovati ljubezen, a to ne sme biti vsa njena vsebina, saj potem od tiste iznajdljivosti in igrivosti, ki naj bi zanjo bili tako značilni, ne ostane več nič. V krščanskem pridiganju še vedno najdemo določeno ostalino te miselnosti, ki pravi le, kako je nekaj treba, kako nekaj »moramo«. V naših odnosih to vidimo takrat, ko bi nekoga radi s silo spremenili. Toda, na ta način ne vidimo pred seboj človeka. Prav mogoče je, da imamo v danem položaju tudi prav, a če nekoga ljubimo, bomo tudi potrpežljivi, dobrotljivi in obzirni, kakor pravi apostol Pavel v tako znanem 13. poglavju 1. pisma Korinčanom.

Od takšnega pojmovanja ljubezni smo prešli v drugo zmotno pojmovanje, ki ga zlasti poznamo od šestdesetih let 20. stoletja naprej, ko je ljubezen nekaj svobodnega, spontanega, nekaj čutnega in čustvenega. Ljubezen je nek »feeling«, neko občutje, ki seveda tudi traja toliko časa, dokler ta »feeling« ali občutje traja. Takšna ljubezen seveda ni zahtevna, ni obvezujoča... Kadar zadeva neha, pač neha, nato pa imam pravico, da spet najdem nekoga, s komer se bo zopet vzpostavilo tisto čustvo, tisti »feeling«.

Ljubezen, o kateri govori Jezus, je seveda drugačne narave. Že res, da zapoveduje, naj ostanemo v njegovi ljubezni, naj ljubimo, kakor nas je ljubil on, a vseeno tega modela – ki je edini pravi, da ne bo pomote – nikomur ne vsiljuje. Prej bi lahko rekli, da svoje učence roti, naj ostanejo v njegovi ljubezni, ker ve, da je vsak drug način mlatenje prazne slame, kot lepo ljudsko pravimo. Brez Kristusa in njegovega načina ljubezni, nismo nič. Se še spomnite: »Brez mene ne morete ničesar storiti.«

Vrnimo se torej k temu vinogradniškemu modelu. Jezus je dejal: »Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas. Ostanite v moji ljubezni.« Kako bi si lahko to bolj slikovito predstavili? Kakšen vinogradnik bi to bil, ki bi ne ljubil svojega vinograda, svojih trt?

Naobrnimo podobo na družino, v kateri je vinogradnik oče, trta mati, mladike pa otroci. Otroci se vendarle hranijo iz odnosa med njihovim očetom in njihovo mamo. Hranijo se iz njihove ljubezni. V tem odnosu je torej vinogradnik dolžan skrbeti po svojih najboljših močeh za svojo trto, trta pa se tudi mora prepustiti vinogradniku, se mu popolnoma izročiti. Če je ta odnos pravi, bodo tudi mladike črpale iz njega pravo življenjsko hrano, bodo zares živele. V tem odnosu ima vsakdo svojo vlogo in svojo dolžnost. Noben se temu ne more in ne sme odreči, ampak mora živeti v tem, se truditi po svojih najboljših močeh.

In ni le stvar glave, razuma, temveč celega človeka. Gotovo, da mora biti zraven tudi glava, ampak ni vse zgolj v njej. Po drugi strani tudi ne smemo reči, da je takšen odnos zgolj stvar srca, ampak tudi stvar srca. Zadeve morajo biti uravnovešene – razum in srce.

Zelo podobno je z našo vero, saj »ostati v ljubezni« pomeni ravno to – ostati v Bogu, verovati v Jezusa Kristusa, posledično tudi v Očeta. Kakor mora biti vsak ljubezenski odnos stvar razuma in srca, mora biti takšna tudi naša vera. Kakor se trta zaupljivo prepusti svojemu vinogradniku, tako se moramo tudi mi prepustiti Jezusu Kristusu, a moramo to storiti tako na ravni razuma in volje, kakor tudi na ravni srca, torej našega čutenja in čustvovanja. Na ta način res lahko vsak kristjan, zlasti pa vsaka krščanska družina resnično ljubi, kakor nas Jezus ljubi. Na ta način res odsevamo v svetu to Božjo podobo.

Prava podoba ljubezni se izkaže na križu – tu ni nobenega filozofiranja in dolgovezenja, tu je dejstvo. Tu gredo zaupanje, darovanje in izročitev res do skrajnosti. Jezusova ljubezen tu zares »ne išče svojega« (1 Kor 13,5), temveč se popolnoma zanese na tistega, ki ga neskončno ljubi, pa četudi se mu zdi celo, da ga je zapustil. Šele na križu, v stiski torej spoznamo, kdo nas zares ljubi. Tukaj padejo vse maske.

Ljubiti tako, kakor je ljubil Jezus, je torej do skrajnosti zahtevno, pa vendar tudi zares osvobajajoče, očiščujoče in odrešujoče. Ogenj prave ljubezni včasih tudi zelo zapeče, pa vendar po njem na novo zaživimo. Škarje obrezovalca so za mladike in trto nekaj bolečega, ranijo, pa vendar le tako lahko rastlina resnično zaživi in obrodi pravi sad.