Kdo bo novi papež?

Če nadaljujemo... Včeraj smo že zapisali, da ni pomembno, kateri kardinal bo, poimensko, izbran za novega svetega očeta, ampak je zgornje naslovno vprašanje vsebinskega značaja. V zadnjih letih, pa tudi desetletjih je namreč v katoliški Cerkvi bilo kar nekaj težav, ki jih je nujno treba upoštevati, kadar razmišljamo o teh zadevah.

Zadnji pontifikat, ki je trajal slabih osem let, namreč ni bil ravno navdušujoč, pa tu v prvi vrsti ne gre gledati subjektivno, v smislu osebnosti in karizme Benedikta XVI., za katerega smo bili zares hvaležni, da je bil izbran in ga še vedno izredno cenimo in spoštujemo, četudi še vedno tudi težko razumemo in prebavimo tisto abdikacijo. A o tem nima smisla več kot toliko razpredati, tudi zato, ker nimamo globljega vpogleda v razloge, ki so temu botrovali. Treba je reči, da se je v zadnjih desetletjih okoli papeža zgradilo eno zelo komplicirano strukturo, ki bi jo lahko označili kot nevidno kletko, iz katere papež ne more iziti, ampak ostaja njen ujetnik. Prav zanimivo je videti, iz česa je ta kletka izšla, saj je pred nekaj desetletji tisto past, tisto vkleščenost za nekega papeža predstavljajlo vse tisto, kar je bila dediščina preteklih stoletij. Tako so dušili papeža ceremonijal, bogoslužna oblačila, rituali... Vsaj tako so pojmovali vse to - kot balast, ki v svojem primežu stiska in duši "sodobnega" papeža. In tako se je zgodilo - ne takoj, ampak postopoma -, da so se vsega tega "ovirajočega" znebili. Začel je s tem že Janez XXIII., ki so ga naredili za "dobrega papeža" (so ostali torej bili slabi?) in so njegove slike visele celo na sedežih komunistične stranke v Italiji, dokončal pa je to Pavel VI., ki se je znebil vsega, kar je dišalo po monarhičnem. Treba je bilo odstraniti vse ekscese ceremonijala, da bi prišel na dan pravi pomen papeštva in bi slednje resnično zasijalo v luči 2. vatikanskega cerkvenega zbora. Ampak dobro, to je simbolična raven, ki je seveda pomembna, saj je človek simbolno bitje, a to še ni vse.

Pavel VI. je namreč prestrukturiral tudi vatikansko kurijo, torej vodstvene strukture katoliške Cerkve, zlasti je prišlo do popolnega prestrukturiranja Državnega tajništva in Svete inkvizicije. Ne, da je šlo za nekaj slabega - v človeški luči je bilo to nekaj povsem smiselnega in edino pravilnega, a je prišlo žal do uresničitve tistega neusmiljenega pravila, ki krasi človeška dejanja, da se nujno spremenijo, če so zgolj človeška, v popolno nasprotje želenega, kar je neapeljski filozof Giambattista Vico poimenoval heterogeneza ciljev (eterogenesi dei fini). Zahvaljujoč torej vsem pokoncilskim reformam v Cerkvi, imamo na eni strani papeštvo, ki nima več nobene sakralnosti v sebi (v tem oziru se zdi naziv "sveti oče" anahronističen), po drugi strani pa papeštvo tudi nima nekega neposrednega vpliva na življenje Cerkve, v katerega niti ne more neposredno posegati. 

Samo kdor ima zatisnjene oči, ni sposoben videti posledic tega nevarnega procesa, ki se je sprožil v pokoncilskem času. Za papeža Benedikta je bilo praktično nemogoče vršiti svojo vrhovno vodstveno oblast, saj ga je po desni vselej prehiteval (če še ne veste, je to v celinski Evropi prepovedano) njegov "ljubljeni" državni tajnik in njegova struktura moči. Pa ni naredil nič takšnega, kar se v sodobnem svetu že ne bi dogajalo praktično vsak dan, saj ni naredil ničesar nezakonitega, je pa bil v svojem delovanju tako neodvisen, da je prekršil vsa tista nepisana pravila znotraj kurije, ki pa so se ohranila skozi celoten pontifikat Janeza Pavla II. Državni tajnik torej ni deloval preko svojih moči in pristojnosti, je pa pokazal in dokazal, kako neuravnovešene so zadeve in kakšno moč ima pravzaprav v rokah tisti, ki bi naj bil papeževa "desna roka".

Si lahko naslednji papež torej privošči, da se zanese zgolj na človeške kvalitete in dobro voljo svojega državnega tajnika? Mislim, da so časi pretirano optimističnega gledanja na človeka in dobrih namenov minili. Treba je spet na življenje gledati bolj realno in upoštevati, da smo ljudje v svoji globini še kako ranjeni z grehom in torej sposobni čisto vsega - en dan napravimo neverjetno dobro delo do bližnjega, drugi dan ga pa polomimo, da je veselje, tako pač to gre. Potrebno bo napraviti reformo rimske kurije, a ne v "kolegialnem" smislu, ko se ne ve, kdo pije in kdo plača. Papež mora zadeve vzeti v svoje roke in napraviti red v hiši, to pa so značilnosti monarhičnega in ne kolegialnega modela, ki se je izkazal za brezkrvnega in anarhičnega, po katerem se niti ne ve več, zakaj posvečeni obljubljamo pokorščino, če pa jo potem redno in čedno kršimo, neupoštevajoč predstojnike.  

Papeška oblast in vlada ni neke vrste "management" Cerkve, ampak mora jasno izražati duhovne korenine papeštva, kakor tudi , kakšni so tisti duhovni cilji, zaradi katerega je bilo postavljeno. Že res, da so tista znamenja, kot recimo ceremonijal in druge reči papeškega dvora, za današnji svet nekaj zastarelega, pa vendar kažejo na to in dokazujejo, da papež ni "kralj" v tistem posvetnem smislu, temveč je predstavnik na tej zemlji Kralja Vesoljstva, Jezusa Kristusa, tistega Kralja, ki je dejal, da "njegovo Kraljestvo ni od tega sveta." Ljudje pač, če si želimo priznati ali ne, potrebujemo ta vidna znamenja, ki kažejo na neko presežno stvarnost. Dovolj je tistega sociologističnega pojmovanja Cerkve kot "mi tukaj zbrani", saj je Cerkev v resnici veliko večja stvarnost, zemeljska in nebeška, od tega in onega sveta. Naj se to kaže tudi v vidnih simbolih in znamenjih.

V tej perspektivi, ki je tudi, pa ne samo, duhovne narave, nihče od papeža ne zahteva, da bi deloval kot eden od svetovnih državnih liderjev, kakor tudi ni papež poklican, da zbira množice kot kaka medijska zvezda. Kaj pomaga tam skakati in skandirati ime papeža, če pa potem prideš domov in ne upoštevaš tistega, kar govori, pod pogojem, da si sploh slišal, kaj je povedal? V tem je bil papež Benedikt precej jasen. On ni nikdar klical po tem, ljudje so se sami odzvali, in sicer v velikem številu. Papež tudi ni poklican k potovanjem za vsako ceno, tudi zato, ker potem kurija ni v njegovih rokah. Dobro, množice so vse zadovoljne, da jih počasti papež s svojim obiskom, tudi njemu je lepo, toda pregovor pravi, da kadar mačke ni doma... No, saj veste, kako gre.

V tej luči moramo dejati tudi, kako je bistveno preveč vseh govorov, ki jih mora papež imeti, kakor tudi vse gore dokumentov, ki izidejo. 90% teh govorov ne zraste na papeževem zeljniku, temveč mu jih pripravijo v pisarnah kurije. Ne bi bilo bolje zmanjšati te gore govorov in dokumentov? Niso govorili, kako se bo po koncilu zmanjšala birokracija? Ne, zadeva je eksponentno narasla. In zakaj bi nekdo v kuriji potreboval papežev podpis za samopotrditev? To je treba zaustaviti. Bolje, da ima papež  malo govorov, le-te pa pripravi sam. Danes tudi ni potrebno več, da papež pozdravlja v vseh svetovnih jezikih, saj lahko vsi prevedejo njegove besede, glede na to, da imajo prevajalske službe. To je bila predvsem neka lastnost Janeza Pavla II., njegova res značilna navada, po katerem si ga bomo zapomnili. Pa saj ima vsak svoje kvalitete.

Jasno je torej, da ne gre toliko za to, ali bo papež progresist ali tradicionalist, kakor tudi ni pomemben njegov izvor, njegova predhodna kariera. Potrebujemo pokončnega moža, očetovsko figuro, avtoriteto. Predvsem ne potrebujemo moaž, ki bi gledal na "politično korektnost", ki bi bil kompromisarski ali političen. Ni treba, da "spremeni" Cerkev, da bi dokazal, kako je "fajn" in všečen za ljudi tega sveta ali zato, da bi ga mediji bolj cenili. Papeštvu mora spet povrniti tisti sijaj in avtoriteto ki mu pripadata, za to pa potrebuje seveda veliko moralno in duhovno podlago, ne le dobrih sklepov, saj vemo, kam vodi pot, posejana z njimi.

- povzeto po: Francesco Colafemmina - Pensando al nuovo papa. Temu je dodano vmes tudi osebno razmišljanje.

Konklave in Sveti Duh

Danes začenja konklave in oči vsega sveta so uprte v ta dogodek, ki bo dal naši Cerkvi novega papeža, Kristusovega vikarja na zemlji. Sam nisem navdušenec tiste igrice, ki jo Italijani poimenujejo "toto-papa", ki je podobna znani stvani igri "toto-calcio". Zbirajo se namreč stave, kdo od kardinalov bo naslednji papež. Vatikanisti, torej strokovnjaki za zadeve, ki se dogajajo v vrhu Cerkve, so že prepričani, da so njihovi kandidati pravi. Na površje prihajajo razno razna imena. Vse, kar vemo, je to, da po konklavu nič ne bo enako kot prej, kvečjemu podobno. Torej, ne potrebujemo vedeti, kdo bo papež poimensko. Pomembnejši so drugi vidiki. 

Če že govorimo o tem, kdo bo, se moramo najprej ustaviti pri eni pomembni zadevi. Vse bolj prisotna napaka, ki se pojavlja, pa ne v kakih lai(cisti)čnih medijih, temveč znotraj Cerkve same, je ta, da bi radi utemeljili vsako odločitev papeža, zbora kardinalov volivcev, koncila ali škofovske konference kot navdih Svetega Duha. "Sveti Duh vedno vodi Cerkev," pravijo. Cerkev ima seveda zagotovilo ustanovitelja samega, Jezusa Kristusa, da bo vse do konca časov, zahvaljujoč pomoči Svetega Duha, ohranila izpoved iste vere, istih zakramentov, istega apostolskega nasledstva, ampak za to se uporablja beseda indefectibilitas, ne pa infallibilitas. Vera, zakramenti in apostolsko nasledstvo bodo torej ostali, po našem verskem prepričanju,  indefektibilni, brezhibni. To pa še ne pomeni infalibilnosti, nezmotljivosti na vseh cerkvenih ravneh. Ne pomeni nezmotljivosti v vseh dejanjih in odločitvah cerkvenega učiteljstva in cerkvene vlade, še manj pa brezhibnosti (impeccabilitas) najvišjih cerkvenih struktur. 

Zgodovina nam je v tem dobra pričevalka in učiteljica. Pij XII. je v nekem svojem govoru to lepo pojasnil: "V zgodovini so se menjavale zmage in porazi, vzponi in padci, junaška pričevanja in razkoli. Eno zgodovinsko prepričanje je povsem jasno: portae inferi non praevalebunt (Mt 16,18), vendar pa obstaja tudi druga jasnost, da so tudi peklenska vrata imela svoje delne uspehe" (Nagovor "Di gran cuore", 14. september 1956). Četudi je bilo res zelo pisano v cerkveni zgodovini, saj so člani Cerkve bili preganjani, pa tudi veliki grešniki in krivoverci, kar drži tudi za določene papeže, je prišla cerkvena ladja skozi vse nevihte in viharje. 

Če pa nam po eni strani vse napake, vsi padci, vse zmote ne smejo odvzeti poguma, jih po drugi strani tudi ne moremo in ne smemo zamolčati, ampak jih je treba pošteno priznati. Cerkev se nikoli in nikdar ne sme bati resnice, saj je naš Gospod Jezus Kristus dejal, da edina človeka osvobaja (Jn 8,32). Je mar bil Sveti Duh tisti, ki je naročil Klemenu V. in naslednikom, naj sedež papeštva iz Rima prenesejo v Avignon? Zgodovinarji so si danes enotnega mnenja, da je to bila zelo zmotna odločitev, ki je oslabila papeštvo v 14. stoletju in na široko odprla vrata t.i. vélikemu zahodnemu razkolu.

Je bila izvolitev papeža Aleksandra VI., ki se je zelo nemoralno obnašal pred izvolitvijo in po njej, sad Svetega Duha? Noben teolog, cerkveni zgodovinar, pa tudi noben katoličan ne bi mogel trditi, da je Sveti Duh razsvetlil 23 kardinalov, da so izbrali Rodriga Borgio za Petrovega naslednika. Če pa se to ni zgodilo na tistem konklavu, lahko sklepamo, da je to veljalo tudi še večkrat, saj je kar nekajkrat prišlo do izbire kandidatov, ki so bili slabotni, nevredni, neprimerni za svoje poslanstvo, pa vendar to ne omaja veličine papeške službe. 

Papež je vselej človek, kakor so ljudje tudi tisti, ki ga volijo. Ljudje pa smo - sveta vera nas uči - grešni in zmotljivi. Izbira papeža je, kakor kaže zgodovina, velikokrat plod političnih  in drugih človeških spletk in vplivov. In vendar barka pluje naprej. To pa zato, ker Sveti Duh vodi Cerkev nam navkljub. Edino Bog je tisti, ki slabo lahko obrne v dobro. On je tisti, ki spreobrača človeška srca. Kaj lahko se zgodi, da kardinali zavrnejo vpliv Svetega Duha, kakor lahko ta vpliv zavrne tudi papež. To ne pomeni, da navdihov Svetega Duha ni, ampak, da jih ljudje ne sprejmemo. V svojem traktatu o Cerkvi nam kardinal Journet razloži, da pomoč Svetega Duha na konklavu pomeni to, da četudi pride do slabe izbire, imamo gotovost, da Sveti Duh, ki tudi slabo lahko spremeni v dobro, to dovoljuje iz nekih višjih in skrivnostnih razlogov, ki nas ljudi presegajo. Vendar pa dejstvo, da Bog iz zla, ki ga naredimo ljudje, lahko potegne tudi dobro, kakor se je zgodilo v primeru Adamovega greha, ki je postal vzrok za učlovečenje Božjega Sina, še ne pomeni, da lahko ljudje naredimo zlo in ostanemo nekaznovani. Vsako krivdo moramo poplačati, pa naj bo to v tem ali onem življenju.

Bog neprestano deli milosti, vendar pa mora vsak človek, vsak narod, vsak zbor ljudi tej milosti pritrditi. Božja milost za svojo učinkovitost potrebuje vedno tudi sodelovanje človeka, vsaj kar zadeva človeške odločitve. Včasih deluje tudi mimo človeka, človeku navkljub, a so to izredni dogodki, ki jim pravimo čudeži. Obstajajo seveda tudi redni čudeži, kakršen je npr. ta, da v evharistiji Kristus vsak dan pride med nas. Kakor je lepo dejal papež Pavel VI., mora zato v času samo-rušenja Cerkve - to je tisto rušenje, ki ga povzročamo njeni člani sami - vsakdo moliti in delovati po svojih najboljših močeh, da bi se kriza končala in bi Cerkev ponovno lahko zablestela v tisti svetosti in lepoti, ki ju nikdar ni povsem izgubila in ju tudi ne bo vse do konca časov.

- povzeto po: Roberto de Mattei, Lo Spirito Santo e il prossimo conclave.

Grešil sem ... nisem vreden

Prišli smo do 15. poglavja Lukovega evangelija, v katerem najprej na 4. postno nedeljo poslušamo tisto najbolj znano priliko. To najbrž poznamo vsi ali skoraj vsi po imenu "Prilika o izgubljenem sinu", v zadnjega pol stoletja pa se je zelo razširilo tudi poimenovanje "Prilika o usmiljenem Očetu". Seveda je pomemben "usmiljeni Oče", a ta je pomemben skozi celoten evangelij, kakor tudi skozi vse Sveto pismo. Poudarek v tem 15. poglavju je namreč na tistem starejšem sinu in njegovem nerazumevanju dogajanja, posledično tudi življenja, kar je lepo nakazano s tem, kako se poglavje začne in konča. Najprej pridejo farizeji in pismouki, ki Jezusu očitajo, da se druži z grešniki in z njimi celo jé, na koncu starejši sin, ki se ni sposoben veseliti vrnitve svojega izgubljenega brata. Kaj je njihova težava? Ne razumejo in ne vejo, kaj je to greh. Mislijo, da njih to ne zadeva.

To je tudi naša težava, da ne vemo, kaj je to greh. Farizeji, pismouki in mi ne vemo, da je to smrt, da je to blodenje po tuji deželi, da je to osamljenost najhujše sorte. Zato pa nas tudi ta velika reč, kakršna je vrnitev izgubljenega domov, kar je lepa podoba za ponazoritev spreobrnjenja nekoga, ne gane kaj preveč. Saj vendar moje življenje ni tako zanič. Saj ne delam nič posebej slabega. Nikomur nočem nič hudega, nikogar nisem ubil... Saj sem v redu. Tudi moje življenje je kar v redu? Je res? Potem mi pa povej, zakaj je vse tako sivo in zakaj nisva kaj preveč zadovoljna s svojim življenjem, kjer je dan podoben dnevu in živiva iz dneva v dan.

To naše pojmovanje greha je izredno problematična zadeva. Grešna so pravzaprav postala samo tista res očitna ali vnebovpijoča dejanja, kakor da so naši odnosi sestavljeni samo iz njih. Ker teh dejanj tako pogosto ne počnemo, nismo grešniki. "Saj nimam grehov," pravimo. Ravno zaradi tega mišljenja se postavljamo višje od drugih, ki ga vseskozi "lomijo". Mi smo enostavno dobri, boljši, le tu in tam pride do kakega "spodrsljajčka" ali "napakice", a kaj bi to sploh omenjali, saj kaj zares slabega res ne naredimo. 

In vendar je to razmišljanje napačno. Sam lahko rečem, da poznam samo dva človeka brez greha - Jezusa in Marijo, njegovo mater. Ostali smo, kot nam lepo pove v svojem odličnem Pismu Rimljanom Pavel, vsi postali grešniki, vsi smo grešili (Rim 5,19; 3,23). Noben od nas ni sam po sebi pravičen in ne jaz ne ti si ne zasluživa ničesar, še najmanj nagrado - najvišja je večno življenje. Nasprotno, zasluživa si kazen in smrt, kar bi nama Bog imel vso pravico nakloniti. In, dragi bratje in sestre, ni ga med nami, ki bi ne grešil - vsak dan in večkrat na dan. 

Kako? Kakor nam lepo pove obrazec kesanja, ki ga molimo v začetku maše, grešimo v mislih, besedah, dejanjih in opustitvah. Kadar hodimo k spovedi, navadno pregledamo samo dejanja, še ta pa tako, kot bi pisali listek za v trgovino. Morali pa bi, nasprotno, pregledati, kakšni so bili naši odnosi, in sicer na vseh ravneh - do Boga, bližnjega in sebe. Tu niso pomembna samo dejanja, ampak vse našteto. Predstavljamo si lahko, da smo ljudje kakor lesena koliba. Veliki grehi so kakor udarci v lesene stene z ostro sekiro, katerih poškodbe so zelo velike. Majhni grehi pa so kakor lesni črvi. Teh sploh ne vidimo, pa vendar vztrajno in odločno razjedajo leseno hišo. 

Torej ni pomembno, kako živimo svoje odnose? To je izredno pomembno. In mi se ne zavedamo tega, da smo pravzaprav ves čas življenja, vsak izmed nas, najprej v odnosu z Bogom - smo otroci nebeškega Očeta; smo bratje, prijatelji in učenci Sina Jezusa Kristusa; smo svetišča in posode Svetega Duha. V Bogu živimo, se gibljemo in smo, kakor pove apostol Pavel Atencem (Apd 17,28). Don Giussani je lepo opisal, kdo pravzaprav je vsak izmed nas: "Jaz sem Ti, ki me oblikuješ." Bog me neprestano oblikuje. Bog me neprestano tudi odrešuje in mi odpušča, pa če sem mlajši ali starejši sin. V tem oziru vidimo, kako tisto, kar se je zgodilo v Jeruzalemu Jezusu, ni zaključena zadeva, ampak se neprestano dogaja. S svojimi slabimi mislimi, besedami, dejanji, s svojimi opustitvami (da imam priložnost narediti dobro, pa ga ne naredim) v vsakem trenutku svojega življenja, svojega bivanja, Jezusa tepem, bičam, zbadam, pljuvam, ga križam. V vsakem trenutku življenja silim v grob in osamljenost. 

Kako v polnosti namreč zares živim ta odnos? Je vse to jeruzalemsko dogajanje nekaj, kar se je zgodilo enkrat v preteklosti in se me sedaj več ne dotakne? Pravimo, kako je Jezus trpel in umrl tam nekje v preteklosti. Pa kaj potem? Pomembno je vprašanje, če sedaj, v tem trenutku zame, zate in za vsakega človeka, trpi in umira? Podobno velja tudi za vstajenje. Ali se zavedam, da me sedaj, v tem trenutku, kakor Adama in Evo na ikonski upodobitvi, vleče iz groba?

Velika težava je namreč to, da v Jezusovo dejansko navzočnost ne verujemo več. Pride med nas in je med nami - dejansko in ne zgolj duhovno, pa nas to ne gane. Trpi in umira - spet dejansko in ne zgolj duhovno, pa nas to ne gane. Premaguje greh in smrt v nas, pa nas tudi to kaj preveč ne zanima. Govorimo sicer o nekem Bogu in o nekem očetu, ki pa sta bolj kot ne plod naših predstav.  Tu sem bos tudi sam. 

Spreobrnjenje pomeni najprej pravi korak v odnos z Božjim Sinom, Jezusom Kristusom, da bi potem lahko zares spoznali, kakšen je Oče. Jezus namreč pravi: "Kdor vidi mene, vidi tistega, ki me je poslal." (Jn 12,45). 

Tudi ti boš umrl

Evangeljski odlomek 3. postne nedelje je do neke mere zelo podoben tistemu, kar smo vajeni iz naših medijev, saj navzoči tudi Jezusu povedo za eno od tistih zadev iz t.i. "črne kronike", za katero izvemo, da jo dobro pozna tudi Jezus sam, saj takoj omeni še drug tragični primer. Zdi se, da se tisti ljudje niso toliko škandalizirali zaradi usode Galilejcev, kolikor bolj zaradi Herodovega dejanja, ki je kri teh ljudi pomešal z živalskimi daritvami. Šlo je namreč za hudo dejanje obredne skrunitve, samo po sebi škandalozno, a Jezus še enkrat več preseneča. Še zdaleč se ne požvižga na težko dejanje samo. Želi se, nasprotno, poslužiti tega dgogdka iz črne kronike, da bi pokazal še onkraj. Zanima ga usoda konkretnih ljudi, pa ne le tistih Galilejcev, temveč vseh ljudi, vsakega posebej. Zato pove potem tudi priliko o nerodovitni smokvi, ki ponazarja zemeljsko življenje vsakega človeka, s posebnim poudarkom na koncu.

Tabu tema današnjega časa, smrt, postane osrednja v evangeliju. Kako podobno z nami - tudi za očividce je bila smrt, nekaj tujega, nekaj, kar se jih ni neposredno dotikalo. Danes smo predvsem vajeni da smrt »vidimo«, pa ne le v filmih, kolikor bolj v črni kroniki, ki zavzema čedalje več prostora po časopisih, televizijskih dnevnikih in drugod v medijih. Ta črna kronika nas je kar nekako navadila, da se srečamo s surovostjo smrti – danes lahko smrt vidimo celo v neposrednem prenosu. Vsekakor pa gre za »tisto« smrt, morda gre od nas »tista« znana osebnost, »tista« oseba, morda celo otrok, ki pa ga sploh osebno nikdar nismo ne srečali ne poznali. Znajdemo se pred prav paradoksalno situacijo – po eni strani je smrt neki tabu, kot smo zgoraj dejali, nekaj zoprnega in motečega, po drugi strani pa je, zlasti prek TV in interneta postala neke vrste šov in spektakel, pred katerim se – čeprav to težko priznamo – vendarle radi ustavimo.

Smokvino drevo nam govori tudi to, da bo treba nekega dne položiti račun in Očetu prinesti sadove našega zemeljskega življenja. V tem oziru utegne biti šok terapija tudi uspešna. Takšne šok terapije smo deležni ob obisku nekaterih naših pokopališč. Napis na našem prvačkem te npr. ne more pustiti ravnodušnega: "Mir. Tudi ti boš umrl." (V Vipavi piše: "Umrl boš." - še vedno, čeprav so župniku dejali, naj raje da napis: "Vstal boš." - prvo je nujno, drugo pač ne, a o tem morda ob Veliki noči, op. a.). Ni torej pomembno le, kako se obnašamo na pokopališču, na kar se nanaša tisti naš napis, ampak tudi v življenju nasploh. Če imamo dejstvo, da bomo umrli, pred sabo, bomo morda (razen, da bomo umrli, ni nujno) na zemeljsko življenje začeli gledati drugače. Še bolj nas morda strese smrt nekoga, ki smo ga poznali ali, kar je še močnejša zadeva, s to osebo preživeli del življenja. Telo umrlega za nas postane simbolični kraj vezi, zgodb, smisla, radosti, neskončnih spominov, ki so sedaj prišli na konec in nimajo možnosti vrnitve. Smrt drugega začne naenkrat postajati tudi »moja« smrt, nekaj osebnega.

Morda se začnejo sprožati vprašanja in strahove, ki nazadnje privedejo do tistih: »Kdaj pa bo prišla moja ura? Kakšna bo moja smrt? Bom trpel in povzročal bolečino tudi svojim dragim? Kdo bo ob meni, če bom potreboval pomoč?« Predvsem pa: »Kaj bo ostalo od mene in vsega tistega, kar sem naredil do zdaj in še delam?«

Ne glede na vse življenjske težave in ovire, nihče od nas ne bi rad umrl, četudi kdo tako kdaj reče. Navezani smo na tisto, kar imamo tu na zemlji, pa tu ne govorimo o neki slabi navezanosti, ker bi bili neki uživači, bogataši in pogoltneži, ampak gre predvsem za to, da delamo in živimo v dobri veri, se trudimo in si želimo in bi radi bili prepričani, da se bo vse to ohranilo tudi takrat, ko nas na zemlji več ne bo. Skratka, želimo, da bi ostali neki sadovi. V evangeliju beremo, da to tudi Bog želi za vsakega od nas. Zato nas Jezus opozarja na smrt in zato nas poziva k spreobrnjenju. 

Spreobrnjenje je tu mišljeno v obeh jezikovnih pomenih - hebrejskem in grškem. Hebrejski shub' pomeni vrnitev k začetkom, k izviru, h koreninam. K temu nas kliče tudi postni čas. Poklicani smo, da uredimo zadeve v svojem življenju, svoje odnose. Najprej moramo utrditi razrahljani in načeti odnos z Bogom, potem pa tudi z ljudmi, ki so nam najbližji in s katerimi preživimo največji del življenja. To je ena od poti do roditve sadov. Druga je tista pot, ki jo narekuje grški izraz za spreobrnjenje, metánoia. Dobesedno pomeni "iti preko". Preko česa moramo iti? Prek zla, tragičnosti in smrti. 

To ne pomeni, da jih izbrišemo z našega obzorja, temveč, da jih vzamemo kot nekaj, iz česar lahko izhajamo. Nekaj, iz česar se lahko kaj naučimo. Niso bili krivi za takšno usodo tisti Galilejci, niti tisti Jeruzalemčani, na katere se je zrušil stolp, kakor nihče od nas ni kriv, da bo umrl. To je pač dejstvo, ki ga moramo vzeti v zakup. Nima smisla, kakor smo imeli že priložnost reči na 1. postno nedeljo, spraševati se, zakaj zlo in smrt. Nima smisla niti, spraševati se, kdo je kriv. Vprašajmo se raje: "Kaj lahko iz tega potegnem zase in za svoje življenje?" Morda me to spodbudi k temu, da bom svoje in drugih življenje bolj cenil. Bog želi, kakor si želimo tudi mi sami, ne da bi bili pogubljeni, temveč, da bi v polnosti zaživeli na vseh ravneh - fizični, duševni in duhovni, pa tudi v vseh vrstah odnosov - do Boga, bližnjega in sebe. Tako gre razumeti tisti Božji poziv: "Nočem smrti grešnika, ampak, da se spreobrne in zaživi."

Se opravičujem za dolžino zapisa, ki ni sorazmerno z dolžino življenja, kot pove Pesnik: "Dolgost življenja našega je kratka." Blagoslovljen drugi polčas posta vam želim.   

Na goro, da naberemo moči

Vsako drugo postno nedeljo poslušamo evangeljski odlomek o Jezusovi spremenitvi na gori, ki ima bogato sporočilo ne samo za naše postne, temveč tudi za življenjske boje. V njih vidimo, kakor smo zadnjič dejali, vse preveč črno, ne vidimo se ven iz njih. Morda pa gledamo na življenje preveč ozko. Evangeljski odlomek nam namreč pove nekaj, kar drži za naše duhovno življenje, ki je izjemnega, temeljnega pomena za kakovost našega bivanja nasploh, kakor tudi – smo rekli – za kakovost naših odnosov. Na neki način je besedilo sestavljeno iz treh delov. Najprej je vzpon, potem čas na gori, nazadnje pa povratek.

Od kod se moramo vzpeti in kam? Vzpon pomeni dvig iz nekega sveta ali okolja v drugo okolje. Za nas to pomeni dvig iz našega avtoreferenčnega življenja. Priznajmo si, da smo preveč zazrti sami vase in v naše težave, preko katerih sploh nismo sposobni pogledati. Ves čas si govorimo, kako smo ubogi, kakšne krivice se nam dogajajo. Ves čas si, v prenesenem pomenu, tipamo zapestje in čelo, da bi videli, če je z nami vse v redu, ker smo v strahu za svoj obstoj. Pred seboj nimamo cilja, ampak je vsak od nas cilj in referenca samemu sebi. Prav zato nas je tudi strah. Vsak najmanjši piš, ki razmaje naše negotove in krhke temelje, nam nažene grozo v kosti. V takem se bojimo odnosov in ljudi, ker nas lahko ranijo in prizadenejo. Vse, kar delamo, je to, da bežimo. Bežimo, ker upamo, da bomo vendarle našli kako gotovost, kak varen pristan, a vse to iščemo na napačnih naslovih. Nazadnje smo, ko se vse to sesuje v prah, še bolj prazni in razrvani kot prej.

Rešitev je samo v vzponu na goro. Ta v Svetem pismu pomeni Božjo bližino. Jezus nas vabi prav tja, ker je navadno tudi on sam v pogovoru z Očetom. Temu rečemo “sveto”. V to nas vabi Jezus, ker nas želi potegniti iz zadušljivosti sivega vsakdana. Kliče nas na goro v molitvi, v branju in premišljevanju Božje besede, še zlasti pa nas kliče v cerkev. Tam je sicer vedno navzoč, vendar pa je tam še posebej z nami v zakramentih. Na goro se je tako treba povzpeti vsak dan, v smislu molitve in Božje besede, vsaj enkrat na teden pa smo poklicani tudi k vzponu na še višjo goro, ki jo predstavlja nedeljska sveta maša.

Seveda na goro nihče ne kar pride, ampak je potreben vzpon. Ta vzpon zelo pogosto ni lahek. Kaj bi hodili na goro, ko je dovolj udobno doma. Kaj bi molili, kaj prebirali in premišljevali Sveto pismo, kaj hodili k maši in spovedi. Bomo že našli, sami, rešitev iz naših težav. V svoji površnosti ljudje mislimo, da so naše človeške težave le nekaj površinskega, a je zadeva precej globlja, ker gre v končni fazi za vprašanje zla in smrti. Tega dvojega pa mi sami ne moremo rešiti. Potrebujemo pomoč “od zgoraj”. Zanimivo, da se ta pomoč skriva ravno v tako banalnih zadevah, kakršna je molitev npr. rožnega venca. Kakršno je branje Svetega pisma, ki ga je treba samo vzeti, odpreti in brati. Kakršno je pomuditev v cerkvi za par minut. Kakršno je ne nazadnje udeležba pri sveti maši. Tako malo je treba, pa vendar veliko. V nas se nekaj ali nekdo upira, ker je zdravljenje včasih tudi boleče ali ker so zdravila grenka, pa to vendarle potrebujemo.

Težak je ta vzpon, a ga je treba premagati. Treba je odgovoriti na ta klic, da iz smrti vstanemo v novo življenje – na gori se namreč naše borno življenje, če ga le znamo izročiti Jezusu, poveliča, vstane od mrtvih. Odprimo se mu že vendar, povejmo mu, kaj nas v življenju muči, pa tudi veseli. Povejmo mu, kateri ljudje so del našega življenja – v dobrem in slabem. Povratek v vsakdanje življenje, kar predstavlja sestop z gore, bo tako drugačen. Pred nami bodo še vedno življenjski boji, vendar bomo šli vanje drugačni, z novim zanosom in močjo.