Biti kristjan je težko

Kontroverzno besedilo je pred nami, ki se še kako kresa z našo človeško logiko, pa tudi s tistim, kar so za čase, ko pride Odrešenik, napovedovali preroki, saj so govorili, da boto čas miru, blagostanja in veselja: pripovedovali so, kako se bodo porušile vse pregrade, kako bodo ljudje med seboj složni. V evangeliju pa Jezus trdi, da ni prišel, da bi prinesel mir, temveč razdor. Čudno je to za nas, sploh za vse tiste, ki trdijo, kako je pravo krščanstvo podobno tisti znani pesmici, ki nosi naslov “Mi se ‘mamo radi”.

Odločitev za Kristusa je, kakor izvemo iz evangeljskega besedila, težka in radikalna. Nikakor ne gre za

iskanje tega, da bi se z njim strinjal čim bolj širok krog ljudi. Kristusov nauk in nauk Cerkve se ne bo nikdar prilagajal nam ljudem, temveč mora biti ravno obratno – mi ljudje se moramo prilagoditi, se preoblikovati, se spreobrniti, da bi lahko sprejeli tisto, kar se od nas kot kristjanov zahteva.

V evangeliju je ta krščanska odločitev označena kot “odločitev za Božje kraljestvo”. Jezus je povsem odkrit in realen. Pove, kako ta odločitev prinaša razdor na vseh ravneh.

Najprej to s sabo prinaša notranje boje in delitve. Krščanstvo ne pozna kompromisov prav zato, ker ni neka filozofija in ni ena izmed religij, ampak je odločitev za osebo, za živo osebo, ki je Božji Sin Jezus Kristus. Kdor se odloči zanj, se ne more hkrati odločiti za dobro in zlo, iskati kompromisa med resničnim in zlaganim, ne more se zanašati na človeške gotovosti ter na njih graditi svojega življenja. Nasprotno, njegovo življenje je v vsakdanjem zapuščanju svojih utečenih navad in gotovosti, da bi se odločil za pot proti obljubljeni dežei, katere pa še ne pozna. Odločitev za Kristusa je, kakor izvemo, odločitev za resnico in ljubezen, vendar sta to resnica in ljubezen, ki človeka presegata.

Kljub vsemu pa se zdi čudno, da vera v Kristusa prinaša nasprotovanje in ovire, in vendar je tako. Krščanstvo je križ in še dobro, da je tako, saj na križu padejo vse maske. Tu je preverba za to, če smo pristni ali zlagani. Če je ljubezen prava, prinaša s seboj bolečino in trpljenje, kakor velja tudi za resnico, da nikakor ni indiferentna, temveč še kako zareže in rani. Pravijo, da je resnica odkritje. Če je tako, potem je vselej preverba naših dejanj: “Nič ni prikritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo” (Lk 12,2).

Če bi seveda ljudje bili čisti, bi Kristus prinašal vse tisto, kar smo dejali na začetku, dejstvo pa je, da smo v svoji globini zaznamovani z grehom. Zato srečanje z resnico, z realnostjo v človeku vselej ustvarja dvom, strah pred tveganjem, kakor tudi nasprotovanje, saj imamo vendarle svoj ponos, pa tudi greh dela svoje v nas. Človek bi se raje prepustil človeškim gotovostim, namesto, da bi se prepustil Božji nepredvidljivosti. Tako je, kar zadeva človekov notranji svet.

Odločitev za Kristusa pa povzroča težave tudi v zunanjem svetu, če tako označimo naše odnose v družbi. Kdor se postavi na Kristusovo stran, ga čakajo določene posledice. Vsekakor ni nevtralen in podoba apostola Pavla je zelo zgovorna in aktualna, saj uporabi podobo stadiona – ravno poteka svetovno atletsko prvenstvo v Moskvi. Kdor se torej z vsem srcem odloči za Kristusa, bo za mnoge celo sovražnik, sicer pa gotovo tarča opazk in posmeha ali vsaj pomilovanja. Kristjan bo sicer želel biti prijatelj in brat z vsemi, želel bo graditi občestvo, sodelovanje, a je vprašanje, če bodo to hoteli tudi ostali. Zadnjih petdeset let se veliko govori v Cerkvi o “dialogu” z drugimi. Toda, kako to vzpostaviti, če je drugi gluh za tvoje predloge?

Pa za to nerazumevanje in razdeljenost ni treba daleč. Kolikokrat se dobesedno uresničijo evangeljske besede in se to primeri po družinah, med prijatelji, sodelavci… To je neizbežno, saj pojmovanje življenja in pogledi na svet, ki jih ima kristjan, niso vedno v skladu s pojmovanjem in pogledom ne le nekristjanov, ampak bo tisti, ki kršanstvo objame v celotnem paketu, doživlja nasprotovanje in težave tudi s strani tistih, ki se sami izjavljajo za kristjane. Svet je pač razdeljen na takšne in drugačne skupine ljudi, ki imajo takšen in drugačen pogled na svet in življenje. Tudi med katoliškimi kristjani je, žal, tako – treba si je priznati, da si niti med sabo nismo enotni.

Z vsem tem mora torej tisti, ki vzame krščansko vero, z njenim naukom vred, zares, računati. Izziv, ki se zastavlja je, kako na vse to reagiramo. Pravi kristjan bo namreč za hudo vračal dobro, namesto sovraštva bo vračal dobroto, in sicer zelo konkretno, po zgledu svojega Učitelja, ki je s svojim križem podrl tisto steno, ki jo je postavilo sovraštvo (Ef 2,14.16). Če imajo drugi težavo s tem, da sem kristjan, še ne pomeni, da imam tudi sam težavo z njimi, ker to niso.

Z Marijo "prek trnja do zvezd"

Ob največjem Marijinem prazniku, za kar velja Marijino vnebovzetje, prebiramo tako znani evangeljski odlomek, da bi se kaj lahko zgodilo, kakor smo dejali zadnjič, da preslišimo kako pomembno malenkost. Znotraj še kar dolgega odlomka je namrečstavek, ki morda najlepše in najbolje pove, kdo je Marija, istočasno pa nam pove tudi, za kaj se moramo kot kristjani najbolj truditi na naši življenjski poti. Mariji sorodnica Elizabeta zakliče: “Blagor ji, ki je verovala.”

Tiziano - Vnebovzeta

Za vsakega kristjana je Marija najsvetlejši zgled življenja in je tudi svetilnik vere, po kateri se lahko najprej zgleduje, potem pa se mora k njej tudi obračati vsak dan v veliki in iskreni prošnji, da njegova vera ne bi opešala v vseh preizkušnjah, ki ga v življenju doletijo, temveč bi ostala podobno močna, kakor je bila vera Nebeške Matere Marije. Naš cilj so nebesa, morajo biti naš cilj, če niso, morajo to postati. Če pa hočemo tja priti, se moramo v življenju pošteno truditi, da bo nekega dne rečeno tudi vsakemu od nas: “Blagor mu/ji, ki je veroval/a.”

Marija je do nebeške slave prišla z “velikonočno vero”, kakršna mora biti tudi vera vsakega od nas, današnji praznik pa je vrhunec praznovanja te vere in kaže, kako do potankosti natančno je Brezmadežna sledila nebeškemu sadu svojega telesa, Jezusu Kristusu, da se je tudi z njo ob smrti zgodilo podobno, kakor z njim. Tudi njeno telo ni bilo prepuščeno trohnjenju, ampak je bilo že hitro vzeto v nebesa, skupaj z njeno dušo. To vse kaže na to, kaj čaka tistega, ki bo veroval – ne bo pozabljen, ampak ga čaka večna slava v nebesih, skupaj z Devico Marijo, angeli in svetniki.

Poglejmo sedaj, kaj pomeni ta “velikonočna vera”, ki se je moramo naučiti od Marije in po katero se moramo vsak dan k njej tudi zatekati. Velikonočna skrivnost je Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje. Ko je takrat Brezmadežna Devica v Nazaretu Božjemu angelu dejala, naj se zgodi po Gospodovi volji, je že potrdila, da bo sprejela Božjo voljo, karšnakoli že bo, četudi bo težka in kruta. Takrat se seveda še ni mogla zavedati, na kakšni preizkušnji bo v Jeruzalemu njena vera, a je vendar privolila. Zaupala je v Božjo previdnost. V svoji veri je bila prepričana, da je tudi v najhujših preizkušnjah Bog ne bo zapustil, kar je sporočilo tudi za nas.

Do tega, kar danes praznujemo, je Marija prišla skozi številne preizkušnje, kakor je tudi njen in Božji sin, Jezus Kristus, moral najprej trpeti in umreti, da je lahko potem vstal in šel v nebesa. Mi prevečkrat trpljenje in smrt odrivamo daleč od sebe, radi bi imeli samo vse tisto lepo. Kako malo nam je potrebno, da tarnamo in se pritožujemo. Kakor nam pa poroča bl. Ana Katarina Emmerick, po videnjih katere je bil posnet film Kristusov pasijon, je Marija z vsem srcem sprejela tisto, kar se je moralo zgoditi v Jeruzalemu in je zaupala v Boga. Na podoben način moramo tudi mi sprejemati vse križe in težave, ki pridejo v našem življenju, zavedajoč se, da je to zares le prehod, kar pomeni beseda Pasha, do boljšega in lepšega, kar nas čaka. Ko rečemo v težavah svobodno svoj “zgodi se”, potrdimo našo vero in vdanost Bogu in izbrisujemo tisto neubogljivost in upornost prvega človeka. Vedno, ko smo sposobni sprejeti breme svojega življenja, se upodabljamo po Mariji, ki je “nova Eva”, tista, ki je v nasprotju s prvo Evo, ki je rekla, da ne bo služila, sama sebe dala popolnoma na razpolago, prav kakor je storil novi Adam, Kristus.

Na Marijin največji praznik smo zato povabljeni, da se po njenem zgledu skušamo obnašati, ko pridejo nad nas takšni in drugačni križi življenja. Vedno pa se moramo na Nebeško Mater tudi obračati v naših molitvah, saj nam podarja moč in pogum za naše vsakdanje boje, kakor molimo v tisti znani molitvi: “Ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena Devica.” Da bi lažje hodili po poti življenja, se vselej izročajmo Materi Mariji, saj bomo, kakor je dejal včerajšnji svetnik Maksimilijan Kolbe: “Po tej poti mnogo lažje hodili s pomočjo Brezmadežne, kajti njej je predobri Bog zaupal oskrbništvo svojega usmiljenja. Brez dvoma je Marijina volja za nas božja volja. Kadarkoli se ji posvetimo, postanemo v njenih rokah, kakor je ona v božjih, orodje božjega usmiljenja. Prepustimo se njenemu vodstvu, prepustimo se njeni materinski roki! Če nas bo ona vodila, bomo lahko varni in mirni.”

Večnost vselej pred očmi

Včasih je treba prisluhniti nekoliko daljšim evangeljskim odlomkom, kar ni vselej za nas lahka stvar, zlasti ne v tem poletnem času, ko je vroče. In vendar je dobro, da verni ljudstvo čim več krat slišimo Božjo besedo, jo tudi sami prebiramo in premišljujemo. Malo se velja potruditi.

Evangeljski odlomek nam ponuja pomembno življenjsko modrost. V času, ko se marsikdo trudi, da se

ne bi postaral, ampak bi vselej ostal mlad in v formi, nam evangelij ponuja prav recept, kako naj kristjani vedno ostanemo mladi in v formi, a je mišljeno to seveda na drugačen način. Evangeljsko gledanje gre prek meja tega sveta, preko te naše zemeljske stvarnosti, ki se konča s tem, ko nas položijo v grob. Za evangelij gre naše življenje prek groba, gre v večnost. Kristjani smo povabljeni, da se vselej v veri zavedamo, kako vsak trenutek našega življenja pravzaprav živimo že za večnost. 

Ta večnost pa je lahko takšna in drugačna. Lahko je namreč neprimerno boljša od sedanje stvarnosti in je takšna, kakršno opisuje knjiga Razodetja, da tam ni več smrti, bolezni, bolečine in žalosti (Raz 21,4), lahko pa je tudi vse skupaj še precej slabše od najslabše možne sedanjosti, pač odvisno od tega, za kaj se v svoji svobodi, ki nam je bila dana, odločimo. Vsak dan se odločamo tudi za svoje posmrtno življenje, pa če si to hočemo priznati ali ne. Marsikdo se namreč odloči, da se z vprašanjem večnosti sploh ne bo ukvarjal, pa na ta način seveda ničesar ne razreši. Marsikdo pa hoče vprašanje smrti, tega, da se bo to naše zemeljsko bivanje nekega dne končalo, potisniti čim bolj daleč, v neko ne natančno določeno prihodnost, češ da bo tako živel bolje, a se pogosto izkaže, da tisti, ki se svoje minljivosti, krhkosti in umrljivosti noče zavedati, svoje življenje živi slabše od tistih, ki to imajo vedno pred seboj.

Takšne modrosti nas torej uči evangelij, da bi naš pogled vselej šel še naprej, onkraj te samo zemeljske stvarnosti in bi vključeval tudi večnost. Želi, da bi naš pogled bil “večnostni pogled”, da bi imeli t.i. “perspektivo večnosti”. Želi, da bi na svoje in drugih življenje gledali s tega zornega kota, da bi lahko življenje zares lahko cenili. Obstaja drobna knjižica, ki ste jo morda že brali, nosi pa naslov “Oskar in gospa v rožnatem”, kjer je opisan tudi razvoj našega pogleda na življenje. V knjigi, kjer mali bolnik za levkemijo piše pisma Bogu in je vsak dan v mislih star po nekaj let več, piše na svoj namišljeni stoti rojstni dan takole: “Dragi Bog, danes imam sto let … Staršema sem skušal pojasniti, da je življenje takšno hecno darilo. Sprva ga precenjujemo: prepričani smo, da nam je bilo dano večno življenje. Potem ga podcenjujemo, zdi se nam gnilo, prekratko, skoraj bi ga bili pripravljeni zavreči. Nazadnje se zavemo, da sploh ni dar, ampak zgolj posojilo. Tedaj se trudimo, da bi ga bili vredni … Starejši ko smo, bolj moramo življenje okušati, da bi ga cenili. Prefinjeni moramo postati, umetniki.”

Te modrosti se moramo v življenju naučiti. Če se je je bil sposoben naučiti desetletnik, potem se je lahko tudi mi. Kaj je ta modrost? Da moje življenje sploh v resnici ni moje življenje, da ni moja izključna last, ampak nekomu odgovarjam. Da je v rokah nekoga drugega. To nam pove tudi evangelij, da bo nekega dne pač treba za svoje zemeljsko bivanje položiti račune. Poklicani bomo, če rečemo z dečkom Oskarjem iz prej omenjene knjižice, da vrnemo svoje posojilo. Pomeni, da nam je bilo marsikaj danega v življenju, da bi to izkoristili in namenili za druge, da bi tako oplemenitili njihovo, pa tudi naše bivanje na tem svetu, ki je pogostoma zelo težko. Človek z večnostnim pogledom na življenje se zaveda tega, da se bo nekega dne treba posloviti in odpotovati drugam, kakor nam sporoča evangelij: “Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane” (Lk 12,35).

Seveda se bo kdo vprašal, kakšno navodilo neki je to. Priklicuje v spomin judovsko Pasho, Izhod iz Egipta. A to je tudi drža vsakega kristjana, če noče zamuditi trenutka, ko bo prišel mimo Gospod. Ljudje smo pač tako narejeni, da rečemo, da če Bog je, naj to vendarle že enkrat pokaže. 

Prijatelj mi je enkrat pravil, kako v Međugorje, kamor je gotovo šel že marsikdo od vas, gre tudi veliko število naših sosedov Italijanov, v čemer sem se seveda moral strinjati, saj tako je. Si je pa enkrat drznil eno skupinico tudi vprašati, zakaj prihajajo dol, pa so mu povedali, da hodijo zlasti zato, da bi videli čudeže. Tudi mi pogosto tako živimo. Pred Bogom bi živeli odgovorno le, če se nam bo zgodilo neko veliko razodetje, ker sicer mislimo, da je gluh za nas. Naše oči in ušesa so postala tako megalomanska, da ne znamo opaziti več majhnih stvari, drobnih odgovorov in pričevanj o Božjem delovanju v našem življenju. Francoski katoliški pisatelj François Mauriac, avtor čudovite knjižice “Jezusovo življenje” je nekoč zapisal: “Preveč pogosto mislimo, kako Bog ne posluša naših prošenj, medtem ko smo mi tisti, ki ne poslušamo njegovih odgovorov.” Kako resnične so te besede. 

Že en primer je dovolj zgovoren. Pravimo, kako Bog noče spregovoriti, ne opazimo pa, kako je že spregovoril, še kako je spregovoril. Ti odgovori so zapisani v eni knjigi, ki se imenuje Sveto pismo in ji upravičeno rečemo tudi “knjiga življenja”, saj nam nudi številne odgovore na naša življenjska vprašanja. Dovolj bi bilo prebirati že samo evangelije, da bi dobili Božje odgovore na naša vprašanja, pa tega ne počnemo prav pogosto. Podobni smo tistemu južnemu Italijanu, ki se je odpravil za kruhom v Ameriko. Stara mama mu je poklonila Sveto pismo in mu dejala, da četudi se zgodi karkoli, naj nikdar ne pozabi na Boga. Čez čas je fant pisal stari mami, češ kako težko je v ZDA, pa da mu je tudi denar pošel. Stara mama mu je seveda prijazno odpisala: “Dejala sem ti, da nikdar ne pozabi na Boga. Če bi bil odprl Sveto pismo, bi tam našel tudi denar, ki sem ga tam skrila.” 

Malo za šalo, ampak še kako res je, da so v tej knjigi življenja skriti številni zakladi za nas, pravi biseri, da se ne bi pred Pravičnim sodnikom nekega dne znašli nepripravljeni. Nabirajmo si tako zakladov v nebesih z molitvijo, telesnimi in duhvnimi dobrimi deli, z rednim prejemanjem zakramentom, z branjem in poslušanjem Božje besede. Če je namreč naš zaklad v nebesih, potem bo naše srce po njih hrepenelo, sicer po priklenjeno zlasti na zemeljske stvarnosti, ki pa nam pri polaganju računov ne bodo prav nič pomagale.

Prava molitvena drža

Še vedno smo z Jezusom na poti v Jeruzalem, bolj kot za zemeljski, gre za nebeški Jeruzalem, kar je lepa podoba življenjske poti vsakega kristjana. Pri Marti in Mariji smo se prejšnjo nedeljo naučili, kako mora v življenju biti vse na svojem mestu, da se morajo vsakdanja opravila umakniti t.i. "svetim opravilom". Gre torej za življenjsko držo, ki je lahko prava, ali pa tudi ne.

Pravzaprav je drža še naprej tista, ki je podlaga razprave, tokrat razprave o molitvi. V evangeljskem odlomku je namreč le par stavkov posvečenih samim besedam molitve, veliko več pa tistemu, kar pride na vrsto še preden besede sploh nekdo izreče. Za molitev sta torej pomembna drža in razpoloženje, da ne rečemo razpoložljivost, da bi tako za besedami stala človeška oseba v celoti. 

Pri učencih najprej opazimo željo po molitvi, potem ko se je Gospod še enkrat več mednje vrnil s "samotnega kraja", kjer je molil. Imeli so zgled življenja, kjer je molitev imela pomembno mesto, kjer je pogovor z Bogom bil bistvenega pomena. Počasi so Jezusovi učenci prišli do spoznanja, da tudi sami potrebujejo molitev, da bi dobro živeli. Ko se tako danes sprašujemo, zakaj mogi ne molijo, zakaj ne hodijo k maši in prejemajo zakramentov, se najprej vprašajmo sebe, kakšen krščanski zgled nudimo na tem področju. Apostol Jakob nas opozarja, da je vera brez del mrtva, a smo to trditev preveč zožili samo na delo ljubezni do bližnjega, pozabili pa smo, da so tu najprej dela ljubezni do Boga. Dela ljubezni do bližnjega iz tega le izhaja. Ne kore drugotno krščanstvo prevzeti mesta prvotnemu. To nam jasno pove zgled npr. bl. Matere Terezije, ki je najprej ure in ure preklečala v molitvi pred Najsvetejšim, šele nato je šla na ulice Kalkute. Pa bo kdo rekel, kako je pa molitveno življenje zasebna stvar, ki se je ne vidi. Tu se ne bi povsem strinjal, ker se po mojem skromnem mnenju kmalu opazi, če gre pri nekom, ki ga srečamo, za človeka molitve ali ne. Samo nekdo, ki se zaveda tega, kako so "sveta opravila" bistvenega pomena za njegovo življenje in je torej njegova "praksa" najprej molitvena, potem šele druga, bo lahko tudi koga drugega privabil k molitvi. 

Najvišja oblika molitve je seveda sveta maša, ki naj bi celo veljala za središče krščanskega življenja, a je seveda vprašanje, če je temu res tako. To je seveda vprašanje, ki si ga mora vsak verni kristjan sam postaviti, če zanj drži. Vsakdanji kruh je namreč, še pred tistim telesnim, najprej evharistični kruh, "kruh življenja". Če pravim, da sem kristjan, se moram najprej vprašati, kateri kruh je zame v središču. Seveda nihče ne trdi, da ne potrebujemo kruha čisto v materialnem smislu, nikakor ne. Poudarjamo le Jezusovo načelo, ki je zaobjeto v besedah: "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo" (Mt 6,33). Če je vsak kristjan na poti predvsem v nebeški Jeruzalem, kar pomeni, da naj bi njegov cilj bila nebesa, potem je jasno, da bi moral zasedati nebeški kruh središčno mesto v njegovem življenju, a je žal vse prevečkrat ravno obratno. Pa ni treba daleč, da bi to preverili. Samo poglejmo, kam številne kristjane zapelje pot na Gospodov dan, na katerega naj bi prvotni cilj bila domača farna cerkev, pa je slednja le vmesna postaja na poti do nekega drugega cilja, ki je "nakupovalno središče", če že ni vsaj manjša trgovina, ker mora biti kruh vsak dan svež. Ko bomo nekoč morali položiti račune, ne vem, če bo toliko pomembno, koliko svežega kruha smo pojedli ob Gospodovih dneh. Spet tiste besede, ki nam vse od prejšnje nedelje sem odzvanjajo v glavi: "Skrbi in vznemirja te mnogo stvari, a le eno je potrebno" (Lk 10,41-42a). 

Ponavljam torej vprašanje: Kako na tem področju velja zame osebno? Druge bi namreč vselej radi učili in jih obkladali s takšnimi in drugačnimi etiketami, a je najprej pomembno, kakšen zgled krščanskega življenja nudim jaz sam. Kaj je zame osebno v središču, kaj je zame osebno bistvenega pomena. 

Kakor izvemo v evangeliju, zasedajo t.i. "sveta opravila" privilegirano mesto pred "posvetnimi opravili", zato pa je tudi izredno pomembno, kakšna je naša notranja in zunanja drža pri njih, zlasti pri sveti mašni daritvi, kar nam lepo sporoča evangeljski odlomek. Notranja drža je drža zaupljivosti, kakršno goji sin do svojega očeta oz. svojega "očka" - Jezus namreč pravzaprav uporabi za začetek molitve, ki jo izroča učencem, kakor nam poroča evangelist Luka, besedo "Abba", ki pomeni prav "očka". Kristjan mora namreč tako gledati na nebeškega Očeta. Slednji ni noben neusmiljeni tiran, temveč naš dobri oče, v čigar roke moramo zaupljivo izročiti svoje življenje.

Seveda pa naša zunanja drža pri najvišji obliki molitve, kar smo dejali, da je sveta maša, izdaja prav to, če v Boga res zaupamo, če ga resnično priznavamo za našega Gospoda, iz čigar rok prejemamo potrebne milosti za življenje. Spet niso dovolj samo besede, ampak tudi to, kako dejansko pokažem to svojo sinovsko vdanost. Udeležba pri svetih opravilih zajame človeka v celoti. Ni potrebna le notranja priprava, temveč tudi zunanja. Ko govorimo o sveti maši, zlasti nedeljski in praznični, pa se to dotika tudi tega, kako se za udeležbo pri njej oblečemo in obujemo, kakor tudi, kako se v samem svetem prostoru, kar cerkev je, obnašamo. Enostavno tu mora biti razlika med posvetnimi in svetimi opravili. Če te razlike ne čutimo, potem s tem kažemo, da smo sami svoji gospodarji in da ne priznavamo Boga za Gospoda našega življenja. To, da se posebej potrudimo in uredimo zanj, bi ne smelo biti vprašanje. Tako je namreč že po naravi stvari, da si Gospod vse to zasluži. Če se je on sam z darovanjem svojega ljubljenega Sina tako potrudil zame, se lahko tudi sam vsaj malo potrudim zanj. 

Čas za Gospoda

Pri znanem “odlomku o Marti in Mariji”, kakor smo ga ljudje poimenovali, navadno naredimo rez med molitvijo in delom, pač po znanem pravilu sv. Benedikta. Kot bi bili sestri tudi nasploh takšni, da se je ena posvečala cel dan samo delu, torej “akciji”, druga pa samo molitvi, torej “kontemplaciji”. Pa ne gre za to, ampak za dani trenutek, dani položaj, v katerem sta se sestri znašli. Navajeni smo, da gledamo na tole zgodbo s preveč “vsakdanjimi” očmi, kar je pravzaprav tudi naša splošna težava.

Evangelist Luka nam namreč ne govori o neki vsakdanji situaciji, o nekem vsakdanjem dogodku, 

Jan Vermeer - Jezus v Martini in Marijini hiši 

nekem vsakdanjem obisku. Ponavadi v tem odlomku vidimo vljudnostni obisk starega prijatelja, kar pa ni tudi evangelistov pogled, saj ni niti enkrat samkrat omenjeno ime gosta, temveč je omenjen njegov naziv, njegova označba: Gospod. Evangelist torej na vse skupaj gleda skozi perspektivo velikonočne skrivnosti, na obisk torej prihaja Odrešenik, odločilni gost. Takšen gost pa zlasti pričakuje, da pademo k njegovim nogam, kjer ga slavimo in poslušamo.

Odlomek je torej namenjen vsakemu Jezusovemu učencu, da bi mu povedal, kakšna naj bo njegova pravilna življenjska drža. V tej drži ima vse svoje mesto. Je čas za vsakdanja opravila, vendar pa mora biti tudi čas, ko se ta opravila umaknejo “svetim opravilom”. Temu se bomo tokrat nekoliko bolj nekoliko posvetili, za tisti vselej odprt kanal za Boga tudi sredi dnevnih opravil bo pa najbrž še kdaj priložnost spregovoriti. Konec koncev ima obojno skupni imenovalec v pogledu na življenje, ki naj bi ga imel najprej seveda vsak kristjan, pa ne samo on, temveč naj bi po nauku Svetega pisma bilo zapisano v vsakem človeku. To, kar je zapisano, pa je, da je človekov trud seveda izredno pomemben, a do določene mere.

Vzemimo prizor pri Guareschijevem Don Camillu, kjer neki sicer zvesti kristjan zataji svoja načela, ko mu komunistični župan Peppone obljubil dobro delovno mesto, če dovoli, da se njegova hči poroči z županovim sinom zgolj civilno. Ko župnik don Camillo izve za ta dogovor, obišče tega svojega župljana in ga takole ošteje: “Judež, za trideset srebrnikov izdajaš svojega Gospoda!” Nevestin oče pa: “Toda, gospod župnik, človek mora vendarle gledati na to, da preživi.” Don Camillo pa: “Pomisliti moraš tudi, da boš moral tudi umreti, tam gori pa Peppone ne bo imel nobene besede.”

Lep nauk za vse nas, ki smo pravzaprav zelo pogosto vsi prevzeti in zatopljeni v to, kako si bomo zagotovili vse potrebno za lepo življenje. Nihče ne reče, da ni tudi prav, da poskrbimo za to, da dostojno in kolikor mogoče lepo preživimo to naše zemeljsko življenje tudi v materialnem smislu – to bi bilo nespametno. Je pa treba stalno treba imeti v mislih tudi to, da bo nekega dne treba umreti, tam pa naše takšno in drugačno bogastvo, nazivi, moči, veze in poznanstva ne bodo imeli nobene vloge.

Rekli smo že, kako se za evangelista Luka pot kristjana ne konča v zemeljskem Jeruzalemu, temveč gre naprej in je cilj v nebeškem Jeruzalemu, v nebesih. zato Gospodove besede Marti veljajo vsakemu od nas: »Le eno je pomembno!« Pomemben je tisti »boljši del, tisti nerazpadljivi del, življenje, kjer je blaženost in večna sreča, ne pa žalost in bolečina. Tega boljšega dela pa si ne moremo izboriti sami, ampak je Gospodov dar tistim, ki znajo odložiti vsakdanje skrbi, da bi padli k njegovim nogam in prisluhnili »besedam večnega življenja«.