Na pravem mestu ob pravem času

Današnji evangeljski odlomek nam podaja smernice za življenje nasploh, še bolj pa seveda za življenje po veri. Za zgled so nam svetniki, na čelu s sv. Janezom Krstnikom, potem pa že nastopijo prvi apostoli. Poglejmo, kaj nam sporoča dogodek ob Jordanu.

Najprej drži to, da vsak od nas za velike reči v življenju potrebuje zgled. Zgled da nekdo, ki na nekaj opozori, nam nekaj pokaže. Janez Krstnik je učencema pokazal na Jezusa, mi imamo v življenju številne druge, ki to storijo. Temu pravimo avtoritete, gre pa za zanesljive osebe, ki jih poslušamo, jim zaupamo in jim sledimo. Sledimo seveda najprej besedam, ki nas prepričajo, vendar pa že kmalu le besede niso dovolj, potrebujemo tudi dejanj, kar bomo dodatno razčlenili na koncu.

Seveda je Janez moral biti na pravem mestu ob pravem času in pravilno razpoložen, da je lahko videl Gospoda Jezusa, ne samo Jezusa, saj je rekel, da je "Jagnje Božje", kar že kaže naprej na velikonočni dogodek, na Kristusovo krvavo žrtev in potem na njegovo zmago nad grehom, zlom in smrtjo. Ni odveč poudariti, da je z vse omenjeno potrebno biti pozoren, poslušen, preudaren in tudi ponižen. Brez vsega tega ne moreš biti na pravem mestu ob pravem času, ne moreš zaznati, kar naj bi tam zaznal, ne moreš tega prepoznati, če govorimo o pravi stvari, o pravem "glasu", na koncu pa ne moreš tega priznati, če govorimo o avtoriteti. Kje najdemo pravih življenjskih napotkov? Če govorimo na splošno, potem nam ne bo težko reči, da pri pravih, zglednih ljudeh, pa tudi v dobrih knjigah, oddajah... Če pa preidemo na področje krščanske vere, potem se bomo vprašali, kje najdemo Gospoda Jezusa. Najdemo ga v Svetem pismu, v molitvi in premišljevanju, v branju in poglabljanju krščanskega nauka, kakor tudi v pomoči potrebnih ljudeh in v bližnjem, še zlasti pa ga najdemo v svetih zakramentih, posebno v sveti evharistiji.

Tu je potrebno razlikovati, saj je Gospod duhovno navzoč, kadar se zberemo k molitvi, v Svetem pismu, pa tudi v naših bližnjih in nazadnje v krščanskem nauku, v zakramentih pa je Gospod Jezus resnično navzoč. Razlikujemo tako tri vrste dejanj v tem oziru, saj Gospoda Slavimo (adoracija) v svetih zakramentih, zlasti v svetem bogoslužju, zanj pričujemo, zlasti s svojim življenjem, ki je v molitvi, poglabljanju in trudu za izvrševanje krščanskega nauka, nazadnje pa še v služenju - Gospodu služimo v bližnjem. Ker je v evharistiji in zakramentih Gospod resnično navzoč, je tam naša prva dejavnost, da ga častimo in slavimo, v bližnjem pa Gospoda ne slavimo, temveč mu služimo. Imamo torej, če rečemo s tujkami, trojno dejavnost: liturgijo, martirijo in diakonijo. Če prevedemo, potem je prvo bogoslužje, zlasti sveta maša, drugo pričevanje za Kristusa z besedo in življenjem v svojem okolju, tretje pa dejavna ljubezen do bližnjega. To so tri dejavnosti kristjana. Pri prvi Gospoda vidimo, pri drugi nanj pokažemo, pri tretji sledimo njegovemu zgledu.

V nekaj stavkih nam tako apostol in evangelist Janez predstavi program, razčleni, kako moramo živeti naše krščansko življenje.

Krst - velika priložnost in odgovornost

Praznujemo Gospodov krst. Ta praznik je bil postavljen tik za praznik Gospodovega razglašenja zato, ker se je v bistvu pravo razglašenje ali razodetje Gospoda Jezusa svetu začelo ravno z njegovim krstom v Jordanu. Kakor je Jezus predstavljen kot Očetov ljubljeni Sin, tako po analogiji velja tudi za nas, saj smo pri krstu po Jezusu Kristusu postali Očetovi ljubljeni sinovi in hčere, kakor nas kristjane med sabo veže posebna vez, ki se je prepogosto premalo zavedamo – da smo v Kristusu bratje in sestre. Premalo se zavedamo še druge posebne vezi, ki je nadzemeljska, ta pa nas na poseben način poveže s celotno stvarnostjo Cerkve, saj za brate in sestre, ki nam pomagajo v našem življensjkem boju in na naši življenjski poti, dobimo vse blažene in svetnike v nebesih, kakor tudi duše v vicah, ki so za nebesa omenjeni, a se morajo zanje še očistiti. To je torej, če vse zaobjamemo, tisto občestvo, v katerega nas vključi sveti krst. 

Ko govorimo navadno o občestvu ali skupnosti, zadeve preveč zožamo, prizemljimo, vse naredimo le

horizontalno, družbeno, sociološko. Ravno to je narobe, saj v Cerkvi in v krščanski veri bolj kot o zemeljskih rečeh, govorimo o nadzemeljskih, bolj kot o človeških, o stvareh, ki človeka presegajo, torej o svetih, o Božjih rečeh. Če se po svojih materah rodimo za zemeljsko življenje, pa se po krstu, čeprav se zaradi enostavnosti obreda to ne zdi, rodimo za nadzemeljsko življenje. Krst odpre vrata presežnega, Božjega, milostnega življenja. 

To je torej tista velika skrivnost, to je tisti čar krsta in krščanske vere nasploh, da smo del nečesa veliko večjega od nas, veliko večjega od materialnega, čutnega, čustvenega, pa tudi razumskega. Smo del nečesa, ki vse našteto neskončno presega. Naše krhko, ranljivo, bolno in minljivo je del stvarnosti, ki je močna, neranljiva, zdrava ter neskončna. Sami zase smo tako le ljudje, s svojo borno naravo vred, z Božjo pomočjo pa smo veliko močnejši. Z Gospodom premagamo svet, z njegovimi željami vred, ker hrepenimo po večjih rečeh, ki zemeljsko presegajo. Z Gospodom smo močnejši od skušnjav, zla in greha. Skupaj z njim premagamo naše človeške majhnosti, prepire, nerazumevanja, našo človeško krhkost. Z Gospodom gremo onkraj trpljenja, bolečine in smrti. 

Seveda vse skupaj ni nekaj lahkega, saj drži tudi to, da se s krstom pravi boj šele začne, vendar pa je res, da krst prinaša vse potrebno, da se v tem boju uspešno borimo, kakor tudi vse potrebno, da na koncu zmagamo. Pri krstu dobimo večino vsega potrebnega za življenjski boj, drugo potem dobivamo s preostalimi svetimi zakramenti, dostop do katerih pa nam omogoči prav sveti krst. Božje življenje ali posvečujočo milost, ki smo jo dobili prvič pri krstu, a jo zradi naše grešne narave pogosto izgubimo, obnavljamo pri sveti spovedi. Ta je, v povezavi s sveto evharistijo, prvi in najpomembnejši zakrament ozdravljenja. S pomočjo svete spovedi namreč notranjost pripravimo za prejem samega Gospoda Jezusa v sveti hostiji – kaj bi nas lahko še bolj okrepilo? 

S sveto birmo potem potrdimo svojo odločitev za krščansko življenje, prejmemo pa tudi darove Svetega Duha, duhovne darove, ki so neizogibno potrebni vsakemu zrelemu kristjanu. Da potem lahko Bogu služimo, imamo tri poti, dve pa sta prav tako zaznamovani z dvema zakramentoma – eden je zakrament svetega zakona, drugi zakrament svetega reda (svetega duhovniškega posvečenja, ki ima tri stopnje – diakonsko, duhovniško in škofovsko posvečenje). Tretja možnost v tem oziru je samsko življenje, ki je lahko še popolnejše v okviru redovne skupnosti. 

Ob izteku našega življenja imamo še zakrament bolniškega maziljenja, ki ga podeljujemo tudi v primeru posebej nevarne bolezni ali pred denimo tveganim operacijskim posegom. Ta zakrament je predvsem mišljen kot priprava in popotnica (zato je posebej važno prejeti, če je le mogoče, tudi sveto obhajilo) za prehod v onostranstvo. Treba je poskrbeti, da umremo spravljeni z Bogom, bližnjimi in s seboj, da umremo v Božji milosti, za kar je potrebno tudi goreče moliti - zlasti k sveti Družini, še posebej k sv. Jožefu. 

Kaj nam o vsem tem povedo verske statistike, ki jih prebiramo v začetku novega koledarskega leta? Povedo nam veliko o površnosti ali površinskosti naše vere. Bodimo pošteni in povejmo, da se ne potrudimo dovolj, da bi svojo vero poglobili, da bi življenje po veri tudi bolje poznali in razumeli, da bi bolje poznali in živeli krščanski nauk, ne nazadnje, da bi bolje razumeli in živeli Božjo besedo, zlasti novozavezno, ki ji z eno besedo rečemo tudi evangelij. Bolj kot ne, je tako krst za nas zgolj neko simbolično dejanje, podobno blagoslovu, ko stvari le malo poškropimo z blagoslovljeno vodo. Da bi nam krst res odpiral vrata v večnost, nas odpiral presežnemu, ne verjamemo kaj dosti. 

To se odraža tudi v tem, koliko molimo, koliko beremo in premišljujemo Sveto pismo, koliko hodimo k sveti maši, se spovedujemo… Že tu se kaže, kako slabo živimo iz svetega krsta. Če potem preidemo na žalostno statistiko porok in kandidatov za duhovniški, redovni in misijonarski poklic, pa dobimo samo potrditev tega. Kdor je krščen, pa s svojim “partnerjem” živi skupaj, kakor bi bil poročen, zagotovo ne služi Bogu, temveč ga iz svoje zveze izključuje. Prav tako tudi ne tisti, ki so krščeni, pa se poročijo zgolj civilno – ti še javno potrdijo, da se odpovedujejo Bogu v svoji zvezi. Da ne bo pomote, ne govorim o tistih, katerih cerkveni zakon se je izjalovil, ki so pošteno poskušali Bogu služiti v zakramentu zakona, temveč o tistih, ki niti ne poskušajo, ki se ne odločijo. 

Res je, da državni zakoni zakonsko življenje močno ovirajo in zavirajo, sploh v finančnem smislu, a mi moramo gledati širše, saj delamo za nebesa. Ostro je treba obsoditi državno nepodporo družini, ki je zveza dveh oseb različnega spola, potrjena z zakonsko zvezo, ki mora biti v primeru krščenih oseb tudi cerkvena. Materialne enake možnosti in priložnosti za vse so zelo pomembne, a niso vse – to so sredstva, cilj pa je veliko večji – življenje pri Bogu. Koliko smo v tem oziru med seboj povezani in si v stiskah pomagamo? Kje je krščanska skupnost? Krščanske družine v stiski kažejo, da velikokrat ne vidimo dlje od svojega nosu. Če želimo, da se bodo mladi odločali za družinski, pa tudi za duhovniški, redovni ali misijonarski poklic, jim moramo pri tem pomagati v vseh ozirih. Premalo jim pomagamo z zgledom dobrega krščanskega življenja, priznajmo si. Dokončno porazno stanje našega krščanskega zgleda pa kaže statistika tistih, ki so odšli s tega sveta brez poslednjih zakramentov. Če drži tisto, da umremo tako, kot smo živeli, potem se velja resno zamisliti.

Beseda je stvarna

V bogoslužju imamo ponovno božični evangelij, uvod v Janezov evangelij, ker je prav, da sedaj, ko je ves praznični hrup nekako za nami, ponovno premislimo ta odlomek, še bolj kot to pa smo povabljeni k premišljevanju božične skrivnosti in njenega mesta ter delovanja v našem življenju. Slednja namreč ne sme biti le neki oddaljeni dogodek ali, kar je še slabše, neka pravljica, neki mit, ki je lahko celo nekaj izmišljenega, temveč mora biti ta skrivnost zelo jasno zasidrana v našem srcu in mora usmerjati naše življenje. Krščanska vera ni le govorjenje, ni le »beseda«, temveč je »beseda, ki postane meso«, mora torej biti nekaj stvarnega, konkretnega. 

"Gospodovo oznanjenje" - miniatura v starem brevirju

Evangelij nam pravi, da naš Bog ni oddaljen, temveč nam je povsem blizu. Ni le misel ali beseda, temveč »meso« - je resničen in deluje v svetu, deluje v našem, v mojem življenju. Evangelist lepo ponazori, kako se presežna stvarnost spusti na zemljo in postane zemeljska stvarnost. »Beseda« je nekaj večnega, neskončno svobodnega, je nad našim razumevanjem in pojmovanjem, vendar pa »postane meso«. Nekaj, kar je neskončno svobodno, česar nič ne oklepa, se svobodno odločiti, da samo sebe omeji v nekaj omejenega in končnega. Bog je v božični noči postal eden izmed nas, postal je Emanuel, Bog z nami. Glavno sporočilo je zato, da mora biti Božič delujoč v mojem življenju, nekaj živega, stvarnega, sicer je samo »beseda« - z malo, ker je le človeška beseda, ki še zdaleč nima tiste neskončne moči in svobode, kakršno ima Božja. 

Božični dogodek je pri nas kristjanih prepogosto le človeška beseda - bodisi je to le neki teoretični ali še celo miselni konstrukt (ko niti govorimo ne več o verskih rečeh, je le v naših oddaljenih mislih), kakor velja za celotno našo vero, bodisi, da je le neka sentimentalnost, stvar čustvenega doživljanja, kakor je vse bolj pogosto samo neki družbeni pojav, ki bi ga potemtakem kot folkloro morala obravnavati kaka družbena znanost. Da je Bog postal prevzel isto snov, iz katere smo sestavljeni ljudje, kar pomeni beseda »meso«, mora biti pri nas kristjanih vidno. Ne le misliti in govoriti, da smo kristjani, temveč to pokazati. Prav tako bi radi o Bogu vse razložili, četudi se presežnega razložiti ne da, razen tistega, kar nam je Božji Sin Jezus Kristus sam razodel. Ne, Boga je treba predvsem ljudem in svetu pokazati. Če je božična skrivnost resnična, mora biti to vidno iz mojega življenja, ki je drugačno od tistega življenja, ki ga diktira svet okrog mene.

Zato živim po razodetih naukih, ki so ohranjeni v Božji besedi in izročilu. Zapovedi, evangelij, zakramenti in nauk Cerkve so zadeve, ki jih imam rad, jih spoštujem, in se jih trudim prestaviti v svoje življenje. Tudi drugi človek zame postane v učlovečeni Besedi, torej v Kristusu, moj bližnji, ni več moj tekmec, bližnjega pa je treba ljubiti. Nič od tega ni enostavno,kakor tudi nikdar ni bilo, temveč je celoživljenjski trud in napor. Isto velja tudi za boj proti zlu in grehu, kar evangelist imenuje »tema« - tudi to je celoživljenjski boj. 

Krščanstvo ne izključuje besede in ne izključuje razglabljanja, kakor tudi ne izključuje čustvovanja, vendar pa nikdar ne obstane le pri tem. Krščanstvo mora biti stvarno, konkretno, realno, če želimo, da je resnično in pričevanjsko. Duhovno se kaže v stvarnem, nadnaravno v naravnem, ker je tudi Večni postal končen. Ker so se v božični noči nebesa združila z zemljo. Bog je prišel k nam po čudovitem mostu med zemljo in nebesi, ki se imenuje Devica Marija. Naj bo naša vera svetu vidna.

Najboljša pot

Osemdnevno praznovanje božičnega praznika zaključujemo ne samo z vstopom v novo koledarsko leto, temveč tudi s praznovanjem izredno pomembne verske resnice – da je Marija Božja Mati. Lepo je, da v vsako novo leto kristjani vstopimo z Marijo, da jo pokličemo na pomoč in se ji priporočimo, saj je Gospod Jezus, sam Božji Sin to svojo Božjo Mater na križu imenoval tudi za našo mater. Spet tako lahko premišljujemo ob Marijinem čudovitem nazivu in poslanstvu, kako se je Bog sklonil do vsakega od nas, kako je neskončno veliki postal neskončno majhen. Sprašujemo se, kako je lahko sploh neskončni postal sin končne, človeške matere? Ravno v tem je Božja vsemogočnost in neskončnost, da mu to ni bilo težko in zanimivo je, da Božjemu Sinu ni bilo težko nase privzeti naše človeške narave. Ko so se po približno štiristo letih cerkveni očetje končno le zedinili v tem, da je Marija Božja Mati (Theotokos = db. Bogorodica), so prišli do pomembne ugotovitve, ki velja tudi za nas. Brez vere v to pomembno versko resnice, se poruši vsa zgradba naše vere, ker pridemo v končni fazi tudi do tega, da nam Bog ni več blizu. Vera v Marijino Božje materinstvo pove namreč prav to, da si je Bog privzel našo krhko in umrljivo naravo, si naložil na pleča vse, kar je z njo povezano, da bi nas potem odrešil. 

Marija je s svojo privolitvijo v to, da po njej Božji Sin postane človek, združila nebesa z zemljo in od

takrat ima vsak od nas še eno mater, ki je izrednega pomena. Vsak od nas je po zemeljski materi prišel na ta svet, po nebeški materi pa pridemo do Božjega življenja, do življenja po Božji milosti. Zaradi Marijinega Božjega materinstva tako za nas smrt za nas več ne predstavlja konec našega življenja, temveč prehod. Z Marijinim zgledom, njenim varstvom in mogočno priprošnjo, je ta prehod lahko zelo lep, saj preidemo v blaženo bivanje pri Bogu. Odtod tako izhaja pomenljivost pobožnosti do Marije, izročanje v njeno varstvo in zatekanje k njej z vsemi našimi prošnjami in stiskami. Blaženi papež Pavel VI. je rad poudarjal, kako ni mogoče biti kristjani, če nismo marijanski, če torej ne častimo Device Marije, s čimer je postavil ta vidik naše vere kot enega od osnovnih. Je tudi logično – če naj bi vsak od nas v vsem posnemal Gospoda Jezusa, ga moramo posnemati tudi v njegovi ljubezni do matere. Ker pa ne bomo nikdar mogli ljubiti popolnoma, kakor ljubi Jezus, razen potem nekoč v nebesih (če tja seveda pridemo), vidimo, da nikdar ne ljubimo dovolj. Seveda na vseh področjih to velja, tudi do Boga in bližnjega, a se bo naša ljubezen večala toliko bolj, kolikor bolj se bo večala naša ljubezen do Marije – to pričajo številni svetniki, zelo rad izpostavim sv. Maksimilijana Kolbeja, vsega predanega Brezmadežni, ki se mu ni bilo težko žrtvovati v taborišču smrti za bližnjega. 

Zato se radi zaustavimo pred Marijino podobo ali kipom, radi molimo k Božji Materi številne njej posvečene molitve, ker je to za nas in za našo notranjost zdravilo in rešitev. Bog je Marijo postavil za most med zemljo in nebesi. Brat Leon, eden od prvih spremljevalcev svetega Frančiška Asiškega, je imel nekoč videnje. Najprej je bila lestev, na vrhu katere sta stala Jezus in sv. Frančišek – vsi tisti, ki so po tej lestvi skušali priti do vrha, niso uspeli, ampak so padali dol. Tedaj je sv. Frančišek pokazal še na drugo lestev, ki je bila bele barve, na vrhu katere je stala Devica Marija – kdor je šel po tej lestvi, je uspel varno prispeti v nebesa. Pomen tega videnja je zelo jasen – kakor je Jezus po Mariji prišel k nam ljudem, tako tudi mi pridemo do Boga po njej. Lepo to pravi pesem “Zdrava, Morska zvezda” pravi v predzadnji kitici: “Naj kot ti živimo, varno pot nam kaži, da se s tvojim Sinom v raju veselimo”. Naša najboljša pot v življenju pelje prek Marije – ni je boljše poti. Pokličimo j ona pomoč ob začetku dneva, kakor se ji izročajmo tudi ob koncu in vsakokrat, ko bo potrebno. Ni potrebno veliko – vietnamski kardinal Van Thuan je v zaporu imel le še toliko moči, da je ponavljal, a iz vsega srca: “Zdrava, Marija”. Pravi, da mu je ravno to omogočilo preživetje v nemogočih razmerah. Zakaj je nam tako težko poklicati na pomoč našo nebeško Mater, ko pa je potrebno tako malo?

Ne zapuščajmo svetišča

Božični prazniki mnoge žal navdajajo tudi z malodušjem, pravzaprav se vse skupaj začne že z adventnim časom, ker mislijo, da je govora o nekih idealnih razmerah, idealnih družinah, v katerih se sami, jasno, ne prepoznajo. Težava je v tem, kar smo iz teh praznikov naredili, ker slišimo predvsem, kako je Božič praznik družine, kako je lepo, ko se družina dobi skupaj in podobne reči, vendar pa bi bilo žalostno, če bi zares bilo tako, če bi ostali samo pri tem. Vedno znova in znova je potrebno poudarjati, da seveda Božič, pred njim pa advent, ki je priprava, lahko postanejo tudi praznik družine, vendar le, če ne pozabimo, da gre zlasti za praznik odrešenja. Kot smo dejali na sam praznik, drži tisto dejstvo iz pesmi “O jaslice borne, lesene”, da se je na Božič “čisto do nas sklonilo dobrotno nebo”. Le stežka rečemo, da je po naših družinah prav vse v najlepšem redu, še najmanj, da je vse idealno, lahko pa rečemo, da lahko prav v vsako družino pride odrešenje, če se mu odpre, ker je vsak, še tako trdovratni član družine, Božji otrok, ki tega odrešenja potrebuje, pa če to želi priznati ali ne. Ponuja se podoba cestninarja Zaheja, ki je bil velik grešnik, pa se je bil sposoben odpreti prihajajočemu Odrešeniku. Slednji se je spreobrnjenja razveselil z znanimi besedami: “Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin” (Lk 19,9). Vesela novica odrešenja lahko tako pride do vsakega človeka, torej tudi do vsake družine, ki je seveda sestavljena iz ljudi.

V središču dogajanja je danes jeruzalemski tempelj, središče tedanjega judovskega življenja. Ko je tja prišla sveta družina, je bil poln ljudi, tako da razen dveh nihče niti opazil ni te družine, ki je tja prišla. Toda Bog gleda na stvari drugače, saj je tudi enkrat drugič opazil ubogo vdovo, ki je vrgla vse svoje premoženje v tempeljsko zakladnico. Prav zato, ker Bog vse vidi, pozna naše razmere in naše stiske, naše padce, pa tudi trenutke veselja, sreče in zadovoljstva. Ravno zato bi moralo biti tudi za nas pomembno središče našega življenja svetišče, ki je v našem primeru župnijska cerkev, zlasti takrat, ko se v njej odvija nedeljska sveta maša. Sveta družina je prinesla svoj dar v svetišče, mi pa se obotavljamo, da bi to storili. Prinesimo sebe in svoje najdražje kot dar. Prinesimo vse dobro in lepo preteklega tedna. Prinesimo vse tisto, kar ni bilo dobro, kar smo zamočili sami, pa tudi tisto, kar nas je prizadelo. Prinesimo tudi naše prošnje za teden, ki je pred nami, kakor prinesimo tudi svoj trdni sklep, kaj bomo naredili bolje, kje bomo bolj pozorni… Ni važno, če naše razmere niso idealne, ker Bog vstopa prav v te razmere, da prinese svoje nadnaravne darove, ki jih tako potrebujemo. Morda je težava v tem, ker bo, če bo sprejel Odrešenika, vsakdo moral pri sebi kaj spremeniti, na sebi nekaj narediti… Pripravljanje prostora za Boga nikdar ni bilo, ni in ne bo enostavno in neboleče delo.

Lepo nam to dokazuje prerokinja Ana, ki je le kratek čas uživala zakonsko življenje z možem, potem pa bila toliko časa vdova. To sicer lepo ponazarja celotno človeštvo, ki je le kratek čas uživalo rajsko srečo, potem pa toliko časa v trpljenju čakalo odrešenja, vendar pa se lahko v njej prepozna tudi vsak od nas. Res je, preroknija predstavlja vse matere, ki trpijo zaradi razmer, ki vladajo doma, pa vendar je treba gledati širše. Predstavlja lahko tudi vsakega izmed nas, ki je izgubil svojo kratko brezskrbnost in nedolžnost, sedaj pa živi prazno in obupno življenje. Vsakemu od nas ta žena pravi, da je treba v veri, upanju in ljubezni vztrajati na poti z Bogom, se ne oddaljiti od svetišča, torej od molitvenega in zakramentalnega življenja, ker Bog ve za naše stiske, posluša naše klice in tudi nanje enkrat odgovori. Mi smo navajeni na “tukaj in sedaj”, na “takoj”, a v življenju prave reči nikdar niso tako enostavne. Podobno je kot pri gradnji hiše, ki bi jo vsi radi imeli takoj in sedaj, da bi se vselili, kakor tudi zanjo ne bi radi kaj dosti potrošili – moči in denarja, a ne gre tako. Potrebnega je veliko truda, odrekanja, potrebnega je kar nekaj časa za to. Spomnim se, kako smo recimo mi potrebovali kar devet let, da smo lahko hišo toliko uredili, da smo se iz Nove Gorice preselili v Prvačino – dela, truda, odrekanja in vsega je pa tudi bilo veliko. Hoja za Gospodom nikdar ni enostavna, današnji praznik pa nam pravi, da se splača. Odločimo se torej tudi mi za to pot in na njej vztrajajmo. Tudi mi, po zgledu stare prerokinje, “ne zapuščajmo svetišča”.