Končno in večno

V bogoslužnem koledarju imata konec in začetek bogoslužnega leta poseben poudarek, saj poslušamo takšne vrste besedila, ki nas spominjajo in opozarjajo na krhkost, minljivost, končnost in prehodno naravo našega zemeljskega življenja. Opozorjeni smo, in sicer s pomočjo posebnega jezika, ki mu pravimo apokaliptični, kaj je zares pomembno v času našega bivanja tu na zemlji, po drugi strani pa tudi na naše poslednje reči, o katerih morda tudi premalo razmišljamo, pa četudi v novembru več hodimo po pokopališčih, kamor našim pokojnim sorodnikom nosimo cvetje in sveče. Spomnjeni in opomnjeni smo namreč na to, da vsakega od nas čakata smrt in sodba, potem pa večna sreča ali večno trpljenje. 

Če tako pogledamo današnji evangeljski odlomek, potem je poudarek zlasti na minljivosti življenja in sodbi, ki nas čaka. Ne bi se smeli preveč ukvarjati z mislijo, kdaj bo konec sveta, kdaj se bo vse skupaj končalo, kakor smo opozorjeni, kolikor bolj s tem, da bo za vsakega prišel njegov konec sveta, ko bo umrl. Zato pa so pomembne izbire in poudarki, ki jih daje vsak od nas svojemu lastnemu bivanju na zemlji. Evangelij sicer na splošno poudarja, da bo ta svet minil, vendar bi moral stvar vsak od nas vzeti zelo osebno. Zemeljske resničnosti, ki so za mnoge danes edina stvar, ki kaj velja, se bodo razblinile kot milni mehurček. Svojega življenja tako ne smemo, ne bi smeli ali ne bi smeli preveč utemeljevati na denarju, oblasti in drugih zemeljskih stvareh, kakor tudi ne bi smeli za edine zveličavne imeti naše čute, čustva in medčloveške odnose. Ne rečem, da te reči niso pomembne in jih ne potrebujemo, še bolj kot ostale seveda potrebujemo čustveno življenje in medčloveške odnose, vendar pa smo opozorjeni, da je nekdo, ki je za naše življenje še pomembnejši in brez njega ter brez odnosa z njim vse ostalo propade. Z vero v Jezusa Kristusa se naše medčloveške vezi spremenijo in ne uničijo, kot pravi bogoslužje, brez te vere pa smrt neizprosno prekine vse naše vezi. Tudi spomini so le slaba tolažba za osebe, ki jih več ni, če seveda nimamo vere. Če jo imamo, potem spomin na pokojne pomeni tudi odnos z njimi, saj lahko za nas posredujejo, če so pri Bogu ali se še očiščujejo.

Vse zemeljske stvari in stvarnosti tako niso cilj, temveč sredstva. Z njimi je treba ravnati pametno in preudarno, ne pa za zadovoljitev lastnega egoizma. Podobno modro je treba ravnati tudi glede čutnega, čustvenega življenja in v naših medčloveških odnosih nasploh. V vse je treba spustiti Kristusa, da vse prežari. V naše življenje mora "priti na oblakih z vso svojo močjo in slavo", čeprav ga kot takšnega, torej kot Gospoda moramo in moremo prepoznati le v revnih podobah, po katerih se nam daje. Kako s Kristusom ravnamo sedaj, ko ga ne gledamo v njegovi slavi in veličastvu, ko je krhek in nebogljen? Od tega je tudi precej odvisno, če bomo deležni te njegove moči in slave ob koncu našega življenja. Kako ravnamo z njegovim naukom in naukom Cerkve, ki jo je ustanovil? Tudi tu smo lahko zelo usmerjeni le sami vase in v lastno korist, ki pa je le zemeljska korist, ne pa nadzemeljska, nadnaravna.

Evangelij jasno poudari, da mora biti Kristus sonce našega življenja, kakor je vzklikal bl. Lojze Grozde. Če namreč sonce ne daje svetlobe, tudi luna ne sveti, kot nam je znano iz narave. Brez Božje luči ljudje otemnimo. Brez Boga se naš sistem slej ali prej poruši. Lahko se kujemo v zvezde, kot se reče, ampak poznamo še mnogo drugih rekov in pregovorov, ki nam povedo, kaj se zgodi s človekom, ki to počne, ki je torej poln samega sebe in svoje lastne slave ter moči. Edini sistem, ki je večen, je tisti Božji. Beremo, kako bo Kristus tudi ob koncu časov deloval enako, saj tudi takrat pošilja svoje poslance, da bi zbrali njegove zveste. Vsi ostali sitemi niso večni, se spreminjajo, so izpostavljeni tudi določenim pojavom, kot tudi vemo iz opazovanja narave. So torej reči, ki minevajo, ki se razkrajajo, ki se spreminjajo in so dobrine, ki so večne. Za ketere se bomo odločili? Za koga se bomo pravzaprav odločili?

H kot HOSTIJA

Cerkveni in družbeni antislovar (9)

Od časa do časa pride na vrsto tudi kakšna bolj “cerkvena” tema, ne le družbena, treba je namreč upravičiti naslov naše rubrike. A pojdimo k bistvu. Še pred nedavnim se je “šlo k obhajilu”, danes se ta fraza uporablja le še za praznik 1. svetega obhajila, zato se ob vprašanju, ali je kdo šel k obhajilu, danes pisano pogledajo, ker pač govoriš o odraslih kristjanih, najbrž bi lahko dali pridevnik tudi v narekovaje, saj “biti odrasel kristjan” pomeni tudi to, da je vse prejšnje za v koš, je preživeto in podobno. Dandanes tako nekdo ne gre več “k obhajilu”, temveč "gre po hostijo”, “prejme hostijo”, celo “vzame hostijo” ali “gre vzet hostijo”. 

Kot marsikaj se je zbanaliziralo v Cerkvi tudi sveto obhajilo, pa čeprav še vedno velja ob evharistični

molitvi, zlasti ob posvetilnih besedah, za vrhunec svete maše. Vrhunec ta zadeva gotovo že dolgo ni več, postalo je nekaj povsem navadnega, banalnega, posvetnega. Zdi se namreč, še več, vidimo, da pri delu maše, ki se mu reče “obhajilo”, ne gre več za prejemanje “nekoga”, temveč “nečesa”. Da se je nekaj spremenilo v pojmovanju, razumevanju in, da, v verovanju, kaže sama praksa ravnanja s tistim, kar je nekoč, še pred nedavnim, veljalo za Najsvetejše, za Kristusovo telo, za Gospoda Jezusa samega, danes pa je očitno drugače. Včasih se je besedi “hostija” dodalo pridevnik “sveta”, da bi povedali, da se je nekaj s tisto “stvarjo” dogodilo, da se je spremenila, in sicer je “nekaj” postalo “nekdo”, ne kdorkoli, temveč Gospod sam. 

Danes je hostija pač hostija, prej in potem, nekaj, kar nekaj tudi ostane. Največ, kar je še dopustno, je to, da gre za znamenje, simbol in nič več. Kruh torej ostane danes kruh, zato pa ni nič narobe, če se ravna, kot se pač ravna. Danes pogosto vidimo nekakšno mešanico sentimentalizma, ponosa in sodobnih teženj ter konceptov, kakršne so npr. “človekove pravice”. Vpliv sveta je zelo močan, mediji pa nam vseskozi vsiljujejo ravno vse to. Obhajilo je postalo neki statusni simbol, neki simbol pripadnosti, postalo je neka nagrada za našo navzočnost oz. prisotnost pri maši. Pomembna so dobra čustva, kot je rekla neka prijateljica na spletu drugi prijateljici, ko sta se pogovarjali o tem, kdo bo lahko sedaj prejemal obhajilo, če pustimo ob strani dejstvo, da se pravila in načela niso spremenila: “Torej lahko tudi jaz, ki živim z moškim, sedaj vzamem obhajilo”? Če pustimo mešanje pojmov, kjer ni več jasno, kdo živi s kom in kdo je s kom poročen, skrbi zlasti drugi del odgovora: “Če se imata s tipom zares rada, obhajilo lahko vzameš, se mi zdi”. 

Včasih je nekdo obhajilo prejel, danes ga kar vzame. Nič čudnega, ko pa je že pred samimi posvetilnimi besedami napačni prevod grške in latinske besede - namesto prejmite oz. sprejmite, kar pomenita besedi “labéte” in “accipite”, imamo praktično v vseh prevodih rečeno: “Vzemite”! Včasih, še pred nedavnim, smo se spraševali, ali smo vredni obhajilo prejeti, danes, ko se vzame obhajilo ali celo hostijo - sam Kristus naj bi tako zaukazal -, se tega ne smemo več spraševati, saj je to vendar naša pravica. 

Naj navedem, kaj pravi italijanski bloger “Il Mastino”, pa se opravičujem že vnaprej, če bodo uporabljene tujke, ker tokrat žal ne gre drugače, saj slovenščina preslabo loči neke besede, zato pa različne besede z različnim, a sorodnim pomenom, prevaja z eno in isto besedo. Pravi ta bloger takole: “Vredne evharistije nas ne napravi več očiščenje od grehov, temveč čustva, čustva v posvetnem pojmovanju, seveda, kar pomeni farsično in čutno izkazovanje afektov, ki so resna in krščanska zadeva. Krščanstvo ne zastonj nikdar ne govori o “sentimentih”. “Sentimentalno” obhajilo ni več globoko in intimno srečanje med Bogom in ustvarjenim bitjem, ki sprejema Stvarnika in se mu pusti odrešiti. Postalo je dejanje ponosa, izraz napuha, je sikanje Bogu: “Kdo si ti, kdo pa sem jaz”? - nihče se ne podvrže. Obhajilo je postalo izziv vernika Bogu samemu in njegovi Cerkvi. V nekaterih primerih je postala prava kletvica proti Očetovemu usmiljenju, ki jo izpljunemo na oltar, ki je vendarle bil pripravljen za izgubljenega sina. Nočemo Božjega usmiljenja, temveč želimo pred Bogom izterjati “pravico”, da delamo, kot hočemo in želimo, ker smo prepričani, da ta Bog nima nobenega vpliva na naše življenje. Prepričani smo, da je nesposoben odrešenja, glede na to, da mislimo, da sploh ni potrebe po kakem odrešenju, zato pa ga gledamo z domišljavostjo, s kakršno se gleda v oči “impotentnega boga”. 

Te besede so zelo ostre, a je hkrati res tudi to, da se danes kaj doseže le še s šok terapijo. Vsekakor je potrebno, da se vsak pri sebi zamislimo, ali še verujemo v spremenjenje in v resnično Božjo navzočnost v svetih podobah. Če je naš odgovor pritrdilen, potem bo treba pokazati to tudi na zunaj, z ustreznimi kretnjami češčenja in z ustreznim ravnanjem s stvarmi, ki niso le svete, temveč celo najsvetejše.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Drugačno gledanje

Vsako leto beremo na praznik vseh svetih začetek Jezusovega govora na gori, ki je nam vsem zelo dobro znan in ga imenujemo po navadi kar “blagri”. Seveda je teh blagrov v celem Svetem pismu še več, zlasti jih je veliko v psalmih in t.i. “modrostnih knjigah”, pa tudi pri kakem preroku jih nekaj najdemo in še kje. Večinoma najdemo isti kontrast, saj tisti, ki gledajo na življenje in svet s tostransko logiko, blagrujejo človeka zaradi tistega, kar ima ta svet za zasluge, medtem ko želi Sveto pismo predstaviti drugačno logiko gledanja, drugačen pogled na življenje in svet. Če pogledamo, kje najdemo prvo blagrovanje v Svetem pismu, potem je to v 1. Mojzesovi knjigi, ko Lea blagruje samo sebe, ker je po dekli Zilpi dobila otroka (30,13), a je to še logika tega sveta, ker je nomadski človek vidil Gospodov blagoslov najprej v rodovitnosti. Se pa kasneje stvari spremenijo in Mojzes v svojem blagoslovu izraelsko ljudstvo blagruje, ker, v nasprotju z okoliškimi ljudstvi, svoje zmage in obstoj črpa iz odnosa z Bogom. 

Danes so v evangeliju blagrovani ljudje, ki so za ta svet poraženci, a so predstavljeni kot zmagovalci. Logika tega se skriva prav v tistem, kar smo povedali, ker gre za tiste ljudi, ki so znali v življenju stvari poglobiti in so ugotovili, da pravega blagra in blagoslova ne prinesejo minljive dobrine tega sveta, temveč duhovne dobrine, v končni fazi je to odnos z Bogom, torej duhovno življenje. Elizabeta Marijo blagruje zaradi njene vere: “Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!” (Lk 1,45). 

Že večkrat smo uporabili podobo tega, da imamo, ko hodimo skozi življenje, tudi mi, podobno kot Izraelci, dve sten ina naših straneh – na eni Božjo besedo, na drugi strani pa tiste, ki so jo spravili v prakso. Ženi, ki blagruje Jezusovo mater, ker je pač njegova mati, slednji jasno pove, da je še bolj od telesnega materinstva pomembno tisto duhovno materinstvo. Ali pa očetovstvo. Treba je torej biti rodovitni še na drugačen, na duhovni način. “Blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo” (Lk 11,28). Vse drugo namreč mine, to so pa zakladi, ki ne minejo. Pa da ne bo spet kdo začel, glede na to, da smo včeraj imeli državni praznik t.i. “reformacije” tudi tu z načelom “sola scriptura”, saj je v katoliški veri Božja beseda še veliko več kot le pisana beseda, ker je poleg tega še izročilo. In to trdi tudi 2. Vatikanski cerkveni zbor, da ne bo tu pomote. Slavimo torej danes tiste ljudi, ki so svoje življenje upodobili po Svetem pismu, zlasti evangeliju in po nauku Cerkve. 

Takšni ljudje bi še danes za svet veljali za blazne, pa ni težava v tem. Težava je zlasti v tem, ker bi tovrstni ljudje tudi za mnoge kristjane veljali in veljajo za blazne, še zlasti zaradi druge lastnosti njihovega življenja po veri, ker se namreč nasanjajo na nauk Cerkve in svoje življenje po slednjem upodabljajo. Če pa svet ne ve zanje, pa je pri Bogu drugače, pa četudi so živeli daleč od oči sveta, nekateri morda celo življenje za samostanskim obzidjem ali v skromnosti in prozaičnosti vsakdanjega življenja, kot recimo zakonska para, ki ju je papež pred kratkim uvrstil na seznam svetnikov. Danes načeloma slavimo tiste, ki jih sicer ni na seznamu, a so se trudili živeti sveto v svojem vsakdanu. Jasno povabilo za nas k spreobrnjenju, ki v prvi vrsti pomeni popoln preobrat v gledanju na svet in življenje. Je povabilo k sprejetju drugačne logike, takšne, ki ni od tega sveta, takšne, ki gleda onkraj stvarnega in ki na prvo mesto postavlja duhovne dobrine, zato pa seveda Gospoda. To je vera, da ta svet ni vse, ampak obstaja še drugačen svet onkraj njega, kjer se vsi ti, ki jih svet ni opazil, ali jih je preziral, uživajo srečo pri tistem, ki vidi v srca ljudi.

G kot GOYA

Cerkveni in družbeni antislovar (8)

Najbrž nam je znana težava, ko je marsikaj odvisno od le drugače postavljene vejice, o čemer smo se s kolegoma Danijelom in Ivo pogovarjali ravno včeraj, ko smo se iz Nabrežine odpravljali nazaj domov. Znana je tista Sibilina prerokba, ki smo jo obravnavali pri latinščini in ki jo je dala nekemu vojaku, ki jo je vprašal glede razpleta vojne zanj osebno, saj je bilo obakrat odvisno, kam se postavi vejica pri: “Ibis redibis non morieris in bello”. Če namreč damo vejico pred “non”, pomeni, da se bo vojak vrnil in ne bo url v bitki, če pa jo damo za non, pomeni, da se ne bo vrnil, temveč bo umrl v bitki. Nekaj podobnega se je, kot sem bral pri Messoriju, dogajalo pri znani Goyevi jedkanici, kjer speči človek spi, sedeč na stolu in naslonjen na delovno mizo. Okrog njega je mračno nebo z netopirji. Na vidni ploskvi mize je Goya sam napisal stavek, ki je postal izredno znan: “El sueño de la razón produce monstruos”. 

Tu seveda nismo pri težavi s postavljanjem vejice, temveč pri težavi s prevodom. Španski samostalnik

“sueño” namreč lahko pomeni tako “spanec” kot tudi “sanje”. Če gremo “poguglat” na splet (da torej s pomočjo iskalnika “Google poiščemo”), najdemo praktično vedno samo ene vrste prevod, pa naj bo v italijanščini, angleščini ali francoščini: “Spanec razuma proizvaja pošasti”. Tu ne bom pisal različic v treh omenjenih jezikih, ker lahko poguglate sami. To je seveda možen prevod, vendar gre za razsvetljensko različico, ki je neke vrste opomin človeštvu, naj nikdar ne izklopi razuma oz. pazi, da bi razum nikdar ne prepustil mesta kaki drugi zadevi, zlasti ne veri, ko bi – po Pascalu – prepoznal, na svoji najvišji točki, da ga številne reči presegajo. Kar razum presega, seveda ni samo vera, temveč tudi, recimo, ljubezen, resnica, lepota, zlo, smrt … Po tisti razlagi Goyevega napisa tako ni onkraj razuma nič, tako kot naj po smrti ne bilo nič ipd. Če izklopimo razum, pa četudi le za trenutek, se rodijo le sence, nastanejo polomije, katastrofe, rodijo se pošasti. Tudi mali princ tu ne bi imel kaj iskati, ko pravi, da je treba gledati “s srcem”… 

No, tudi v tem primeru bi se dalo govoriti, da lahko razumemo tako in drugače. Vsekakor v preteklosti ni bilo malo takšnih, pa tudi danes jih ne manjka, ki so prepričani, da človek v primeru verovanja, upanja, pa tudi čustvovanja in podobnih reči, razum izklopi. Sv. Janez Pavel II. nam je v okrožnici “Veritatis splendor” sicer dejal nekaj drugega in ima prav. Oboje je potrebno – tako razum kot srce, da bi bilo verovanje pravo, pa tudi zato, da prav ljubimo oz. da so pravi naši odnosi. Nevarnosti sta vsaj dve – po eni strani “racionalizem”, razumarsko postopanje v življenju, po drugi pa “sentimentalizem”, ko v življenju postopamo samo s pomočjo čustev, dodati pa moramo še vsaj “uživaško” in “koristoljubno” postopanje, našlo bi se pa še kaj. Verjetno tako že s pametnim sklepanjem pridemo do tega, da Goya ni mislil “spanca”, temveč “sanje”. 

Messori navaja članek strokovnjaka z naslovom “Krščanska ikonografija in revolucionarno slikarstvo”, ki je bil objavljen v jezuitski reviji Civiltà cattolica, ki je sicer znana po svoji strokovnosti in resnosti v svoji več kot stoletni tradiciji izhajanja. Goya naj bi tako mislil na “sanje razuma”, ne pa na “spanec”. Po tej razlagi naj bi namreč “pošasti” proizvajal prav racionalizem, ker se seveda na tak način izklopi vse drugo, razen vsemogočnega razuma. Razum je torej merilo za presojo resničnosti, realnega. Tisto, česar razum ne doseže oz. celo obseže, ne obstaja. Ali niso katastrofe povzročile “sanje razuma”, torej moderne ideologije, tiste, ki so svoje krvave poskuse pričele prav ob koncu 18. stoletja, ko je živel še vedno tudi Goya (1746-1828)? Goya tako ni proti t. i. “mračnjakom”, temveč proti “razsvetljencem”, ki jih simbolizira speči intelektualec pri svojih spisih, v katerih je morda eden od tistih načrtov za raj na zemlji. Takole piše v omenjenem članku v jezuitski reviji: “Goya kaže, da je napačno pojmovanje človeka kot po naravi dobrega (temelj misli Rousseauja, ki je velik mojster jakobinizma), h kateremu bi se človeštvo lahko vrnilo s pomočjo svobode, človekovih pravic, vzgojo, enakostjo. Močem razuma uspe le prikriti temne plati človekove notranjosti, nesoglasja, nagone, vendar pa ne morejo utišati rušilne jeze, agresivnosti in strahu. Na najvišji točki francoske revolucije, v času terorja, ki je temeljil na “krepostih”, so ti elementi prišli na površje in zagospodovali … Sanje razuma, ki so sprva lepe in navdušujoče, se hitro spremenijo v more, kjer kraljujejo pošasti”. 

Tako se je zgodilo z mnogimi megalomanskimi sanjami, kjer se je delalo zelo razumne, vsaj na videz, sheme, v praksi pa je prišlo do katastrofalnih posledic. Spomnimo lahko na Kambodžo. Paziti je torej treba po eni strani na to, kako se stvari prevajajo, po drugi strani pa moramo biti pozorni tudi bralci, da prevedenega ne vzamemo za suho zlato. Za suho zlato pa se ne sme vzeti niti variant, ki nam jih ponujajo mediji, ki v svojih povzetkih velikokrat sploh ne povzamejo zares besed raznih osebnosti, temveč jim celo polagajo v usta tisto, česar ti sploh niso nikdar rekli.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

Spregledati, vstati in kreniti na pot

Evangelij nam ponuja tokrat ozdravitev slepca, ki tokrat ima tudi ime, kar je izjema, saj praviloma ozdravljenci nimajo imena. Tu je ime zanimivo zato, ker pomeni lahko vsakega od nas, saj se lahko prevaja tudi kot "sin nečistega", označuje pa, kot pravijo cerkveni očetje, tistega, ki je posveten oz. duhovno slep. Vsak od nas torej je v takšni in drugačni meri "posveten", v smislu, da ga preveč zanimajo resničnosti tega sveta, premalo pa duhovna razsežnost, ki je na koncu tista, ki je v življenju resnično pomembna. Zemeljske reči minejo, pa naj bodo to materialne zadeve, čustva, medčloveški odnosi. Če ne prej, jih izbriše človekova smrt, Bartimajeva zgodba pa nam govori tudi o tem, kako tega nima niti tisti človek, ki ostane sam, kakor ta slepi berač. Nikogar nima, ki bi mu lahko izkazoval čustva, nikogar za odnos, vsaj tako je prepričan, dokler se mu ne odprejo oči, a tu ne gre toliko za telesno ozdravljenje vida, temveč za to, da ugotovi, da človek v resnici nikdar ni sam, četudi bi ga ves svet zapustil. Našel se bo seveda kdo, ki se bo pritožil nad tem, da smrt naših odnosov ne uniči, temveč jih spremeni, vendar je tako le za tistega, ki zna gledati preko, onkraj samo zemeljskega. Za takšno gledanje so pa potrebne duhovne oči, potrebna je vera. Sicer velja, da je narava pač narava oz. po domače: fizika je fizika - človek se rodi, živi, z vsem, kar k temu spada, nazadnje pa umre. Najprej ga ni bilo, potem je bil, potem ga spet ni.

Tako je, če tudi mi sedimo v prahu zemlje, kraj poti, kakor slepi Bartimaj, in se ne dvignemo, otresemo tisti prah s sebe in se podamo na pot. Če nas duhovna razsežnost ne zanima, je prav tako, kot da bi ne bili na poti, temveč bi bili ob njej, ustavljeni. Če še tako napredujemo v smislu tega sveta, pa nikamor ne gremo v tistem globljem smislu, če nas ne zanima duhovna raven. Ni treba, da smo materialno bogati, vplivni in močni, da bi po drugi strani bili sami. Kaj nam pomaga cela množica ljudi ob sebi, če pa smo duhovno siromašni? Imamo sicer lahko lepe medčloveške odnose, gojimo lepa čustva in si jih izkazujemo, obenem pa trepetamo v strahu, da bi to izgubili. Treba je tako vstati, se dvigniti, ker je potrebna višja raven življenja, potrebno nam je duhovno življenje in duhovni pogled na življenje. In če imamo po eni strani tiste ljudi, ki nas kličejo k temu, da se na to višjo raven ne bi dvignili, temveč bi ostali pri tem, kar smo in imamo, četudi v resnici nimamo nič, imamo pa po drugi strani tudi takšne, ki nas imajo resnično radi in nas vabijo k temu, da se dvignemo ter se odločimo za življenje v Kristusu. Nihče pa ne vstane sam od sebe, temveč, ker ga Gospod Jezus kliče, dokler pa svojega resničnega stanja, ki je bedno, končno in umrljivo, ne spozna, do tedaj tega klica ne more slišati. 

In seveda, kako vedeti, kaj nas teži, če se tega prej sploh nismo zavedli? Svoje slepote se je potrebno najprej sploh zavedati. Slepi je kričal, a je tudi vedel, kaj hoče, kaj želi, dandanes pa je po eni strani veliko kričanja, ne znamo pa izraziti tistega, kar je v nas - ne tistega, kar je dobro, kakor tudi ne tistega, kar je narobe. Zato se ne znamo ne zares zahvajevati niti zares prositi. Ni dovolj, da povemo le, kako je nekaj "fajn" ali "slabo", kako je nekaj "kul" ali "bed" ali še kako drugače, kot se danes pač izražamo, ampak je potrebno jasno formulirati zadevo. Ni dobro niti krožiti okrog zadeve kot mačka okoli vrele kaše, če vzamemo star slovenski rek - pol ure torej govoriti, da ne bi povedali pravzaprav nič. Potrebno se je malo potruditi in narediti tri bistvene korake - spoznati se, sprejeti se in se premagati, narediti torej tisti korak za napredek, stopiti na pravo pot, se poboljšati. Ravno to pomeni beseda "askeza", ki danes ni več tako aktualna, namreč "napraviti podvig". Po tem prvem podvigu je veliko lažje napraviti še kakega, sploh pa tistega, da odvržemo plašč, da se torej odpovemo svetnim skrbem, da bi se raje izročili v Kristusove roke in mu sledili. Konec koncev nam ozdravitev te notranje slepote prinese tudi to, da nam zapovedi, evangeljske zahteve in nauk Cerkve niso več neko breme, temveč spoznamo, da so za nas nekaj dobrega, čeprav seveda ne nekaj lahkega. Če gremo na pot za Kristusom, kakor Bartimaj, to pomeni tudi sprejetje celotnega nauka, čeprav vemo, da pot še zdaleč ne bo lahka. Pomembno pa je vseeno hoditi. Iti naprej, četudi padamo. Življenska pot je vedno križev pot - če je tako veljalo za našega Gospoda, kako ne bo tudi za nas?