A kot ALINSKY

Cerkveni in družbeni antislovar (26) 

Sklenili smo en krog, uporabili vseh petindvajset črk slovenske abecede, enkrat bolj, drugič manj uspešno, zdaj pa se začenja nov krog. Sklenil sem, da bo, če bo tako naneslo, tudi po več prispevkov pod eno črko, pač glede na gradivo, ki se mi nabere in se mi zdi zanimivo. 

Verjamem, da o zgornjem priimku marsikdo od bralcev še ni slišal, poznamo pa vsi priimka Clinton in

Obama. Ponovno mi za podlago služijo odlični zapisi Marca Respintija, dobrega poznavalca ameriških zadev, ki se mu zdi posebej zanimivo slediti v aktualnem finišu tamkajšnje predsedniške volilne kampanije. Morda zmaga kandidatka Hillary Clinton, morda Donald Trump, morda pravzaprav nihče od obeh, saj v ZDA ni vse odvisno le od predsednika, čeprav je v resnici neverjetno veliko odvisno. Omenjeni priimek je pomemben, da spoznamo enega od zgledov tako zdajšnjega predsednika Obame kot tudi predsedniške kandidatke Clintonove. Govor je o Saulu Alinskem (1909-1972), sinu ruskih judovskih priseljencev. 

Ta je bil dolgo časa sodelavec komunistov in je celo zbiral sredstva za 'Mednarodne brigade' v španski državljanski vojni (1936-1939). Zavedel se je, da marksizma ne bo mogel prenesti v ZDA, vsaj ne tako, kot bi želel, zato se je posvetil manjšinam in vsem ljudem “brez pravic”, sčasoma pa je postal pravi guru ameriške levice, zlasti v legendarnih in revolucionarnih “Sixties”, torej v šestdesetih letih 20. stoletja. Iz takratne “protikulture” so izšli praktično vsi kasnejši voditelji Demokratske stranke in ameriške levice. Hillary tako prebere Alinskyjevo knjigo iz leta 1946, 'Reveille for Radicals', in jo avtor takoj očara, tako da pride v Chicago leta 1968 prav zato, da bi ga srečala. Alinsky ji ponudi takoj službo kot community organizer, v resnici agitpropovsko službo, ki pa jo Hillary odkloni, saj cilja precej višje. Želi se poročiti s senatorjem, kar je v skladu s tistim, kar jo vodi naprej in s čimer se strinjajo vse njene biografije - vodi jo želja po oblasti. Vseeno pa napiše diplomsko nalogo o svojem “učitelju”, ki jo leta 1969 zagovarja na Wellesley College - “There is Only the Fight” - An Analysis of the Alinsky Model. 

Njuno srečevanje postane precej pogostejše in sodelovanje tesnejše. V pismu iz leta 1971 Alinskega npr. sprašuje, kdaj bo prišlo do razodetja, torej do izida nove knjige, kar se zgodi zelo kmalu: pri znani založniški hiši Random House izide še isto leto knjiga Rules for Radicals: A Practical Primer for Realistic Radicals. Zanimivih je dvanajst navodil za nove ekstremiste. 3. npr. pravi, da je treba povečati negotovost, tesnobnost in neodločnost. 5. pravilo zagovarja grožnje, 10. pa pravi, da s tem, da spodbudimo nasprotnike k uporabi nasilja, pridobimo naklonjenost množic. Najbolj zanimivo pa je v knjigi posvetilo “prvemu od vseh radikalcev..., ki se je uprl sistemu, in sicer tako učinkovito, da mu je uspelo ustanoviti najmanj svoje kraljestvo - Luciferju”. Kar vodi celotno kariero zelo ambiciozne odvetnice Hillary Clinton (r. Rodham), je tako “Alinskyjev model”. 

Zanimivo pa, da med prijatelji agitatorja najdemo tudi dva pomembna katolika. Eden je Jacques Maritain (1882-1973), ki je Alinskega označil za enega od redkih res velikih mož stoletja. Njuno prijateljstvo se je začelo leta 1940 in je trajalo kar 32 let. Drugi pa je čikaški škof Bernard James Sheil (1888-1969), ki je bil velik nasprotnik protikomunističnega boja v ZDA, katerega je zlasti podpiral katoliški senator Joseph P. McCarthy (1908-1957). Leta 1972 je Alinsky v intervjuju, njegovem zadnjem nasploh, za Playboy dejal: “Recimo, da če bi že bilo neko življenje po smrti..., potem bi sam brez oklevanja izbral, da grem v pekel... Pekel bi zame bil nebesa”. Ni čudno, da ga je tudi vplivna feministka okultističnega satanizma Diane Vera, ki zadevo širi zlasti s pomočjo interneta, označila za “pravi model obnašanja za levičarske sataniste”. Čeprav je Alinsky umrl le leto po intervjuju, je njegova beseda obrodila sad, saj se je po njem zgledoval, takrat še neznana osebnost iz Chicaga, Barack Obama. Že njegov slogan Change, torej “sprememba”, je tudi leit-motiv knjige Rules for Radicals. Da bi se s predsedovanjem Clintonove nadaljeval Alinskyjev miselni model, se zdi torej nadvse smiselno trditi.

Objavljeno v tedniku Novi glas

Moliti z vsem, kar smo in kar imamo

Ob Mojzesu in gobavcih smo zadnjič precej podrobno razčlenili molitev. Tokrat nam evangeljski odlomek ponuja še praktičen primer prave in neprave molitve, saj nam pove, kakšno držo je potrebno imeti pri molitvi, še zlasti seveda pri najvišji obliki molitve, kar je sveta maša in ostali zakramenti. Nič manj pa ni pomembna drža, ki jo imamo tudi priskupni in osebni molitvi. Rečeno je bilo, kako mora biti naša molitev pobožna, ponižna, zaupna, vdana v Božjo voljo in stanovitna. Zadnjič pa nismo imeli več priložnosti, saj je že tako bilo razmišljanje precej dolgo, da bi še povedali, katere vrste molitve poznamo, še zlasti glede na njihov namen. Farizej, ki pravzaprav pravilno začenja molitev, saj se najprej Bogu zahvaljuje, nam daje to priložnost, še eno priložnost pa dobimo tudi pri njem in cestninarju, iz sobesedila se namreč zdi, da sta oba molila bolj sama pri sebi, kot pa na glas, je pa res, da je farizeja izdajala njegova vzvišena drža.

Čeprav gre namreč pri molitvi za pobožni pogovor z Gospodom in njegovimi svetniki, pa tudi z

njegovimi angeli, če dodamo, pa ni nujno, da gre za t.i. »dialog«, ker to, če pogledamo izvirnik, pomeni pogovarjati se s pomočjo besed oz. preko besede. Če torej pogledamo na cestninarja, potem je jasno, da lahko molimo tudi samo v mislih, kar je NOTRANJA molitev, lahko pa zraven še z usti – USTNA molitev. Prava molitev mora seveda vselej biti tudi notranja, z mislimi oz. z vso svojo notranjostjo moramo biti pri stvari, saj resnično moli le tisti, ki misli, kaj izgovarja. Pri molitvi je treba biti z mislimi in srcem, sicer ne molimo. Jezus je zato Jude grajal: “To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene” (Mt 15,8). Zato so te besede namenjene tudi nam, če se ne dovolj potrudimo. Cestninar je v resnici, četudi ga prav verjetno nihče ni slišal, izlil svoje srce pred Bogom, kar je edino prav. Nekoč mi je prijatelj dejal, kako se mu velikokrat pri maši zgodi, da misli le na svoje življenjske težave in na svojo družino. Vprašal sem ga, kako se takrat po maši počuti, pa mi je dejal, da vselej začuti neke vrste olajšanje. Rekel sem, da dobi darove Svetega Duha, ker ima pravilno držo in gre zato lažje naprej v življenje. Četudi se namreč tega morda ne zaveda, pa tak človek dejansko stoji pod Kristusovim križem in Gospodu za njegovo darovano življenje vrača svoje življenje. Kar Gospodu pri sveti maši podarimo zemeljskega, to poveliča, če je dobro, oziroma njegova moč uniči tisto, kar je slabega, pa ni tako veliko, da bi morali povedati pri sveti spovedi.

Posebna vrsta molitve je PREMIŠLJEVALNA molitev ali PREMIŠLJEVANJE, ki mu rečemo s tujko meditacija. To seveda ni nobena vzhodna tehnika, temveč pomeni premišljevanje dogodka iz Jezusovega življenja, njegovega trpljenja, dogodek iz Svetega pisma, lahko pa tudi premišljujemo kak Jezusov ali cerkveni nauk oz. versko resnico. Zelo dobro si je pomagati s sveto podobo, posebej nam je včerajšnji svetnik Janez Pavel II. to priporočil za molitev rožnega venca. Posebno premišljevanje je ZRENJE ali kontemplacija, ko premišljevano zadevo gledamo oz. zremo. To je posebna milost, ki naqm je lahko le podarjena, ne moremo je sami doseči. Pomembno je, da ob premišljevanju zbujamo pobožne misli in dobre sklepe, za slednje pa se je potrebno potruditi, da se jih v življenju potrudimo uresničiti, saj je »Beseda meso postala«. Ne smemo torej ostati le pri mislih ali besedah, temveč se dobra molitev in prava duhovnost poznata v kristjanovih dejanjih. K ustni molitvi spadajo še svete pesmi. Sv. Avguštin pravi, da kdor dobro poje, dvakrat moli. Poudarek je na dobrem petju. Morata tako biti tako ustrezna glasba kot tudi vselej ustrezen trud pevca in pevcev.

Tako pridemo še do vrst molitve. Tu se lahko vprašamo, zakaj molimo. Molimo, da Boga častimo, se mu zahvaljujemo in da ga prosimo. Logično iz tega izhaja, da imamo hvalno molitev, ki ji pravimo ČEŠČENJE. Hvalna molitev ali češčenje ni enako slavilni molitvi, ki se jo je prevzelo iz protestantskega sveta in ji pravijo tam “worship”, a tu nimamo prostora in časa, da bi se ob tem podrobneje ustavili.V glavnem, Boga častimo zaradi njegovega neskončnega veličastva in slave, vsemogočnosti, moči in veličine. Za prejete milosti in dobrote, kakor tudi za njegovo dobroto in usmiljenje se Bogu zahvaljujemo, zato je to ZAHVALNA MOLITEV. To je počel farizej, čeprav njegova drža in namen nista bila prava. Njegova molitev namreč ni bila predvsem pobožna in ponižna, ni pa bila niti častilna. Pobožna ni bila, ker ni trudil misliti le na Boga, temveč je še bolj kot nase, zlasti mislil na druge in se z njimi primerjal. Če bi mislil na Boga in se primerjal z njim, bi se imel kaj malo pohvaliti, zato pa je pobožno in ponižno molil cestninar. Farizej seveda ni častil in poveličeval Boga, temveč sebe, je pa bila zato častilna molitev cestninarja. Prava zahvalna in prosilna molitev namreč ne more obstajati, če ni hkrati in najprej to češčenje. Seveda, še kaj je to PROSILNA molitev - če Boga prosimo za milosti, dobrote ali odpuščanje grehov.

Dobra molitev naj bi torej vključevala vse tri vidike. Navadimo se, da takšno molitev napravimo vsak večer, še posebej pa tudi kot pripravo na sveto mašo, saj je to tisti naš dar, ki ga položimo na oltar, nič pa ne bo narobe, kot smo prej dejali, če tako premišljujemo med samo sveto daritvijo, a moramo paziti, da vseeno to počnemo bolj v trenutkih, namenjenih temu, to so trenutki tišine in zbranosti. Najboljše češčenje, zahvale in prošnje opravlja Cerkev pri sveti maši, ki je poleg tega še spravna daritev.

Na koncu pa še to, da ne bi narobe razumeli tistega, da je šel cestninar »opravičen« iz svetišča, farizej pa ne. Ne gre za to, da bi eden bil pohvaljen kot priden ali označen kot »car« v nasprotju z drugim. Daleč od tega. Eden je šel domov v Božji navzočnosti, z Božjim blagoslovom in duhovnimi darovi, ki jih vsakdo potrebuje v življenju, farizej pa... pravzaprav, kot da ne bi molil! Kot bi Boga sploh ne priznaval. Vrnemo se k Jezusovemu vprašanju, ki je bilo zadnjič na koncu, če bo, ko bo prišel, Sin človekov našel vero na zemlji. Pri kom od obeh molilcev bi jo našel? Kaj pa velja za nas, zame in zate?

Ž kot ŽUPNIJA (3)

Cerkveni in družbeni antislovar (25c)

S tem zapisom zaokrožamo naše razmišljanje o župniji, istočasno pa tudi sklepamo prvi krog rubrike po malo več kot enem letu. Nadaljujemo z Andreo Brugnolijem iz Verone, ki se po eni strani prav tako zgleduje pri dobrih praksah, tudi protestantskih skupnosti, skuša pa v praksi obdržati določeno kontinuiteto, spomin in istovetnost ter izročilo, vse značilno za katoliško Cerkev in župnijo kot njeno ozemeljsko osnovno enoto, ker je sicer njena osnovna enota, isto kot za družbo družina. 

Vsekakor je njegovo mnenje, s katerim se, poučeni iz prakse, močno strinjamo, da je treba ohraniti,

zlasti v bogoslužju, moč simbolne govorice. Vzhodni krščanski bratje nam upravičeno očitajo prevelik racionalizem, ki lahko nazadnje vodi v utilitarizem, zlasti na liturgičnem področju, a ne samo tam. Simbol namreč ne predstavlja le neko resničnost, ampak je njen nosilec, je sredstvo oz. pot do neke globlje resničnosti. Lahko imamo seveda samo in zgolj tisto, kar je neobhodno potrebno za veljavno obhajanje zakramentov, a s tem prej zgubljamo, kot pridobivamo. Čeprav se bo zdelo banalno, recimo, poudarjanje števila oltarnih sveč, da bi povedali, ali gre za obvezni god, praznik ali slovesen praznik (dve sveči, štiri sveče, šest sveč), pa je to za udeležence takojšnje vizualno sporočilo. Če se ne gremo pauperizma v liturgičnih oblačilih, ampak imamo lepa in dostojna ter kakovostna, kakor naj velja tudi za vse ostalo, kar zadeva bogoslužje, od svetega posodja naprej pa do zadnje reči, ki jo uporabljamo v cerkvi, se bo še kako poznalo na dolgi rok. 

Nihče ne pravi, da je treba biti čez mero razsipni, a niti skopi, ker gre vendarle za Božjo čast in skupno dobro župljanov. Lahko seveda imamo namesto dostojnih plaščev “šumeče trenirke” iz poliestra za nekaj evrov, lahko mašujemo s posodjem, ki že vsaj dve desetletji kliče po novi pozlati, pa je ne dočaka, lahko to in lahko ono, a kaj na ta način sporočamo? Kot vidim, si namreč vsi kupujemo vsakdanja oblačila iz umetnih mas, mar ne? Za Gospoda se velja potruditi v vseh ozirih, tudi v teh, ki se zdijo banalni. V isti smeri gre prikrajanje mašnih besedil in neuporaba določenih oblačil, obredov, simbolov, pripomočkov. Zakaj ne bi, recimo, uporabljali, kot pravi Brugnoli in tudi dela, veluma v liturgičnih barvah na kelihu, ki ga potem snamemo pri prinašanju darov? Saj to vendar pomeni, kako so Jezusa slekli, preden so ga pribili na križ. Še mnogo je podobnega, pa smo se vsega precej v naglici, ihti in še čem znebili, podrli, razrezali, skurili, pa v koncilskih odlokih ali kasnejših dokumentih ne piše, da je bilo treba tako storiti, marsikdo pa pridno nadaljuje v tej smeri, ki bi jo na neki način lahko celo označili kot ikonoklastično. Katoliška mentaliteta nikdar ni bila mentaliteta preloma. 

Podobno se je treba potruditi za župnijske prostore, in sicer tiste, v katerih se zadržujejo župljani, ne pa toliko za tiste, kjer bivamo duhovniki. Na prvem mestu cerkev, potem pa tudi ostali župnijski prostori. Minimalizem, pauperizem in podobno naj velja zlasti za duhovnikove bivalne prostore. Ti naj bodo vabljivi in gostoljubni, topli, obenem pa naj sporočajo tisto, kar želimo uresničiti in povedati, kar je naša vizija. Le-ta je tudi osrednjega pomena, kar pa že pomeni, da je veliko pomembneje delati z ljudmi kot pa z zidovi. Graditi je treba Gospodove učence pred stavbami. Pri uresničevanju si postavljajmo kratkoročne cilje in delajmo po etapah. Za eno leto si, recimo, izberimo samo nekaj stvari, ki pa naj bodo realne in uresničljive. Seveda naj se naši sodelavci, ki se jih trudimo pridobivati čim več, z vizijo in cilji strinjajo, obenem pa naj bodo pripravljeni v tej smeri delati, če ne si z njimi nimamo kaj pomagati. Tako velja delati v smeri oblikovanja ekipe in se truditi čim več delati skupaj, pa seveda subsidiarno - o tem zadnjem smo že tudi pisali. Pri aktivnostih se je treba vselej vprašati, kaj je potrebno za oblikovanje učencev in kaj ne. Tudi tu pa velja, da ne bomo vsega spremenili kar na lepem, zato ne smemo biti buldožerski. Brugnoli pravi tudi, da je treba napraviti naše versko poučevanje bolj katekizemsko, saj ljudje ne poznajo več vsebin vere. Metodologija cerkvenih očetov je še vedno nadvse primerna. Končujemo s tem, ker bomo o bogoslužju še gotovo imeli priložnost kaj reči.

objavljeno v tedniku Novi glas

O molitvi

Zadnjič smo govorili o veri, danes pa o molitvi, ki je za vero hrana. O njej posebej spregovorita današnja prvo berilo in evangelij. Med bitko z Amalečani je bil Mojzes na vrhu hriba in držal roke v rotilni drži proti nebu. Ko so bile roke dvignjene, so Izraelci zmagovali, sicer pa je bilo obratno. Podobno velja tudi za nas. Naše zemeljsko življenje je namreč stalna bitka, žal pa mnogi danes tega ne priznavajo, tudi taki, ki se prištevajo h kristjanom, pa položijo orožje, še preden bi se boj sploh dodobra razplamtel. Žal to danes zelo pogosto velja za može in fante, kar se močno pozna v družbi nasploh, da o domovih samih niti ne govorimo. Pravi moški je vselej bojevnik, hkrati pa »gentlemen«. Danes se raje beži in išče zavetja v drugih svetovih, vendar daleč stran od resničnega sveta.

Prav je torej, da stopimo pogumno v boj in se borimo. Ker pa je podlaga za vse življenje najprej duhovno življenje – vse krize začnejo najprej na duhovnem področju -, se je treba bojevati z orožjem molitve. Po definiciji je sicer molitev: »Pobožno se pogovarjati z Bogom ali njegovimi svetniki.« Dokler molimo, uspemo premagovati skušnjave, če pa osnovno dolžnost molitve opuščamo, zlo hitro in brez težav prevlada v našem življenju. Saj vidimo, kako se medčloveški odnosi prekinejo, ko se ljudje nehajo med seboj pogovarjati. V glavnem, premalo molitve ali prenehanje le-te, se zelo hitro pozna v našem vsakdanjem življenju, zlasti v odnosih z najbližjimi, a tudi širše. Začenjamo biti črnogledi, brezvoljni, zadirčni, prepirljivi in še marsikaj, kar krasi našo padlo človeško naravo, pa to našteje tudi Apostol: »Nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti,pijančevanja, žretja in kar je še takega«(Gal 5,19-21). 

Zato je Jezus apostole v Getsemaniju rotil: »Molite, da ne pridete v skušnjavo« (Lk 22,40). S tem je povedal, kako molitev ni vedno nekaj lepega in prijetnega, temveč je krvav boj oz. celo smrtni boj, kakršnega je bil sam, in kakor je kasneje to tudi označil apostol Pavel. To je seveda nekaj težkega, a kakor govorimo že nekaj časa, to v nas dela prostor za Gospoda in za bližnjega. V ta prostor lahko Gospod potem položi duhovne darove: »Ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22-23). To so darovi, po katerih vsi hrepenimo in si jih želimo.

V berilu, če nadaljujemo, vidimo podrobnost, da sta Aron in Hur pomagala Mojzesu, da je imel roke lahko dvignjene, da bi Izrael zmagoval. Slednje so mu namreč zaradi utrujenosti padale. To lepo pokaže, kako pomembna je molitev naših bratov in sester, molitev celotne Cerkve. Zato se ne bojmo prositi za molitev, zlasti pa za spomin pri sveti maši, ki je najvišja oblika molitve. Ob jutrih in večerih pa prosimo pomoči in varstva tudi tiste brate in sestre, ki so vedno z nami, pa jih ne vidimo – verne duše v vicah, pa seveda angele in svetnike (očiščujoča se in zmagoslavna Cerkev). 

Prva med svetniki je sveta Božja Mati Marija. Posebej močna njena molitev je rožni venec, ki je posebej priporočljiva kot skupna molitev družine ali skupnosti, ki ji pripadamo. Najprej gre namreč za to, da sami ne bomo nikdar zmogli, a to navadno spoznamo šele takrat, ko smo se že pošteno opekli. Skupna molitev je posebej močna. Pa tudi, kot jih je dejalo že več svetih mož in žena, družina, ki skupaj moli, skupaj tudi ostane. Molitev posebej povezuje in utrjuje vezi med nami. 

Kaj nam tudi sicer daje molitev? »Krepi nas v dobrem; tolaži nas v trpljenju in nam pomaga v naših potrebah; pridobiva nam milost stanovitnosti, trdnosti, vztrajnosti.« Kot rečeno, je najmočnejša skupna molitev, pri kateri je Gospod Jezus duhovno navzoč, saj pravi: “Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi” (Mt 18,20). Seveda pa ne smemo duhovne navzočnosti mešati z resnično navzočnostjo, ki je samo pri zakramentih, zlasti pri sveti maši, kjer je Gospod sam, ki govori po duhovniku, zlasti pa je med nami resnično navzoč pod podobo kruha in vina. Iz tega razloga ni vseeno, kje molimo, saj je najboljši prostor cerkev, kjer je Jezus vedno navzoč pod podobo kruha v tabernaklju. Najučinkovitejša in najmočnejša molitev pa je sveta maša.

Mojzesove roke so ostale dvignjene vse do sončnega zahoda, podobno vztrajna pa je bila tudi vdova. Tudi moliti je treba pobožno, ponižno, zaupno, vdano v Božjo voljo in stanovitno. POBOŽNO molimo, če se trudimo misliti le na Boga, Jezusa, Marijo, svetnike in se varujemo raztresenosti. Če se trudimo, da ne bi bili raztreseni, potem je ta molitev zelo dobra. PONIŽNO molimo, če imamo v mislih našo majhnost, krhkost, končnost in minljivost ter grešnost pred Bogom. To je zavedanje tega, kdo smo v resnici, v primerjavi z Bogom. Sirah pravi, da molitev ponižnega človeka predere oblake (35,21). ZAUPNO molimo, če trdno pričakujemo, da nas Bog usliši, četudi materialno tega ne vidimo. Posebej lahko to upamo, če molimo v Jezusovem imenu, zato pa Cerkev navadno svoje molitve sklepa v Jezusovem imenu, posebno pri maši. VDANO V BOŽJO VOLJO molimo, kadar se prepuščamo najsvetejši Božji volji, zaupamo v Božjo previdnost, kakor nas uči moliti tudi Jezus. STANOVITNOST je zelo pomembna pri molitvi – treba je “nenehno moliti in se ne naveličati”, kakor smo slišali v evangeliju, četudi nas Bog ne hitro usliši oz. se nam bolj zdi tako, saj nam v molitvi daje zlasti duhovne darove, ki smo jih s sv. Pavlom našteli. 

Vedno moliti, pomeni na Boga pogosto misliti, mu darovati svoje misli, besede, dejanja, veselje in trpljenje, se mu zahvaliti ob lepi stvari, se mu potožiti ob težki zadevi… Posebej so prikladni ZDIHLJAJI, ki so kratki molitveni vzkliki – Pridi, Sveti Duh!, Oče naš!... Pomeni tudi, da REDNO molimo in še posebej, da se redno udeležujemo najpomembnejše skupne molitve Cerkve, ki je nedeljska sveta maša. Moliti je potrebno zlasti zjutraj, zvečer in kadar zvoni k molitvi; pri bogoslužju, zlasti pri sveti maši; pred jedjo in po jedi oz. se vsaj pokrižati; v skušnjavah, preizkušnjah, potrebah in nadlogah. Ne smemo moliti le zase, temveč zlasti za druge, posebej za starše, sorodnike, prijatelje, dobrotnike, tudi za svoje duhovnike in svetne predstojnike (ja, tudi za zoprnega šefa ali profesorja!) ter sodelavce. Učimo se torej vse bolje in bolje moliti, saj sv. Avguštin pravi: “Kdor zna prav moliti, zna tudi prav živeti!”

Ž kot ŽUPNIJA (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (25b)

V drugem delu se najprej ozrimo na nekaj napotkov, ki se nam zdijo v knjigi 'Prenovitev' na mestu. Najprej je tam zelo dobra analiza stanja župnije, kakor tudi začetek spoznavanja samega mesta, kjer je župnija. To je vedno potrebno, kakor tudi kritična presoja dela v župniji. Dobro je tudi ugotavljanje, kako imamo danes “trgovinsko religijo”, kako gre za tržno logiko tudi na verskem področju. Postali smo, vsi, “zahtevni potrošniki”, vera pa ima v življenju ljudi, zelo mogoče, da tudi v našem, precej obrobno mesto, kaj šele, da bi imela odločilno mesto. Dobro je tudi ugotavljanje lastnega klerikalizma in kako to nikamor ne pelje. Pod ta pojem se da spraviti marsikaj, mi smo ga podrobno opredelili, zato tu ne bomo šli v podrobnosti. Dobro je tudi prizadevanje za iskanje ljudi, misijonarska naravnanost, vendar pa vse to ne sme biti neuravnovešeno, v smislu, da bomo vse prilagodili tem ljudem. Marsikdaj se v knjigi zdi, da gre prav za to. Vsak izgubljeni mora namreč tudi sam napraviti odločitev, saj se je treba tudi za sveto odločiti, sveto pa je različno od posvetnega. Imamo pač katoliško drugačnost, slej ko prej se je treba opredeliti. 

Vsekakor je nadvse dobrodošlo in edino pametno, da smo zahtevni do “cerkvenih ljudi” in odprti do

“izgubljenih”, toda... Vedno je neki “toda”, kot pravijo Italijani. Evangelij nas uči, da se ni spremenil Gospod, ki je šel iskat izgubljeno. Se je ponižal, postal je služabnik, vendar pa je vselej zahteval od grešnika, da se spremeni, da se spreobrne in sledi njemu. Strinjamo se seveda, da je treba postati Gospodovi učenci, a spet ne na račun izgubljanja istovetnosti in spomina. Naj torej povemo, da na tem mestu ne pravimo, da knjige ne gre brati, je pa treba to storiti zelo kritično, morda pa prebrati še kaj drugega. Morda kaj, kar je nastalo v Evropi in blizu nas. 

Sam sem zato prebral knjigo veronskega župnika Andree Brugnolija 'Parrocchie da incubo', kar bi, recimo, poslovenili kot 'Župnije groze'. Seveda sem tudi tu bral kritično, a tu je duhovnik, ki živi in dela v okolju, ki je precej podobno našemu. Tudi on seveda govori iz lastnih izkušenj, sicer pa gre za pomembnega italijanskega pastoralista, ki ga ceni tudi Sveti sedež, kjer je svetovalec. Ukvarja se z oznanjevalno dejavnostjo zelo aktivno, saj je tudi glavni voditelj “Tečaja Alfa” v Italiji, ustanovil je gibanje “Sentinelle del mattino” (Jutranji stražarji)... V nasprotju z avtorji knjige Prenovitev je on za to, da so naše cerkve zelo lepe in urejene, da ima značilna katoliška sakralna umetnost svoje odlično mesto v njih, da pa je treba poskrbeti tudi za zunanjo urejenost, kakor tudi za notranjo, prav tako pa za jasno vidno katoliško istovetnost. 

Tudi on se strinja, kako pomembno je, da je zunaj lepa tabla, da je dovolj parkirišča za vse, in podobno, a ne ostaja le pri tem. Močno poudarja vidnost Najsvetejšega v notranjosti župnijske cerkve kakor tudi središčno mesto. Prav tako pa tudi to, da bi ljudje videli svojega duhovnika moliti v cerkvi, po možnosti na kolenih. Poudarja, kako je treba z zgledom učiti, kako pokleknemo, se lepo pokrižamo... To ne nagovarja le otroke, temveč tudi oddaljene. Obregne se tudi ob druge zadeve, ki so bile prehitro odstranjene ali uničene, naj se vrnejo na svoje mesto, kot, recimo, 'balaustra' ali obhajilna miza in podobne reči, a se tu ne bomo preveč ustavljali, sploh ne zato, ker bodo sicer mnogi dejali, da se spet ustavljamo ob nepomembnih rečeh za pastoralo, čeprav temu v resnici ni tako. V neki zelo znani baziliki so popolnoma preuredili, po ne le mojem mnenju neokusno, prezbiterij, za to porabili precej denarja, ker je vse v marmorju, preostala stavba pa je v precej klavrnem stanju, pa je očitno ni treba restavrirati. Kaj bolj pritegne človeka in je potemtakem bolj pastoralno? Še vedno smo mnenja, očitno pa tudi Brugnoli, da prelom, torej izguba spomina in istovetnosti, ni nekaj dobrega za naše župnije. Zdi se, da je res nekaj na tem, ali gre, po besedah papeža Benedikta XVI., za hermenevtiko preloma ali kontinuitete, ne le v zvezi z zadnjim vesoljnim cerkvenim zborom.

Objavljeno v tedniku Novi glas