Kristus ali kdo drug? Eno in isto.

Današnja družba in božično praznovanje

Ob letošnji pripravi na Božič še posebej opazujem družbo, v kateri živimo. Zagotovo je ob teh adventih, ki so se raje spremenili v “veseli december”, pravih žurkah ob priložnosti prižiganja prazničnih lučk in podobnih neumnostih, neko spoznanje zelo jasno – naša družba ni več ista, kot je bila prej. Ko o tem govorimo, ne mislimo na tisto pred sto leti, temveč je dovolj, če gremo nazaj morda samo za kako desetletje. Spomnim se, kako se nam je zdelo vsem, ki smo vendarle prihajali s “province” v glavno mesto, Ljubljano, nekaj močno čudnega, ko so tam praznovali “veseli december”, zdaj je zadeva že vsesplošna. 

Ob iskanju materiala, ki bi mi služil za podlago pri pisanju, sem našel reklamni plakat, ki je lani visel

v Vidmu, mestu torej, ki nam je precej blizu, tako da se kdaj pa kdaj tja tudi odpravimo. Na plakatu torej najdemo postavljeno na praktično isto raven praznovanje dveh rojstev, eno je Mohamedovo, drugo pa Kristusovo. Snov tega plakata nam tako daje vpogled v družbo, v kateri živimo. Nekoč, v bistvu še ne pred dolgo leti, pa četudi smo v političnem smislu živeli v komunističnem sistemu, je vseeno veljala neka tako kulturna kot tudi verska enoznačnost, v smislu pač, da smo bili precej enotni kot Slovenci in katoliki, podobno pa bi veljalo reči za drugo stran meje, pa če govorimo o Italijanih ali Furlanih, lahko pa tudi o Avstrijcih, če komu bolj ustreza. Vsekakor je zdaj že nekaj let tako, tudi v Sloveniji, da je ta “uniformnost” izginila, namesto nje pa je prišel neki pluralizem, ki je vse bolj pisan, pa človek ne ve več, ali samo iz leta v leto bolj, ali pa celo vsak dan bolj. 

Odzivi so lahko različni, vsekakor pa bi napačno bilo tisto, da bi se skušali “vrniti nazaj”, kot pravimo. V trenutnem položaju to ni mogoče, ker je vseeno treba “iti naprej”, vendar je pri tem treba imeti določena načela in kriterije, ne pa samo z improvizacijo, ki je seveda več kot očitna in vse večja pri politikih, a kaj, ko podobno gibanje najdemo tudi drugod, lahko rečemo, da v celotni družbi, zato pa tudi v Cerkvi. Imeti bi torej vseeno morali določene kriterije, vsi, sicer plujemo brez smeri, brez kompasa. 

Eden prvih kriterijev bi tako moral biti tisti, po katerem bi razlikovali zlasti dva vidika – čisto človeški vidik in verski vidik. S čisto človeškega vidika ima vsak človek pravico, da ima spoštovanje in da je zadoščeno njegovim potrebam v tisti meri, v kakršni je neka družba to sposobna. Tu mora vladati načelo skupnega dobrega, ki mora vselej biti dobro vseh, ne pa samo dela prebivalstva. Vendar, kam pridemo, če tu ne upoštevamo tudi verskega vidika? Neko ljudstvo ima namreč tudi neko lastno kulturo, ki so jo v veliki meri oblikovale tudi verske okoliščine, zato ni mogoče, da bi gledali na to brezbrižno, celo indiferentistično, sploh pa tega ne smemo delati tisti, ki se prištevamo k nekemu verstvu. 

Tu nimamo prostora, da bi natančneje šli v same zadeve, vsekakor pa smo prišli do tega, da se postavljajo na isto raven vsa verstva, tako da ni nobene težave v tem, da se na isto raven postavlja Kristusovo in Mohamedovo rojstvo. Zanimivo je zlasti to, da so kristjani ob tem danes bodisi brezbrižni bodisi to celo odobravajo. Zanimivo pa, da tako delajo tudi verske oblasti, saj je potem lani generalni vikar videmske nadškofije dejal, da bi oglas “lahko bil dobra stvar”. Če pa je tako zmedena, brezbrižna ali celo odobravajoča cerkvena oblast, kaj bo šele veljalo za vernike? Kako je mogoče, da je danes vse na isti ravni? Ker je v današnjega človeka, tudi kristjana, prišel neki pogled na svet, ki je močno počlovečen, tako da današnji človek nima praktično nobenega notranjega in duhovnega uvida. Res je samo tisto, kar se vidi, sliši in čuti. Tako je danes za mnoge verovati v Boga nič več kot le to, da delamo dobro in se ogibamo slabega, pa seveda, da se imamo radi med seboj. Nič več kot to. 

V takšnem kontekstu je postal Kristus neki družbeni delavec, neka moralna in načelna osnova, neki zgled, pa nič več kot to. Zato pa je na isti ravni z Ghandijem, Martinom Luthrom Kingom in drugimi. Za veliko večino katoliškega sveta Kristus pravzaprav ni več Bog, temveč le še zelo dober človek. Če ga tako postavimo na isto raven s prerokom, ne le Mohamedom, ampak lahko tu govorimo o katerikoli religiji, ni v tem nobene težave, niti za duhovščino, v tem primeru videmsko. Hkrati smo vse bolj priča temu, kako se mnogi, ki so bili krščeni v katoliški Cerkvi, od te oddaljujejo, ker ne najdejo v njej ničesar, kar bi jim lahko koristilo za življenje, kaj šele, da bi jih dvignilo na višjo versko ali duhovno raven. V bistvu sporočajo, da med Kristusom in lučkami, katerih prižiganje se tako slavi, ni nobene razlike. 

Ne vem vam, a meni se zadeva zdi zastrašujoča. Tako ni težko dobiti nekdanjih katolikov, ki so postali muslimani, hinduisti, budisti, protestanti in karkoli že, če niti ne govorimo o vseh tistih, ki so enostavno odšli, pa ne spadajo nikamor. Krščanstvo, ki se odreže od svojih korenin, postane le še neka humanistična filozofija z neko blago religiozno noto. Tako bo tudi letos za veliko večino Božič le še neki “družinski” praznik, v smislu, da se družina pač dobi skupaj. Vprašanje, ali se res dobi skupaj ali pa je to samo nekaj fizičnega, sicer pa je vsakdo oddaljen v svojem virtualnem svetu. Komu tako pomaga Božič, ki je le še neka “lepa misel”, “bleščeče lučke”, “prijetna čustva”. Koliko vse to zares razsvetljuje in greje človeka? In, v primeru, da to velja, koliko časa to traja? Še se spomnim nekdanjih veroučencev na Krasu, ki so dejali, da je v bistvu vse, kar pričakujejo, samo novo leto, da pa so že dan potem le še prazni in razočarani, kot sicer vsak dan. Materiala za razmišljanje je tako dovolj, vendar pa nam to ne bo prav nič koristilo, če ne bomo naredili koraka naprej, če se ne bomo vsaj malo notranje in duhovno poglobili.

Objavljeno v prilogi "Bodi človek!" tednika Novi glas

V noč vdira svetloba

Božično praznovanje začenjamo sredi noči, da tudi mi, skupaj z angeli, zapojemo slavo Gospodu, ki je s svojo Lučjo razsvetlil našo človeško temo. Je tudi naša hvaležnost Njemu, ki je edina prava Luč sveta. Kot je namreč lepo povedal prerok Izaija, je na tiste, ki so prebivali v »deželi smrtne sence«, posvetila luč. 

Osrednji simbol adventa in božičnih praznikov je luč, nasproti njej pa stoji tema. Že v naravi pa vidimo, kako je vse kaj drugega tista naravna luč, ki je sončna svetloba, kaj pa umetna luč, to je tista, ki si jo naredimo ljudje sami. Tudi za Božič imamo tako na eni strani Kristusa, ki predstavlja tisto naravno luč, saj je tudi imenovan »Vzhajajoči« ali »Sonce pravičnosti«, na drugi pa tiste luči in lučke, ki si jih sami postavimo.  Ob tem se postavi kar sama primerjava, koga oz. kaj si izbiramo kot svojo luč, torej kot tisto, kar naj bi nam svetilo na naši poti. 

Dejstvo je, da si vsi želimo neke luči, da po njej hrepenimo. Hrepenimo torej po miru, sreči, ljubezni, veselju... Kot pa si sami postavljamo neke lučke sedaj pred prazniki in okrog njih plešemo, kakor so Izraelci okoli zlatega teleta, tako se tudi sicer zatekamo k razno-raznim umetnim lučem, za katere mislimo, da bodo pa vseeno svetile v našem življenju. Te umetne luči seveda ne zares svetijo in grejejo, zlasti ne svetijo v našo notranjost in ne ogrejejo našega srca. Mi se s tem, vsaj čez leto in v našem vsakdanu, ne kaj preveč ukvarjamo, temveč vztrajamo v absurdnosti tega početja in v teh umetnih lučeh.

Da živimo v temi, potrebujemo žal takšnih dogodkov, ki nas stresejo - ne pravimo jim zastonj, da so »temni« ali »črni«. Zaradi tega, ker pa smo svoje upe polagali na tiste umetne, torej lažne luči, pa v takšnih primerih tudi svoje življenje in bivanje označujemo za »temno« in »črno«. Seveda je resničnost, kot vedno. Predvsem resničnost ni nikdar samo črna ali samo bela, temveč nas uči, da je tako črna kot bela. Pravzaprav nas uči, da je bolj bela kot črna, da je luč vedno tista, ki premaga temo, prav tako, kot sonce vsako jutro vzide, pa če je noč še tako temna. Sonce razsvetli prav vsak dan. Res je, da razsvetli enega bolj, drugega manj, vendarle pa razsvetli prav vsak dan. 

Zato smo veseli in polni upanja na božični praznik, ker se zavedamo, črpajoč iz resničnega življenja, da je luč močnejša od vsake teme. To pomeni, da je tudi življenje vselej močnejše od smrti. Tega si nisem izmislil jaz, temveč je logika narave takšna, če jo želimo videti. Le poglejmo, kako vedno spet vzklije življenje, četudi se zdi, da se je slednje končalo. 

Umetnim lučem se je treba tako vsak dan, vsaj za nekaj časa, prostovoljno odpovedati, da bi lahko v nas posijala tista prava luč, tista, ki ne prihaja le od nas ljudi in se z grobom konča. To je luč, ki prihaja »od zgoraj«. Če se naslonimo le na umetne luči, torej le na materialne dobrine, na telesno hrano, na človeške odnose, na svoje zdravje in lepoto, na naša čustva, ne pa tudi na duhovne dobrine in odnose, bo šla prava luč, z njo pa pravi Božič, torej Bog sam, mimo nas. To nam sporoča evangelij: »In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora«. Vsak od nas je namreč tisto prenočišče, kjer za Gospoda in njegovo Mater ni prostora, vendar je lahko po drugi strani tudi jasli, kjer pa je prostor, da Sveta Mati položi tja Božjega Sina.

Lahko smo seveda podobni raznim osebnostim tega sveta, ki iščejo blišč na napačnem naslovu, lahko pa se upodobimo po pastirjih, ki s čistim srcem bdijo v noči in pričakujejo Božjo zoro. Takšen je kristjan, ki s pomočjo tišine, premišljevanja, molitve in svetih zakramentov pričakuje Gospoda, ki prihaja. Slava tega sveta mine, tista, ki pa prihaja od zgoraj, ostaja. Pastirje je Gospodova slava odela v luč (Lk 2,9), ker niso imeli nobene svoje lastne slave, na katero bi se sklicevali ali jo morali braniti. Naj bo tako tudi z nami.

Blagoslovljen Božič!

D kot DIRKAČ

Cerkveni in družbeni antislovar (30)

Oseba, o kateri bomo nekaj napisali, je pravzaprav zdaj že nekdanji dirkač, a nič ne de. Govorimo seveda o novem svetovnem prvaku Formule 1, Nicu Rosbergu, ki pa svojega naslova v prihodnji sezoni tega elitnega dirkalnega športa ne bo branil, saj se je takoj po osvojitvi le-tega upokojil kot dirkalni voznik. To je storil pri 31 letih, le dan po osvojitvi prestižnega naziva, o katerem mnogi le sanjajo. Zagotovo se v zgodovino športa ne bo zapisal kot “najtrofejnejši” športnik, kjer še vedno, za zdaj, kraljuje nesrečni Michael Schumacher, brez katerega je ta šport izgubil precej svojega čara, prav tako se ne bo vpisal med legende, kamor spadajo takšni, kot je bil prav tako nesrečni Ayrton Senna in še kdo. Zakaj potem sploh pisati o tem fantu, ki je le dve leti mlajši od tistega, ki piše? Ravno zato, ker ne gre za fanta, temveč resnično gre za moža. Uvrstimo pa ga lahko, če ga nekam že moramo uvrstiti, v kategorijo modrih mož.

Kako neslavno lahko konča kak športnik, je najbrž znano vsem. Videli smo številne vrhunske športnike,

ki so morda bili celo legende svojega športa, kako so tudi kariero samo neslavno končali. Saj vemo, da še kako drži pregovor kdor visoko leta, nizko pade, zlasti pa so lahko takšni padci zelo boleči. Vemo tudi, kako številne športnike, pa ne samo športnike, temveč kar vse, ki jahajo na visokih valovih slave, še kako mika, če ne celo skuša, da bi imeli neskončne kariere, še zlasti pa, da se njihova slava ne bi nikdar končala. Nekateri pa vendarle gredo proti toku in se odločijo, da se umaknejo pravzaprav na vrhuncu kariere.

Lahko bi rekli, da je to modra odločitev, čeprav se zdi močno nerazumljiva, še zlasti, če si imel v žepu pogodbo, vredno 18,3 milijona evrov za prihodnje leto. Kot vladajoči svetovni prvak se je upokojil pred njim le še Alain Prost leta 1993, vendar je takrat osvojil že četrti naslov. Nekdo je dejanje primerjal s svetovnimi boksarskimi prvaki, ki so se umaknili takoj po osvojitvi naslova, tako da jih nihče več ni mogel izzivati za slednjega, kakor da bi pravzaprav iskali tisto slavo, ki je večna. Vendar pa gre najbrž za več kot to, ker je resnica ta, da slava sama po sebi nič ne koristi, če ni nekega večjega in višjega cilja. Kaj pomaga športniku nadaljevati kariero in imeti milijonske pogodbe, če bo pa enkrat vendarle moral reči besedo “konec”? Po tebi bodo drugi nosili tvoje našitke, drugi bodo zmagovali, najbrž bodo tudi podrli tvoje rekorde, pa tudi spomin nate bo postal bled, dokler ne bo popolnoma izginil.

Zato je tako pomembno opozarjati, kako krhko je vse človeško, tudi naš spomin, ki je živ le toliko, kolikor smo živi sami, potem ga ni več. Samo večni spomin, ki pa ni nekaj človeškega, je tisti, ki zares velja, vse drugo izgine, se uniči, če o denarju, slavi, karieri in podobnih rečeh ne rečemo nič. Ko sem že prej omenil Prosta, se ga sam ne spomnim več, ker sem imel takrat še niti ne deset let. Pa čeprav sem “formule”, kot po domače rečemo športu, redno spremljal, skupaj z očetom in starejšim bratom. Kdo se, recimo, spomni slave Sostrata, ki je Ahajcem prinesel zmago na olimpijskih igrah po kar 300 letih? V Olimpiji so mu sicer postavili spomenik, ki pa raztresenim turistom nič ne pove - sploh ne vedo, kdo je tisti možakar. Ravno tako lahko normalno živimo, ne da bi videli igrati Peleja ali Wayna Gretzkega, če omenimo najvišjo raven hokeja. Prav tako se lahko brez težav pogovarjamo še naprej o nogometu, pa čeprav ima človek številne bridke spomine, ko so igralci zaradi poškodb prekinili kariero, nekateri pa so jo, kot, recimo, kapetan takrat svežega slovenskega prvaka Gorice, Blagoje “Rašo” Radovanović, končali hkrati s svojim zemeljskim življenjem.

Kot smo dejali, je namreč lepota slave kratkotrajna in minljiva; z leti izgubi svoj lesk. Tisto, kar je lepo, mora klicati po večji in pravzaprav večni lepoti, sicer nima nikakršnega pomena. Če pa velja tako, potem je lahko vsak bleščeč trenutek predokus tiste slave in lepote, ki se ne bo nikdar končala. Morda je skrivnost za dosego tega prav to, kar je počel Nico Rosberg, da dirkaš in se maksimalno trudiš, da se boriš kot lev zato, da dosežeš le en cilj, ne pa zato, da bi pridobil še več privilegijev, ki jih nekega dne tako ali tako ne bo več, že tako pa jih je dovolj že zato, ker si na takšno raven prišel. Danes smo izgubili tisto sporočilo, ki ga lahko damo otrokom s pomočjo športa, ki pa ni samo v tem, da je pomembno sodelovati. Lahko sodeluješ in sodeluješ, je to tvoj edini cilj v življenju, potem pa pri 40 letih sklepaš brezvezne pogodbe na periferiji. Važno je igrati in sodelovati, a zato, da zmagamo, tako da se pomerimo z lastnimi omejitvami in sencami ter jih premagamo, da pripeljemo neko tekmo do konca.

Ta upokojitev pa uči tudi vse nas, ker je metafora dobrega boja v luči neke še večje slave. Zdaj mora Rosberg doseči krono pravega moža, družinskega očeta, ki je tista trenutna večja slava, katero je modro in pravočasno sprevidel in se zanjo odločil, v brk tistim, ki merijo uspehe z drugačnimi vatli. S to bitko lahko dosežemo tudi tisto neminljivo slavo, a mnogi se ne zavedajo, kako pomembno se je posvečevati v svojem stanu in k temu peljati tudi tiste, ki so ti zaupani. To je tudi evangeljsko sporočilo - ena sama tekma, polna napora, težav in preprek, na koncu pa ena sama zmaga, ki ne predvideva nobenih ponovitev, ker je ta zmaga pač večna. 

Objavljeno v tedniku Novi glas

Pravih dobrin si je treba izprositi

Berila zadnje adventne nedelje nam povejo, kaj je tisto, kar je bilo pred Božičem in je do njega pripeljalo. Ko pa govorimo o Božiču, nam ista berila tudi jasno pokažejo, kako daleč je pravi praznik Gospodovega rojstva od porabniško-sentimentalističnega pojmovanja, ki se danes vsiljuje in, vsaj na zunaj, zmaguje. Ker je ta praznik poleg tega, da se je zgodil v mesu, da se je torej Kristus rodil kot človek v Betlehemu in tistega njegovega prihoda, ki ga pričakujemo ob koncu časov oz. tudi vsakdo ob koncu svojega zemeljskega življenja, tudi in zlasti duhovni prihod za vsakogar.

Kristus, ki se mora roditi zlasti v naši notranjosti, pa ne kot neki sentimentalni doživljaj, ko bi si vsak od nas potem pel tisto pesem iz filma »Flashdance«: »What a feeling!«, kar bi lahko v sedaj moderni jezik lahko prevedli kot: »Kakšen filing!« Duhovno doživetje ali izkušnja je veliko več od tega, saj je podobno plamenu tiste majhne lučke, ki so nam jo danes prinesli skavti. Skratka, gre za lučko, ki v naši notranjosti traja in vztraja, nas podpira in greje, a je hkrati tudi dovolj šibka in majhna, da jo lahko spregledamo. Na podoben način lahko Gospoda v naši notranjosti »začutimo«, je torej res na neki čudovit način navzoč in nas podpira, lahko pa ga enostavno ignoriramo in spregledamo, ker je tako nevsiljiv in krhek.

Resnično je naš Gospod Jezus Kristus »znamenje, ki si ga je treba izprositi«, ga Vsemogočnemu Očetu »iztrgati«, pa tega ne naredimo in ne delamo, pa smo močno podobni Ahazu, ne pa tudi svetemu Jožefu. Za kaj gre? Ahaz je dobil od preroka Izaija Božje navodilo, naj se proti nasprotnikom ne spušča v nobeno zavezništvo s komerkoli, prerok pa mu reče, da naj celo prosi za Božje znamenje, da je res pravilno tako. Kralj Ahaz nato izkaže svojo lažno pobožnost, ko pravi, da ne bo vznemirjal Gospoda. To pomeni, da ta kralj pravzaprav sploh ni molil, ampak je verjetno, če že je, izpolnil samo tiste zunanje verske dolžnosti.

Kot pravo nasprotje temu, pa je bil Jožef »pravičen«, kar pomeni, da se je trudil neprestano biti v Božji navzočnosti z dejavnim in močnim duhovnim življenjem, polnem molitve in izročanja. Zato pa se mu je lahko po angelu razodelo tisto, kar mora storiti, je dobil znamenje, sicer bi se lahko klavrno končalo za Marijo in Jezusa, medtem ko je Ahaz sledil trmasto samo svojemu prepričanju in pameti, pa tudi zato pogorel, znamenje pa ni bilo dano njemu, temveč šele prihodnjim rodovom.

Jasno, da smo s svojim šibkim molitvenim in zakramentalnim življenjem zelo podobni Ahazu, nikakor pa ne Jožefu. Koliko napora vložimo v svoje duhovno življenje, koliko pa se raje zanašamo le na svoje moči in načrte naše pameti? Kolikokrat nam naša trmoglavost in ponos prineseta to, da si polomimo zobe in razbijemo glavo, medtem ko bi se lahko zadeve razvile čisto drugače, če bi se malo ustavili, izbrali tišino in prosili za pravo izbiro. Danes mislimo, da bo vse prišlo samo in na lahek način, vendar na ta način pridejo samo tiste zadeve, ki nas ne zares uresničujejo, izpolnjujejo, osrečujejo, razveseljujejo, pomirjajo...

Kolikokrat se tudi pritožujemo, kako je sveta maša dolgočasna, kako nam sveta spoved nič ne prinaša, ne pogledamo pa, koliko smo se sami pri sebi potrudili, da bi temu ne bilo tako? Ker pa je duhovno življenje tako močno prepleteno z našim vsakdanjim, potem se tudi tam vselej izgovarjamo na druge, sami pa nismo naredili pravzaprav nič, da bi se kaj izboljšalo. Naše srce je lahko dom, za Gospoda in za bližnjega, če tam naredimo kaj prostora in ga osvobodimo egoizma ter ponosa. Če zato v tem adventnem in božičnem času ne bomo naredili koraka naprej in izboljšali svojega duhovnega življenja, nam ne bo prav nič pomagalo še tako čustveno globoko praznovanje v krogu najdražjih.

Ne iščimo samo kratkotrajnih vzgibov in dražljajev, temveč trajne. Naj bodo zato naši zakramenti redni in dajmo se nanje pošteno pripraviti, prav tako pa si vzemimo kaj časa za vsakdanjo osebno molitev, kjer bomo izražali svoje zahvale prošnje, obžalovanja in težave. Berimo in premišljujmo Sveto pismo. Imejmo vedno kako duhovno branje, ki ga počasi prebirajmo čez leto. Prav tako se tudi izobražujmo v katoliški veri, kjer smo resnično »bosi«. Spodbujajmo tudi več družinske molitve, kar pomeni, da je potrebne več, zlasti elektronske, tišine.

Č kot ČRKARSKA PRAVDA (3)

Cerkveni in družbeni antislovar (29c)

V tej sodobni črkarski pravdi obstaja še nekaj procesov spreminjanja jezika. Tu je še jezikovna mutacija, saj bi bilo odločno premalo reči temu samo sprememba. Kdor ima v lasti besede, ima v lasti tudi vesti ljudi in ima seveda tudi v lasti resničnost. V Sloveniji sicer še nisem zasledil, da je tisti, ki se ima roditi le “spočetveni produkt”, a v Italiji že pravijo, da gre prav za to. Če pa je tako, potem je jasno, da ni mogoče zagovarjati pravic tistega, ki se še ni rodil, ampak je samo spočet, ker produkt pač nima pravic. Sicer pa je tako ali tako uporabljena samo beseda “zarodek”, pa smo na podobnem. Namesto da bi jasno povedali, da gre za uboj ali umor nekoga, ki se s tem strinja, se že tako ali tako dolgo časa uporablja beseda “evtanazija”, kar bi pomenilo “dobra” ali “lepa” smrt, vsekakor pa ustrezna tujka razelektri napetosti, ker itak nihče v resnici ne ve, kaj pomeni dobesedno, vsakdo pa približno ve, kaj je njena vsebina, a le približno. 

Za nekoga, ki je v komi, ne uporabljajo ustreznega medicinskega izraza, ki bi bil “arelacionalni

sindrom”, kar pomeni, da bolni ne more imeti odnosov s svojimi bližnjimi, ker je pač v komi, temveč raje in uveljavljeno rečejo, da je v “vegetativnem stanju” ali da “vegetira”, da bi tako povedali, kako je nekdo iz človeka postal le še rastlina, zato pa ga lahko odstranimo, kakor odrežemo rastlino s škarjami. Vemo tudi, kako naj ne bi več uporabljali izrazov “mož” in “žena”, temveč raznorazne druge izraze, kot recimo “starš 1” in “starš 2”, prav tako pa uporabljajo raje izraz “partner” ali kak drug izraz, da ni razlike med pari, ki so poročeni, in tistimi, ki živijo skupaj brez poroke, ker sta pač obe obliki enakovredni. 

Kaj vse bi lahko še našteli, a je dovolj jasno razvidno, kako tekoča je postala ta naša družba, sploh pa medčloveški odnosi. Če tako eno besedo zamenjamo z drugo, potem je resničnost zamegljena, vse bolj se izgublja, ljudje pa se potapljamo, in sicer na vseh področjih, v svet, ki je vse bolj virtualen, ne pa realen. Gre za svet, ki je abstrakten in umetno narejen. Kdor ne pozna resničnosti, je ne more niti ustrezno ovrednotiti, torej ne more ustrezno ovrednotiti svojega življenja in tistega, ki ga obkroža, ker ga pravzaprav tisto niti ne zanima. Pa seveda to ni le težava mlajših generacij, temveč smo priče vse več odraslim, staršem, ki v lastnem stanovanju neprestano visijo na elektronskih napravah, danes največ na tabličnih računalnikih in pametnih telefonih, ki pa kljub svojemu imenu ljudi v resnici poneumljajo. 

Da bi, če gremo naprej, do konca pokopali stari svet, imamo še eno orodje, ki pa je v tem, da ošibimo izraze, kar seveda vodi v t. i. “šibko misel” (it. pensiero debole), ki ima svojega najvidnejšega predstavnika v italijanskem filozofu Gianniju Vattimu. Izraz narava je tako iz metafizičnega pojma postal le še izraz okolja. Duša je postal neki tekoči izraz med romantičnim in new agevskim, vsekakor pa bolj predstavlja neki sentimentalizem, nikdar pa neke človekove duhovne in racionalne notranjosti. Tudi ljubezen ne pomeni več želeti zlasti dobro drugega ali popolne podaritve, temveč je prav tako postala bolj čustveni vzgib in traja vse, dokler nekaj čutimo, dokler je “feeling” ali “kemija”. Izraza “dobro” in “zlo” sta izgubila svojo objektivno razsežnost, zato pa tudi pravo vsebino, danes pa tako predstavljata le še posameznikovo pojmovanje enega ali drugega, ker sta postala nekaj povsem subjektivnega in subjektivističnega. 

Zelo dobro je to v svojem Leviatanu pojasnil nominalistični filozof Thomas Hobbes (1588-1679): “Dobro in zlo sta imeni, ki pomenita naše apetite in naše averzije”. Gre torej za tisto, kar kdo mara in kar kdo ne mara, to je to. Izrazi tako postanejo prazne posode, ki jih vsakdo napolni po mili volji. Zame je tako splav zlo, zate je dobro. Ošibiti izraze pomeni hkrati tudi ponižati, a seveda ne ponižamo izrazov. Izraz nosi s seboj socialno stigmo, ki gre onkraj samega pomena in udari tistega, ki izraz uporablja. Tako potem besede “avtoriteta”, “družina”, “sramežljivost” nosijo s seboj nasprotovanje, posmehovanje, pohujšanje, zmrdovanje in še kaj. Tako je s temi zadevami, zagotovo pa bomo eno od prihodnjih epizod morali nameniti še tistemu, kar so na pogorišče te jezikovne vojne postavili tisti, ki so samo vojno sprožili.

Objavljeno v tedniku Novi glas